Auftakt št. I ali Milovan Đilas kot subjekt z določeno "nuisance value"
Dokument je datiran z 9. 2. 1977. Iz beograjskega veleposlaništva Zvezne republike Nemčije, ga je v referat 214 političnega oddelka bonskega zunanjega ministrstva, ki je bilo pristojno za Vzhodno Evropo, poslal diplomat Hofmann. Zadeva poročila je bila: kršitve človekovih pravic v Jugoslaviji, aktualni poudarek pa: intervju dopisnika agencije United Press Richarda Crossa z Milovanom Đilasom. V dokumentu med drugim beremo: "Trditve Đilasa, da v Jugoslaviji ni svobode misli, so točne. Pretirava pa, ko Jugoslavijo primerja z drugimi socialističnimi državami."
Hofmann nato v povzemanju Đilasa še zapiše, da so kazniva dejanja v Jugoslaviji tako ohlapno in nejasno opredeljena, da lahko vsakega kritika režima obtožijo izdaje države. Đilas je nadalje govoril, da se po letu 1971 povečuje število postopkov proti izražanju opozicijskih stališč in tako "danes v jugoslovanskih zaporih ne najdemo le tistih, ki so obsojeni kot separatisti, kominformovci, zagovorniki pluralizma in ustaši, ampak tudi običajne državljane, ki so jih zasačili pri kakšnem "vicu o Titu". Ali gre tu, kot trdi Đilas, za okoli 600 političnih zapornikov, ni povsem jasno, ni pa nemogoče."

V enem izmed poznejših poročil, ki je iz Beograda v Bonn potovalo sredi aprila, pa je v zadnji točki veleposlanik von Puttkamer ocenil pomen Đilasa: "Đilas ima kot samotni borec določeno politično "nauisance value" (določen pomen ima kot subjekt, ki "moti" politiko, op. P. B.), vendar pa ima malo politične potence in njegove izjave dosežejo le skromen odmev med prebivalstvom". Vseeno so tuji diplomati Đilasa tudi več kot 20 let po njegovem padcu v nemilost spremljali, kar dokazuje tudi vrsta poročil, ki sem jih med študijem odnosov med Jugoslavijo in ZRN-jem v času kanclerja Helmuta Schmidta našla v mapah diplomatskih analiz notranjepolitičnih razmer v Jugoslaviji (shranjene in danes že javno dostopne so v političnem arhivu zunanjega ministrstva ZRN-ja v oddelku B 42 (Zwischenarchiv)).
Ja, Milovana Đilasa in njegov položaj v Jugoslaviji so zahodne demokracije podobno kot ravnanje z različnimi skupinami literatov in izobražencev ter občasne obračune z njimi vestno spremljale kot indice smeri razvoja jugoslovanske notranje politike, v katere zgodovini najdemo več močnih nihajev v smeri večje liberalizacije in nato udarcev v nasprotno smer.
Auftakt št. II ali novi razred je utrujen, rad bi živel mirno
V osrednjem delu Đilasove prelomne knjige Novi razred, katere izid leta 1957, ko je Đilas tičal v zaporu, je pretresel jugoslovansko partijsko nomenklaturo, najdemo nekaj izvrstnih opisov razreda, v katerega so se nekdanji revolucionarji - partizani sprevrgli v nekaj letih udobnega in "mastnega" življenja. Eden izmed njih je naslednji:

"Herojsko obdobje komunizma je minilo. Obdobje njegovih velikih voditeljev se je končalo. Nastaja novo obdobje praktikov. Novi razred se je že vzpostavil in je na vrhuncu moči in bogastva – toda brez novih idej. Ljudem nima več kaj povedati. Edino, kar mu preostane, je, da upravičuje samega sebe." (67) Tito, Kardelj in Ranković, če naštejem le preostale tri člane četverice, ki je 14 let (1940-1954) vodila proces oblikovanja nove komunistične Jugoslavije, niso mogli mimo tega, da se v opisu ne bi ne prepoznali; če so knjigo sploh prebrali, kajti, kot bo jasno tudi iz spodnjega intervjuja z Bernardom Nežmahom, njihova dokajšnja ignoranca v povezavi s konkretno vsebino knjige ni izključena.
