Danes je v Ruandi tako žaljivo in neprimerno v javnosti uporabljati besedi Hutuji ali Tutsiji. "Vsi smo eno ‒ Ruandci," pravijo oblasti. Kljub temu domačini že na prvi pogled vedo, ali posameznik prihaja iz rodbine žrtev ali storilcev krutih dejanj. "Odgovor se skriva v nosu. Vsak najprej pogleda nos človeka," odgovarja neki (tutsijevski) vojak na vprašanje, kako večinski Hutuji vedo, kdo je Tutsi. Tutsiji so namreč običajno po postavah višji in vitkejši, a imajo stereotipno ostrejše in daljše nosove.

April leta 1994 zapisan s krvavimi črkami

Aprila pred 25 leti se je začelo odvijati eno najbolj krvavih dejanj v sodobni zgodovini, ko je bilo v stotih dneh brutalno ubitih od 800.000 do milijon pripadnikov etnične skupine Tutsi, pa tudi zmernih Hutujev, kar se je v zgodovino zapisalo kot ruandski genocid in eden najhujših zločinov po drugi svetovni vojni. Večinski Hutuji so v dneh blaznosti ubili do 70 odstotkov vseh Tutsijev. Večina ljudi je bila ubitih v prvih tednih aprila leta 1994, kar so poznavalci označili za "najbolj zapomnljiv mesec v vsej afriški postkolonialni zgodovini".

Ko si je mednarodna skupnost priznala, kaj se dogaja, ni bila osupla le zaradi obsežnosti genocida, ampak tudi zaradi krutosti pobojev, saj je večina Tutsijev umrla zaradi zamaha s mačeto, ki je sicer običajen pripomoček v ruandskih gospodinjstvih. Na mnogih žrtvah so odkrili tudi sledi mučenja. Žrtev niso izbirali ‒ umirali so moški, ženske, starci, otroci. Po podatkih poznavalcev je bilo posiljenih od 250.000 do 500.000 žensk in deklet, mnoge so se morale sprijazniti z neželeno nosečnostjo in okužbo z virusom HIV, piše revija The Week.

O vlogi mednarodnih mirovnih sil v tistem času se še danes krešejo mnenja. Združeni narodi so se znašli pod plazom hudih kritik, ker niso posredovali in so dovolili množične smrti Tutsijev. Ko se je norija umirila in so se začela preštevati trupla, se je izkazalo, da je umrlo okoli milijon ljudi, še dva milijona Tutsijev in zmernih Hutujev pa sta bila razseljena. Tragedija še vedno ostaja odprta rana za Ruando, ki še išče poti do ozdravitve. "Razsežnost te tragedije se je vsidrala v naše glave. Ne smemo le gledati številk, moramo se zavedati, da je vsaka žrtev pustila rano svoji družini in skupnosti. Narod se je spremenil za vedno," je ob obletnici genocida sporočila ruandska dobrodelna organizacija The Sentinel Project.

Belgijci podpirali manjšinjske Tutsije

Korenine etničnega spora med Hutuji in Tutsiji segajo že v čase, ko je bila Ruanda pod belgijsko nadvlado. Belgijski kolonialisti so namreč odkrito favorizirali manjšinske Tutsije in v njihove roke dajali oblast, večinski Hutuji pa so se zato čutili prikrajšane in bili vse bolj nezadovoljni, kar je pripeljalo do hutujske kmečke revolucije leta 1959, med katero je prisilno zbežalo na stotisoče Tutsijev, politični nadzor pa je prešel v roke Hutujev.

