O tem smo govorili z Egonom Pelikanom, avtorjem in profesorjem, ki se ukvarja z obdobjem pred vojno in po njej. Raziskuje avtoritarne, totalitarne in nacionalistične režime, poleg tega pa tudi zgodovino Slovencev pred, med in po obeh svetovnih vojnah.

Povedal je, da se Avstrija šele v zadnjem času javno zaveda svoje vloge v drugi svetovni vojni, v kateri so Avstrijci v glavnem podpirali naciste. Opozarja pa tudi, da se mora Slovenija odločneje upreti italijanskim obsodbam slovenskega naroda ob koncu druge svetovne vojne.

Je bila Avstrija »prva žrtev nacistične Nemčije« ali njen »prvi zaveznik«?
Francoski zgodovinar Francois Furet je nekoč zapisal, da je zgodovinar, ki se ukvarja z zgodovino francoske revolucije, "prisiljen pokazati svoje politične barve", za avstrijskega zgodovinarja, ki obravnava obdobje med obema vojnama v Avstriji, velja to še toliko bolj. Zgolj formalno je namreč mogoče priključitev Avstrije interpretirati kot agresijo, zgodovino pa ne moremo in ne smemo interpretirati zgolj na formalno-politični ravni. Dejstvo je, da je bila Avstrijska republika država, ki je bila večini državljanom vsiljena z mirovno pogodbo jeseni leta 1919, ki ji je izrecno prepovedovala tudi združitev z Nemčijo.

Dejstvo je tudi, da so Avstrijci vkorakanje Wehrmachta leta 1938 pozdravili z množičnim spontanim navdušenjem, poznejši referendum pa je pokazal skoraj 100 % strinjanje Avstrijcev s priključitvijo k nacistični Nemčiji.

Kako je Avstrijo po priklučitvi k Nemčiji in po padcu nacizma obravnavala mednarodna skupnost ter kako so bili pogledi in načela zmagovalcev vgrajeni v Avstrijsko državno pogodbo?
Avstrija je šele deset let po koncu druge svetovne vojne, natančneje 15. maja 1955, spet pridobila suverenost nad svojim ozemljem, in sicer s sklenitvijo Avstrijske državne pogodbe, ki so jo z Avstrijo sklenili zavezniki. Pogodba je zaključila obdobje od 1. novembra 1943, ko so zavezniki v t. i. Moskovski deklaraciji sklenili obnoviti Avstrijo v predvojnih mejah in ob tem sprožili tudi vprašanje pravne odgovornosti Avstrije kot nekdanjega »dela tretjega rajha«. V državni pogodbi pa je izrecno ostala pravica Slovenije (Jugoslavije) do zaplembe avstrijskega premoženja na njenem ozemlju, s čimer je bila posredno priznana odgovornost Avstrije za vojna dejanja, storjena proti njej v obdobju 1941–1945.

Kako se je proces denacifikacije v Avstriji razlikoval od enakega procesa v Nemčiji?
Avstrijska politika po drugi svetovni vojni je bila zelo pragmatična. V Avstriji do 80-ih let 20. stoletja ni bilo veliko soočanja z nacistično preteklostjo Avstrije (izjema so posamezniki - novinarji, zgodovinarji itn.). Prav zaradi tega so udobno notranjepolitično in zunanjepolitično vlogo »žrtve« nenehno kalili mednarodni škandali, ki so pretresali vrhove avstrijske politike z vedno novimi razkritji nacističnih biografij vodilnih avstrijskih državnikov (npr. leta 1975 afera Kreisky/Peter/Wisenthal, leta 1986 afera Waldheim itn.).

Uradna avstrijske politika je prekinila s pragmatizmom in se odločno oglasila šele leta 1991, ko se je od enostranskih interpretacij o »prvi žrtvi nacistične Nemčije« distanciral socialdemokrat, kancler Franz Vranitzky.

Kako so Avstrijci leta 1938 gledali na »priključitev«, kako gledajo danes in kako se je njihov pogled spreminjal z leti?
Dejstvo je, da je predsednica avstrijskega parlamenta Barbara Prammer na letošnji spominski seji izjavila, da je podoba Avstrije kot žrtve zgolj »fikcija zgodovine«. Predsednik Republike Avstrije je dodal, da je bila priključitev Avstrije leta 1938 mogoča le zato, ker je v Avstriji živelo znatno število fanatičnih nacionalsocialistov in njihovih somišljenikov. To so pomembna stališča, ki prihajajo iz najvišjih državnih institucij.