Zgodba o knjigi Novi razred, ki je kot prvi prevod katere koli Đilasove knjige pri Novi reviji izšla letos poleti, je zelo dober vstop v enigmatično zgodbo Milovana Đilasa. Najprej naj si sicer dovolim droben ekskurz in omenim, da je celo Đilas verjel (kar je povedal tudi v intervjuju z Ladom Ambrožičem za našo TV-hišo leta 1991), da je širjenje knjige spodbujala CIA. Težko bi si sicer bilo razložiti, da bi knjiga, ki jo je Đilasu uspelo v ZDA izdati med prestajanjem zaporne kazni v Jugoslaviji, v nekaj letih dosegla naklado nekaj milijonov in bila v nadaljevanju prevedena menda celo v 60 jezikov. Tezo, da je bil Đilas 'proizvod' CIE je v knjigi Konstante konvertitstva: Hod u mijestu - od Đilasa do Đilasa, potrjevala srbska zgodovinarka Mira Bogdanović. Navsezadnje je CIA v svoji hladnovojni gorečnosti menda financirala tudi snemanje filma 1984 po istoimenskem Orwellovem romanu in še marsikaj drugega …

Đilas je torej po svoji odstranitvi s političnega vrha na izredni seji plenuma januarja 1954 izgubil vse. Ključnih za obračun z njim menda sploh ni bilo toliko 17 člankov, v katerih je razvijal misel o nujnosti demokratizacije in pluralizacije jugoslovanskega političnega prostora. Usoden je bil menda tekst Anatomija neke morale, v katerem je prek "na videz izmišljene" zgodbe o mladi ženi nekega generala (zelo verjetno je šlo za zgodbo Peka Dapčevića in njegove mlade žene, igralke, ki so jo žene drugih partijskih velikašev zasmehovale, češ da je ničvredna, ker ni bila v NOB-ju, čeprav je bila Milena Vrsnjakov Dapčević preprosto premlada, da bi bila partizanka) razkrinkal in obsodil surovost in vzvišenost žena nove partijske elite, ki je še desetletje prej v mrzlih gozdovih za vse večne čase obljubljala zvestobo marksizmu, leninizmu in teoriji o odpravi razredne družbe, malo pozneje pa tudi države. Prizor s temi "hudičevimi" ženami, ki so se hitro navadile kupovati svilene obleke v diplomatskih magazinih in bidermajersko pohištvo, med drugim odpre tudi predstavo Slehernik Đilas, s katero je ta teden v Sloveniji gostovalo Čnogorsko narodno gledališče.
Ampak če se vrnemo k Đilasu. Po izgubi naziva narodni heroj, odstranitvi iz kuloarjev visoke politike in prvem povojnem vstopu v zapor, so sledila spremenljiva desetletja. Đilas je več let preživel v zaporu, a v vmesnih obdobjih je bil sogovornik zahodnih novinarjev in na Zahodu je izdajal knjige. Za nekaj časa je dobil celo potni list in nekaj mesecev preživel kot predavatelj na Princetonu. A vrnil se je domov … Potni list je dobil šele leta 1987, ko je mariborska Katedra tudi objavila prvi intervju z njim v slovenskem jeziku; skupaj z dolgo stranjo pojasnila, zakaj je do tega intervjuja prišlo. Očitno se je celo študentskemu časopisu še leta 1987 zdelo potrebno navesti obrazložitev pogovora z Đilasom. Leta 1991 je Ladu Ambrožiču med drugim dejal: "Sploh si nisem prizadeval, da bi prišel na oblast. Hotel sem samo kritizirati. To mi je ostalo do danes." Tedaj je kot novinar že delal tudi dr. Bernard Nežmah, avtor spremne besede oziroma predgovora k slovenskemu prevodu Novega razreda. Z njim smo tudi govorili o "fenomenu in enigmi Milovan Đilas".

Đilasa pri nas dolgo skoraj nismo našli v knjižnicah (pravzaprav je še vedno tako), letos pa smo dobili v kratkem času "dvojno dozo". Po prevodu Novega razreda je ta teden pri nas gostovalo še Črnogorsko narodno gledališče s predstavo o Đilasu. Kaj je bilo tako izjemnega na Đilasu, da je lahko postal celo junak gledališke predstave?