Povod: sestrelitev predsednikovega letala

Šestega aprila leta 1994 je v atentatu umrl ruandski predsednik Juvenal Habyarimana, saj je bilo njegovo letalo sestreljeno. Hutujska vlada je trdila, da je napad izpeljala Ruandska domoljubna fronta (RPF) pod vodstvom Tutsijev, drugi pa so obtoževali hutujske skrajneže, da so s tem dejanjem skušali preprečiti mirovni dogovor in sporazum o delitvi oblasti s Tutsiji. Hutujske oborožene sile so predsednikovo smrt izrabile kot povod za odstranitev vseh Tutsijev. Že eno uro po predsednikovi smrti so vladni vojaki ob pomoči zlovešče hutujske milice Interahamwe začeli krvav pohod po državi.

Umori so se začeli v prestolnici Kigali, a se kot blisk razširili po vsej državi. Skrajneži so po radijskih postajah spodbujali hutujske civiliste k vstaji in "seciranju ščurkov", kot so imenovali Tutsije. Ceste so bile nenadoma zaprte, Hutuji pa so z mačetami hodili od vasi do vasi, od vrat do vrat in mučili ter ubijali vse Tutsije ‒ moške, ženske in otroke. Sosedje so ubijali sosede, možje so morali ubiti svoje žene, če so pripadale Tutsijem, celo duhovniki in nune so ubijali ljudi, ki so se zatekli v cerkve.

RPF se je postavil po robu hutujski vojski in milicam in v nekaterih delih države prevzemal oblast. V sto dneh klanja je bilo ubitih okoli 800.000 Tutsijev in okoli 100.000 Hutujev ‒ nekatere so ubili Tutsiji, druge hutujski vojaki, ker so ščitili in simpatizirali s Tutsiji. Pripadniki mirovnih sil ZN-a so samo opazovali in niso posredovali, pri čemer so se sklicevali na omejen mandat misije.

Svetovna javnost se ni zavedala razsežnosti pokola, še posebej ne grozovitih razmer na podeželju, in mednarodna pozornost je bila na začetku usmerjena predvsem v kalvarijo tujcev, ki so obupano hitro želeli zapustiti državo. Zgodbe o krutosti dogodkov so novinarje dosegle šele proti koncu aprila, ko se je prvim beguncem uspelo prebiti na varno v sosednji Burundi. Pripovedovanja so razkrila neizmerno krutost pri pobijanjih.

Varnostni svet poslal mirovne sile

Konec aprila je Varnostni svet sprejel resolucijo, ki je obsodila poboje, a v njej genocid ni bil omenjen niti z besedo. Medtem je v sosednjo Tanzanijo, Burundi in DR Kongo prebegnilo na desettisoče beguncev, med njimi številni Hutuji, ki so se umikali pred silami napredujočega RPF-ja. Maja so v novi resoluciji članice VS-ja le dopustile možnost, da bi lahko nekatere dogodke označili kot dejanja genocida, in so se odločile, da bodo v Ruando poslale 6.800 vojakov in policistov, ki naj bi varovali civiliste. A misija je se zavlekla zaradi prerekanja med državami o stroških in zagotavljanju logistične opreme.

Ker junija o mirovnih silah še ni bilo sledu, je ZN avtoriziral napotitev francoskih vojakov na jugozahodu Ruande, kjer so ustvarili varna območja. Ubijanje Tutsijev se je kljub temu nadaljevalo tako na teh območjih kot drugod po državi.

Kako se je končalo?

RPF-ju je ob pomoči ugandske vojske v začetku julija uspelo osvojiti nadzor nad prestolnico Kigali in nato celotno državo, s tem pa so se množični umori tudi končali. Hutujska oblast in oborožene milice so prebegnile v Demokratično republiko Kongo (takratni Zaire), z njimi pa tudi dva milijona hutujskih civilistov. S tem se je začela tudi popolna destabilizacija vzhoda velike sosede, kjer še danes potekajo obračunavanja med različnimi uporniki iz vrst ene in druge strani.

Novembra leta 1994 je bilo v Tanzaniji ustanovljeno Mednarodno kazensko sodišče za Ruando (ICTR), ki je nekatere takratne hutujske voditelje obsodilo, veliko pa jih še ostaja na begu v DR Kongu. Sodišče je delo končalo leta 2015 z obsodbami nekaj deset ljudi.