Seveda pa obstajajo tudi drugačna stališča avstrijskih politikov, npr. tista, ki prihajajo od politikov Svobodnjaške stranke (FPÖ), kot je npr. Jörg Heider in nekateri poslanci Avstrijske ljudske stranke. Incident, ki si ga je ÖVP (Ljudska stranka) privoščila ob nedavni izjavi Otta von Habsburga o Avstriji kot Hitlerjevi žrtvi, je dokaz, da ostaja avstrijska zgodovina še vedno predmet diametralno nasprotnih interpretacij - ne le tista iz let nacističnega totalitarizma, ampak tudi tista iz časa avtoritarnega polfašističnega Dollfussovega avtoritarnega režima v letih 1934–1938.

Ali se je nacizem na kakršen koli način kazal že v 19. stoletju?
Že na Dunaju se je Adolf Hitler seznanil s katoliško antisemitsko stranko dunajskega župana Karla Luegra, potem z rasistično Velikonemško stranko Georga Ritter von Schönererja. Kot je zapisal v Mein Kampf, mu po t. i. »dunajskih letih in zgledih« glede »svetovnega nazora« ni bilo treba kaj dosti dodati, odvzeti pa, kot pravi, »popolnoma nič«. Če povemo nekoliko karikirano, so Avstrijci leta 1938 v obliki »Anschlussa« uvozili politično realizacijo idej, ki so jih leta 1912, sublimirane v patološki osebnosti Adolfa Hitlerja, izvozili iz Dunaja v München.

Slike diktatorja Engelberta Dollfussa, ki visijo v mnogih službenih prostorih Ljudske stranke (ÖVP) v Avstriji še danes, pa nedvomno kažejo, da tudi obdobje avtoritarne vladavine še vedno ni izgubilo svojega čara.

Kako mladi Avstrijci danes dojemajo vlogo Avstrije v drugi svetovni vojni?
Pogosto precej zmedeno – podobe so enako neenotne, kakor ocene tega obdobja s strani zgodovinarjev in različnih idejnih in političnih opcij. Paleta mnenj in refleksij sega od indiferentosti do popolne revizije v neonacističnem smislu.

Ali so možne tudi primerjave s podobnimi procesi v Italiji, na Madžarskem in Japonskem?
Lahko rečemo, da je (v evropski primerjavi) najbolj problematična prav italijanska politika. V izkrivljanju temnih plati lastne zgodovine je tu huje kot npr. na Japonskem. Na Japonskem o zločinih raje molčijo, naši zahodni sosedje pa obrat »žrtev – storilec« širijo tudi s pomočjo najvišjih državnih institucij, vse do predsednika republike, kot smo lahko spremljali še pretekli mesec. Tu se dogaja nekaj podobnega, kot bi sistematično obsojali zavezniško bombardiranje Nemčije in molčali o predzgodovini in zgodovinskem kontekstu ...

Evropo čaka dialog z državami, kot je Italija, kjer se v nasprotju z npr. Nemčijo, ki se je radikalno soočila z lastno zgodovino, ali Avstrijo, kjer se revizionizem uveljavlja le v enem delu političnega spektra, znajdemo pred klasičnim vprašanjem »cui bono?« Na to vprašanje si v primeru Italije ne drznem tvegati odgovora.

Če o čem, bi se morala Evropska skupnost najprej pogovoriti o prikritem in permanentnem revanšizmu nekaterih držav ... Evropska unija mora izhajati iz skupnega imenovalca, iz t. i. »skupne zgodovine« (shared history). Tudi od slovenske politike bi bilo dobro zahtevati pojasnilo o tem, ali bomo v času evropskih parol o »medkulturnem dialogu«, »interkulturnih« in »medkulturnih« paradigmah obenem leto za letom poslušal iste rasistične psovke o domnevni genocidnosti slovenskega naroda, ki je v svoji zgodovini imel zgolj smolo, da se je znašel na geografski širini, kamor je najprej liberalna in nato še fašistična Italija usmerjala svoje imperialistične apetite.

Dokler ne bomo rešili tovrstnih evropskih revizionističnih in revanšističnih problemov, bo nad »regionalnimi povezavami«, »nadnacionalnimi projekti«, »gospodarskimi conami« itn. visela temna senca zgodovinskega svetega egoizma (»egoismo sacro«) in iz tega izhajajoča vedno tvegana izigravanja ... V tej perspektivi postajajo ta vprašanja, enako kakor npr. za Slovenijo zelo pomembno vprašanje nasledstva Avstrijske državne pogodbe, tudi prvovrstna vprašanja sodobne evropske integracijske politike.

Miha Raičevič