Đilas je bil izjemna persona. Na vrhuncu svoje politične kariere je bil drugi človek Jugoslavije, potem pa je bil za dobrih 30 let popolnoma prepovedan; dolga leta je bil zaprt, knjige, ki jih je izdajal v tujini, so bile vse na črni listi; še več, vsak, ki se je z njim srečal - lahko tudi po naključju - je bil potem pozvan na policijo, kjer je moral razlagati, zakaj in kako se je srečal z Đilasom. Skratka, imeli smo osebnost, ki je bila soustvarjalec Jugoslavije, ki je bila eden izmed osrednjih likov partizanstva, vodila je črnogorski upor, se prva srečala s Stalinom, potem pa je zaradi svojih pogledov na politiko postala tabu. In tako osebo se splača priklicati nazaj v življenje.
Poleti sem v političnem arhivu nemškega zunanjega ministrstva bolj kot ne po naključju našla dokumente, v katerih je zahodnonemško veleposlaništvo v Beogradu pisalo o Đilasu, o njegovih izjavah za tuje medije in o tem, kaj Đilasove izjave govorijo o notranjepolitičnem stanju v Jugoslaviji. Zakaj se je tujina toliko ukvarjala z Đilasom in ga bolj ali manj redno spremljala?
Za to je po mojem mnenju več razlogov. Eden je, da je Đilas poosebljal potencialno opozicijo. On je predstavljal potencialno drugo pot v socializem in kot tak je bil seveda zanimiv objekt preučevanja. Drug razlog pa je ta, da so bili Đilasovi teksti teorija in globoka analiza političnega režima, s katerim so zahodne države komunicirale. In še nekaj je pomembno - prav odnos do Đilasa je bil nekakšen termometer kooperativnosti Jugoslavije in Titove politike v odnosu z Zahodom.

V zgodovini odnosa režima do Đilasa je bilo namreč več obdobij: Đilas je bil zaprt, pa potem spet na prostosti, pa potem je bil na prostosti, a brez potnega lista; nekaj pozneje so ga ponovno zaprli in tako naprej. Leta 1984 so ga aretirali samo zato, ker je sodeloval na odprti univerzi v Beogradu. To je bil seveda že čas po Titu in so Đilasa le zadržali ter potem izpustili; pač kot neka gesta režima, ki je želel pokazati, kdo še vedno ima oblast. Zanimivo v tem pogledu je, da je Margaret Thatcher med srečanjem s Titom omenila Đilasa. To je bilo konec sedemdesetih in takrat je Titu prigovarjala, da naj vendar bolje ravnajo z Đilasom. Tako da jugoslovansko vodstvo je vsaj tedaj že tudi moralo razmišljati o tem, koliko jim lahko afera Đilas škodi v mednarodnih odnosih.

Izjema v ožjem vodstvu zgodnje Jugoslavije je bil Đilas tudi zaradi svoje izobraženosti. Politika Tita in njegove ožje klike se namreč danes zdi precej diletantska in govori o pomanjkanju izobrazbe ...
Če si smem tu najprej dovoliti drobno repliko. Če samo pogledamo nedavne s slovensko politiko povezane dogodke v Bruslju, bi se lahko globoko vprašali, ali je bilo le partijsko vodstvo diletantsko …
Ampak če se vrnemo k Đilasu. Đilas je bil intelektualec; eden redkih v vrhu partije, ki je kar nekaj let preživel na fakulteti, kjer je študiral književnost in filozofijo. Znal je francosko in rusko, med vojno je bil pogajalec z Nemci in je torej znal tudi nemško, naučil pa se je tudi angleško in prevedel Miltonov Izgubljeni raj. V partizanih je prebiral Tolstoja, Vojno in mir, vodil je partijski časopis Borba in veliko pisal že tudi pred vojno. Skratka, njegov horizont je daleč prekašal vse njegove tovariše v politbiroju partije. In v svojih knjigah večkrat potarna, da je bil edini med tovariši, s katerim se je lahko vsaj malo teoretsko in poglobljeno pogovarjal, Kardelj; pa še on ni bil prav intelektualna persona. In ta njegova razgledanost in prodornost, hkrati pa sposobnost za pisanje, so bile značilnosti, zaradi katerih je bil tudi propagandni vodja režima. Potem pa je tudi ravno s svojim pisanjem nakazal, da bi se lahko zgodil velik obrat v partiji, pa so ga potem odstranili.
Je pa nenavadno, da je Đilasa tako težko dobiti celo v naših knjižnicah, in to danes, toliko let po koncu titoističnega režima. Kako si vi to razlagate?