Opravičilo Clintona in Anana

Črn madež je dobila tudi mednarodna skupnost, ker je genocid le opazovala od daleč, čeprav so Združeni narodi januarja leta 1994 menda dobili namig, da Hutuji načrtujejo pokol Tutsijev. Predvsem ZDA so bile v Varnostnem svetu tiste, ki so nasprotovale resnejšemu posredovanju. Štiri leta po genocidu sta se tako takratni ameriški predsednik Bill Clinton kot generalni sekretar ZN-a Kofi Anan opravičila žrtvam, da nista skušala preprečiti zločinov, ki so se dogajali vsem na očeh. "Mednarodna skupnost mora na svoja ramena prevzeti del odgovornosti za to tragedijo, saj nismo takoj teh zločinov poimenovali s pravim imenom ‒ genocid," je dejal Clinton, Anan pa je dodal: "Ne bom zanikal, da je svet pustil na cedilu Ruande prav takrat, ko so nas najbolj potrebovali."

Iščejo še več kot tisoč domnevnih storilcev

Leta 2007 je bila v Ruandi ustanovljena tudi enota za izsleditev storilcev krutih dejanj (GFTU), katere cilj je bil najti čim več snovalcev in izvajalcev pokola nad Tutsiji, med letoma 2005 in 2012 pa je roka pravice mnoge dosegla na vaških tribunalih, imenovanih "gacaca", ki so na zatožno klop spravila skoraj dva milijona ljudi ‒ dve tretjini obtožb se je končala z obsodbo. Kljub temu se iskanje glavnih osumljencev za pokole nadaljuje. GFTU je izdal mednarodne tiralice za 1.012 ljudi, ki naj bi se skrivali v 32 državah po svetu. Večina je pobegnila v sosednje države ‒ DR Kongo, Ugando in Tanzanijo, drugi v Kenijo, Malavi in Zambijo, nekateri pa tudi v Evropo, Severno Ameriko in celo Avstralijo. Med najbolj iskanimi sta Felicien Kabuga, nekoč eden najbogatejših Ruandcev, ki naj bi financiral genocid, in nekdanji obrambni minister Augustin Bizimana.

Z Macronom nov veter v odnosih z Ruando?

Potem ko je Ruanda leta 2007 ukinila smrtno kazen, so ji nekatere države izročile osumljence, druge pa vztrajajo, da nimajo pogodb o izročanju z Ruando. Posebej veliko nerazčiščenih odnosov je še vedno med Ruando in Francijo, ki jo ruandske oblasti obtožujejo, da je leta 1994 podpirala hutujski režim, ki je načrtoval genocid, kar Pariz zanika. Francija tudi vztrajno zavrača ruandske prošnje po izročitvi 42 osumljencev, francoska sodišča pa so do zdaj obsodila le tri nekdanje ruandske vojaške častnike.

Trenutni francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je v času genocida štel komaj 15 let, naj bi v francosko-ruandske odnose prinesel svež veter. Ob obletnici genocida je strokovnjake ‒ raziskovalce in zgodovinarje ‒ prosil, naj ustanovijo komisijo, ki bo proučila francosko vlogo v takratnem dogajanju. Pred dnevi je sprejel tudi predstavnike združenja Ruandcev, ki so preživeli genocid, kar je storil kot prvi francoski predsednik. Zavrnil pa je povabilo, da bi se konec tedna udeležil komemoracije v Kigaliju. Pariz več čas zavrača krivdo za genocid in vztraja, da so francoski vojaki, ki so bili del misije Združenih narodov, v danih okoliščinah ukrepali najbolje, kar se je dalo, in rešili na tisoče življenj.

