Po odmevni aferi s pedofilijo, ki je močno zatresla cerkvene vrste in zaradi katere ocenjujejo, da je Cerkev izgubila številne vernike, se je zdaj nad sveti sedež zgrnila še finančna afera.
Rimska policija namreč vatikansko banko sumi pranja denarja. Nemški tednik Der Spiegel v zadnji številki razkriva ozadje finančnega škandala še večjih razsežnosti, ki ga je sprožilo razkritje več primerov finančnih goljufij.
Pri vrsti duhovnikov in škofov iz Nemčije naj bi namreč odkrili neverjetne količine denarja (tudi do 1,5 milijona evrov), za katere sumijo, da so jih cerkveni dostojanstveniki pokradli iz darov in preostalih skladov.
Dejanja augsburškega škofa Walterja Mixe, ki je pred kratkim podal svoj odstop zaradi zlorab otrok, so preiskovali tudi zaradi finančnih nepravilnosti, poleg tega pa so odkrili tudi, da je imel klerik na visokem položaju v münchenski škofiji kar 30 tajnih bančnih računov.
Siromašna Cerkev? Niti ne.
Po navedbah Spiegla cerkveni dostojanstveniki razpolagajo s silnim bogastvom, ki je popolnoma skrito pred očmi javnosti in revizijo davčnih oblasti. Sredstva, pridobljena s cerkvenimi davki, ki jih plačujejo verniki, naj bi bili manjši, celo neznaten del teh sredstev. Pravo bogastvo naj bi se skrivalo v premoženju, ki ga je Cerkev nabirala stoletja - znašalo naj bi kar 50 milijard evrov.
Po besedah berlinskega politologa Carstena Frerka Cerkev trdi, da je siromašna, a v resnici naj bi svoje bogastvo prikrivala in na skrivaj vlagala denar v najrazličnejše sektorje, od nepremičnin, bank v lasti Cerkve in univerze do pivovarn, vinogradov, medijskih hiš in bolnišnic. Cerkev pa služi tudi z delnicami, skladi in oporokami vernikov.
A to naj bi bil le vrh ledene gore, ki grozi, da bo potopila Cerkev.
Številne papeževe zamujene priložnosti
Aprila je veliko prahu dvignilo odprto pismo škofom dr. Hansa Künga, častnega profesorja ekumenske teologije na univerzi v Tübingenu. Küng je bil na drugem vatikanskem koncilu (1962-1965) najmlajši teolog - skupaj z zdajšnjim papežem Benediktom XVI. - in je danes eden najbolj spoštovanih teologov na svetu.
V svojem pismu je Küng takrat razčlenil vse nepravilnosti Cerkve in papeža samega in s tem skušal pokazati, koliko priložnosti za približanje Cerkve ljudem je Benedikt zamudil.
V dolgi analizi je tako razvidno, da papež vztrajno zavrača priznavanje drugih cerkva - Protestantski cerkvi je tako odrekel status cerkve v najožjem pomenu besede, v cerkveno skupnost je sprejel potrjeno protisemitsko usmerjene škofe, leta 2006 pa je v enem svojih bolj neposrečenih govorov islam posmehljivo označil za vero nasilja in nečlovečnosti.
Ignoriranje sklepov koncila
Trenutni papež je tudi zelo nazadnjaški - vztrajno odklanja uporabo kontracepcije (kar terja smrtonosni davek zlasti v s HIV-om prepredeni Afriki), zavrača raziskave izvornih celic in zagovarja srednjeveško tridentinsko mašo v latinščini, s hrbtom, obrnjenim proti vernikom. In če naj bi bil papež Božji namestnik na Zemlji, pa najvišjo avtoriteto predstavlja ekumenski svet.
Vendar papež vztrajno ignorira sklepe, sprejete na vatikanskem koncilu, in tako onemogoča demokratični duh znotraj Cerkve. V svoje vrste sprejema škofe, ki prav tako zavračajo sklepe koncila (med drugim liturgično reformo, svobodo veroizpovedi in spravo z judovstvom), na ključne položaje pa imenuje reakcionarne uradne predstavnike in škofe.
Proti papežu tudi duhovniki
Vse to papeža in Vatikan pospešeno odtujuje vernikom in celo cerkvenim predstavnikom. Papež ima polno podporo (svoje) kurije in ta si z vsemi sredstvi prizadeva, da bi utišala kritike znotraj Cerkve. Po drugem vatikanskem koncilu je svoj poklic zaradi celibata opustilo več 10.000 duhovnikov, vse manj se jih danes odloča za duhovniški poklic, cerkve in samostani se praznijo, zaradi pomanjkanja duhovnikov ponekod združujejo fare v večje enote ...
Ni dvoma, da je največ škode v zadnjem času Cerkvi prizadel prav pedofilski škandal. Razkritja o sistematičnih zlorabah prihajajo na dan po vsem svetu. In čeprav se Benedikt XVI. zdaj pod pritiskom javnosti posipa s pepelom, pa je med papeževanjem Janeza Pavla II. (1981-2005) prav on (takrat še kot kardinal Ratzinger) sedel na čelu kongregacije rimske kurije, ki je imela nalogo prikrivanja vseh zlorab.
Ravno Ratzinger je maja 2001 vsem škofom, ki so jih bremenili hudi zločini, poslal dopis, s katerim je vse primere zlorab označil za zaupne. Kršenje zaupnosti bi prineslo cerkvene kazni.
Küng v svojem pismu ne pušča nobenega dvoma: Cerkev je zašla v hudo krizo, edina pot iz nje pa je, da se škofi naslonijo na sklepe koncila, da se uprejo papežu in Vatikanu ter vernikom pokažejo svoj pogum in lastni razum s prepotrebnimi reformami.