Pri Đilasu se je zgodila dvojna zapora režima. Najprej je bil prepovedan fizično, v smislu svobode govora, izdajanja, ni smel dajati intervjujev v Jugoslaviji oziroma jih niti nihče ne bi objavil. Prepovedane so bile njegove knjige in pravzaprav so bile prepovedane njegove misli kot take. Potem se je proti koncu osemdesetih, še bolj pa v času samostojne Slovenije, zgodil nov fenomen. Đilas je tedaj postal nekdo, ki nima več česa povedati; vse to smo že slišali; Đilas je slab, se je slišalo. Torej Đilas, ki je bil prej stigmatiziran kot prepovedan sadež, je bil zdaj označen za nekoga, ki je passe. Tudi med ljudmi, ki sploh niso brali njegovih knjig, je zdaj veljalo, da je Đilasova misel že nekako "mimo". In ta pogled se še kar naprej drži.
Kako si razlagate, da je iz četverice Tito-Kardelj-Đilas-Ranković, ki je več kot desetletje stala na čelu oblikovanja in potem razvoja nove Jugoslavije, prav Đilas postal notranji kritik režima oziroma bolje rečeno apostat, ki je želel v imenu svobode preseči osnovno dogmo in ustvariti resnično demokratičen režim?
Neko vlogo je gotovo igrala osebnost. Kardelj in Ranković sta bila precej podredljiva, medtem ko je Đilas očitno že kot intelektualec imel neko veselje do samosvojosti. Oziroma po drugi strani bi rekel, se je počutil intelektualno superiornega. Kaj je pravzaprav sploh počel Đilas? Đilas je samo razvijal partijsko misel naprej in jo peljal v smer demokracije. V svojih člankih je pisal, da je demokracija - če jo že imamo - za vse, ne samo za enega. Pisal je, da družba potrebuje izbiro; da komunisti znotraj partije seveda še naprej lahko ostanejo komunisti, ampak da tudi tisti, ki niso komunisti, potrebujejo svojo stranko.
Ampak če si pogledamo historiat reakcij Tita in njegovih sodelavcev na Đilasove članke, se zdi nenavadno, koliko časa je trajalo, da je prišlo do obsodbe. Res je, da je bil menda tiste zimske tedne Tito na počitnicah nekje v Alpah, torej da je bil odsoten, ampak človek bi od takega režima vendar pričakoval tisto pregovorno "budnost" ...?
Zelo pomembno za razumevanje padca Đilasa je vedeti, da v tistem času verjeli ali ne v vrhu partije ni bilo cenzure. Skratka, kar je Đilas pisal, tega ni nikomur kazal in z nikomer se ni posvetoval. On je to preprosto objavil. In zaradi Đilasovega eminentnega položaja v državi so številni - tudi funkcionarji - verjeli, da gre tu preprosto za novo linijo partijske politike. Đilas je bil takrat vendar podpredsednik vlade in celo predsednik skupščine, ki je bila takrat še najvišji organ v državi, formalno celo nad predsednikom države Titom, ki ga je prav ona postavila.
Đilas je imel tedaj tudi veliko občudovalcev. Te so mu prinesli tudi teksti v Borbi, katere naklada je bila huronska. Pa tudi cela serija politikov in soborcev mu je bila naklonjena. Mislim, da je bil Đilasov padec precej delikatna zadeva. Danes imamo za samoumevno, da je bil Đilas izgubljen vnaprej. Menim pa, da je šlo za hojo po britvici. Namreč če bi bilo glasovanje na plenumu tajno, je vprašanje, ali ne bi Đilas celo preživel. In bi morda pozneje lahko doživeli Titov padec.
Za razumevanje Đilasovega ravnanja je pomembno omeniti tudi Stalina. Đilas je očitno verjel, da bi moralo predvsem po smrti Stalina in tudi seveda zaradi znamenitega "ne" Tita Stalinu v Jugoslaviji priti do večje svobode, do očitnega odmika od stalinizacije. Očitno je bila njegova ocena napačna?
Ko v povezavi z Đilasom omenjamo Stalina, je treba omeniti, da je bil Đilas najprej fasciniran s Stalinom. Đilas je bil tudi prvi iz partijskega vrha, ki se je srečal z njim. Že leta 1944 je letel v Moskvo, pozneje pa je sledila še cela serija srečanj s Stalinom. In od vseh jugoslovanskih politikov se je prav Đilas največkrat srečal z Džugašvilijem.