Francija se tako Ruandi še vedno ni opravičila ‒ še najbolj se je temu približal Nicolas Sarkozy, ki je leta 2010 med obiskom Ruande priznal, da je Pariz zagrešil "resne napake pri presoji", a opravičila ni izrekel. Macron je izjavil, da bo do Ruande imel pragmatičen pristop, zato je v Elizejsko palačo kot prvi francoski predsednik tudi povabil ruandskega predsednika Paula Kagameja, kar so poznavalci označili za začetek novega obdobja v dvostranskih odnosih.

Stabilna in uspešna država, a ne prav svobodna

Genocid je bil za Ruando in Ruandce boleča izkušnja, tudi poučna lekcija, iz katere se je država veliko naučila, piše DW. Ruanda je danes mirna, uspešna, stabilna država, v kateri živi nekaj manj kot 12 milijonov ljudi, njena glavna izvozna artikla pa sta kava in čaj. V zadnjih letih je napisala pravo zgodbo o uspehu, kar je pomagalo zmanjšati revščino in neenakost. Za te uspehe zasluge mnogi pripisujejo predsedniku Kagameju, ki je ponudil pravo strategijo razvoja in vodenja. "Seveda genocid ostaja v glavah vseh. A prav zato si vlada toliko bolj prizadeva za izkoreninjenje družbenih in ekonomskih neenakosti med Hutuji in Tutsiji," je za DW dejal raziskovalec Patrick Hajayandi.

A po drugi strani je Kagame prepričan, da so politični oporečniki leglo nemirov. Delovanje medijev je omejeno, spoštovanje človekovih pravic pa na Kagamejevi vrednostni lestvici ni uvrščeno prav visoko. Njegova misija je jasna ‒ preprečiti, da bo v državi še kdaj izbruhnilo nasilje, za kar pa po mnenju kritikov uporablja represijo in omejuje najrazličnejše svoboščine.

Države v regiji se gledajo postrani

Ruandska zgodovina je vplivala tudi na sosednje države. Predvsem v Burundiju in Ugandi so Tutsiji še vedno občasno tarče nasilja, zato potekajo stalna čezmejna obtoževanja o podpori in oboroževanju uporniških protitutsijevskih skupin. Obtožbe so se nedavno zaostrile, ko je Ruanda zaprla pomemben mejni prehod z Ugando. Ugandski in ruandski predsednik, Joveri Museveni in Paul Kagame, sta bila nekdaj zaveznika, zdaj pa so med njima hladni odnosi. Težaven je tudi Kagamejev odnos s hutujskim predsednikom Burundija Pierrom Nkurunzizo. O težavah, ki jih je množica beguncev povzročila v DR Kongu, smo že pisali. Nekateri celo svarijo, da bi lahko nestabilen položaj na območju izbruhnil v nasilje.

Ruanda - najboljša država za ženske?

Pomembno je omeniti tudi ruandske ženske, saj so se mnoge morale naučiti živeti s travmami zaradi izgube bližnjih ter vzgoje otrok, ki so bili spočeti zaradi posilstva. Danes številke kažejo na to, da so ženske izredno spoštovane in enakopravne, saj je v poslanskih klopeh 61 odstotkov žensk, kar je največ na svetu, v vladni ekipi je polovica ministric, polovica je tudi vrhovnih sodnic. NIč čudnega, da se je Ruanda uvrstila na odlično šesto mesto po razlikah med spoloma, kar je najvišje v Afriki. Nemčija, recimo, je na tej lestvici, 14. Država je namreč leta 2005 uvedla spolne kvote, da bi več žensk lahko prišlo na vodilne položaje v družbi.

Ženske priznavajo, da so kvote pripomogle k sprejetju več zakonov o pravicah žensk, da pa je do resnične enakopravnosti v ruandski družbi še dolga pot. Kritiki svarijo, da gre pri krilaticah "Ruanda ‒ najboljša država za ženske" predvsem za spretno piarovsko igro Kagamejeve vlade, ki po drugi strani brez težav spravlja za zapahe opozicijske voditeljice in ne želi podaljšati porodniškega dopusta, ki je še vedno dolg le 12 tednov.