Zakon od osrednje vlade in lokalnih oblasti terja, da promovirajo ainujsko kulturo in industrijo, vključno s turizmom, da bi tako popravili dolgoletne krivice, ki jih je bila deležna ta skupina. A nekateri pripadniki Ainujev zakon kritizirajo, češ da ne bo storil dovolj za popravo vseh diskriminacij, ki so se jim zgodile.

Čeprav je bil zakon sprejet v času vse večje ozaveščenosti glede promocije in varovanja pravic manjšin, pa ne predpisuje pravic o samoodločanju in izobraževanju Ainujev, čeprav sta omenjeni pravici priznani v ZN-ovi deklaraciji o pravicah staroselcev iz leta 2007.

Le 33 odstotkov Ainujev obiskuje univerzo, kar je 10 odstotkov manj od hokaidskega povprečja.

Amandma k novemu zakonu sicer terja od japonske vlade, da spoštuje deklaracijo ZN-a, a kritiki pravijo, da ni dovolj močan.

Težave z ohranjanjem kulture

Ainuji že stoletja živijo na severu Japonske, predvsem na glavnem severnem otoku Hokaido, pa tudi na sosednjem Sakalinu, ki danes sodi pod Rusijo.

Zaradi asimilacijske politike japonske vlade, začenši z obdobjem dinastije Meiji (1868–1912), pa tudi zaradi modernizacije države so le stežka ohranjali svoj jezik in kulturo. Veliko škode je povzročil tudi zakon o asimilaciji iz leta 1899, ki je za Ainuje promoviral kmetijstvo namesto lova in ribolova, ki sta bila sestavna dela njihove kulture.

Leta 1997 je bil omenjeni zakon odpravljen, sprejet pa nov, katerega namen je bil ohranitev kulture Ainujev. To je bila tudi prva zakonodaja, ki je priznavala obstoj etnične manjšine na Japonskem, ni pa jih želela izrecno označiti za staroselce.

Po novem zakonu bo vlada vzpostavila urad za promocijo politike Ainujev in formulirala osnovne smernice, po katerih bodo lokalne skupnosti postavile svoje načrte za promocijo ainujske kulture, industrije in turizma, država pa bo zagotovila subvencije.

Zakon bo tudi poenostavil postopke za pridobivanje dovolilnic za izvajanje tradicionalnega ribolova lososov in zbiranja lesa po gozdovih in drugih stvari, potrebnih za obrede Ainujev.

"Izginjajoče ljudstvo"

Desetletja in desetletja so raziskovalci in konservativni japonski politiki Ainuje opisovali kot "izginjajoče", je za CNN povedal Jeffry Gayman, raziskovalec ljudstva Ainu na hokaidski univerzi. Gayman pravi, da bi lahko bilo več 10.000 prebivalcev ainujskega rodu, a se tega ne ve, saj so morali zaradi diskriminacije toliko časa skrivati svoje poreklo, zato mlajše generacije sploh ne vedo za svoje korenine.

Poreklo Ainujev in njihov jezik sicer ostajata neznana, čeprav obstaja več teorij. Zagotovo so bili prvotni prebivalci severne Japonske, zdajšnje prefekture Hokaido, Kurilskih otokov in Sakhalina.

Izjemno so spoštovali medvede in volkove in častili bogove, utelešene v naravnih elementih, kot so voda, ogenj in veter.

V 15. stoletju so območja, ki so jih poseljevali Ainuji in na njih trgovali, prišli Japonci in kmalu so med njimi izbruhnili konflikti in oboroženi spopadi, ki so se vlekli vse v 18. stoletje. Po bitki Kunasiri – Menasi leta 1789 so si Japonci tudi dokončno zavojevali Ainuje.

Japonsko modernizacijo v 19. stoletju je spremljal tudi naraščajoči nacionalizem, kar je privedlo do zgoraj omenjenega zakona o asimilaciji iz leta 1899.

Zakon je Ainujem vsilil japonski nacionalni izobraževalni sistem in ukinil tradicionalne sisteme, po katerih so Ainuji pridobivali zemljo. Sčasoma se je moralo ljudstvo povsem odpovedati svoji zemlji in prek vrste vladnih pobud sprejeti japonske običaje.

Danes sta se ohranila samo še dva ainujska jezika, njihov družbeni napredek pa močno zavirata visoki stopnji revščine in brezposelnosti.

Skrčila se je tudi ainujska populacija – uradni podatki so leta 2013 navajali 17.000 pripadnikov Ainujev na Hokaidu, leta 2017 pa samo še 13.000. A, kot je omenil Gayman, bi v resnici ta številka vseeno lahko bila višja, prav zaradi navedenih razlogov, da mladi ne poznajo svojih korenin.