Konflikt s Stalinom je bil za jugoslovansko partijsko vodstvo zelo boleč, saj je tudi v njem Stalin veljal za nekakšnega primusa v mednarodnem komunizmu. Ampak Đilas je bil eden redkih, ki je Stalina vzel zares. On je bil edini, ki je napisal nekaj člankov, v katerih je v času informbirojevske afere ostro ocenjeval Stalina, medtem ko Tito v tistem času o Stalinu ni dajal izjav. Kar je zelo zanimivo.
Iz nadaljnje usode Đilasa bi izpeljal še nekaj: če je Tito leta 1948 naredil ta zgodovinski "ne" Stalinu, je nenavadno, zakaj so Đilasa leta 1962 zaprli, ker je zapisal Spomine na srečevanja s Stalinom? Zakaj so bili ti spomini 14 let po tem "ne" in skoraj 10 let po Stalinovi smrti prepovedani? Ne samo prepovedani, ampak si zanje dobil celo zaporno kazen. Resnica je, da je bil Tito ves čas v najtesnejši povezavi s Sovjetsko zvezo. Če bi pogledali seznam njegovih potovanj po svetu, bi hitro ugotovili, da je daleč največkrat gostoval v Moskvi; pa tudi, da so k njemu največkrat prihajali Sovjeti. Od tod bi sklepal, da je bil ta veliki mit o prekinitvi odnosov, o zgodovinskem ne Stalinu, pravzaprav medijska konstrukcija. In seveda je bilo za režim boleče, da je Đilas ob primerjanju Sovjetske zveze in Jugoslavije ugotavljal, da ni velike razlike v načinu delovanja oblasti.
Omenili ste knjigo Pogovori s Stalinom, ampak jugoslovanski režim je še bolj "zmotila" Đilasova knjiga Novi razred. Izšla je v ZDA, in to v času, ko je bil Đilas v zaporu. In v njej je pravzaprav na zelo prefinjen način pokazal, da se je skupina kreatorjev novega režima izneverila svoji ideološki osnovi, marksizmu, leninizmu in teoriji o odpravljanju razredne družbe.
Čeprav je bila idejna platforma, s katero so komunisti lovili simpatizerje, enakost, družbena pravičnost, odprava kapitalističnega razreda in buržujev, se je takoj po vojni - pravzaprav pa še preden se je vojna končala - že pokazalo, da partijska nomenklatura živi svoj svet. Tito denimo si je dal že med boji obnoviti dve vili v Beogradu in še preden je bilo vojne konec, je že imel palače. In potem je partijska nomenklatura postala sistematično privilegirana. Tako pri bivanju, pri posebnih trgovinah … Danes bi rekli, da je šlo za sistemsko korupcijo. Če si bil član partije, si lahko postal sodnik, dobil službo v Udbi, postal urednik časopisa in podobno. Cela serija služb je bila povezana izključno s članstvom v partiji. To je bil zelo preprosto novi razred.
Takrat se mu seveda še ni reklo rdeča buržoazija. Ta izraz se začne pojavljati pozneje - leta 1968 v času študentskih nemirov. In Đilas je spregovoril o tej resnici, to je bilo zelo boleče. Najbolj boleče je bilo trditi, da je komunistični režim, kakršnega vodi Tito, prevara; da imamo pod imenom enakosti spet dva razreda, razred vladajočih ter privilegiranih in razred vseh preostalih.
V knjigi Novi razred tudi beremo, da nekdanji revolucionarji, ko se spremenijo v novi partijski razred, izgubijo ves revolucionarni zagon. Da nimajo več idej in da le še živijo svoje mirno življenje in poskušajo upravičevati same sebe. To je bil tudi očitek, ki ga je Đilas usmeril na nekdanje kolege.
Đilas je v tridesetih deloval kot komunistični upornik zoper tedanjo kraljevino s teksti, z idejami, z organiziranjem ilegalne partijske mreže. Drugače kot njegovi kolegi, ki so po prihodu partije na oblast sprejeli držo etabliranih oblastnikov, je sam ostal še naprej revolucionar, tokrat sicer samo s teksti in idejami, s katerimi je hotel še naprej predrugačiti državo, zdaj sicer v obliki komunistične ureditve.
Sam imam sicer precejšnjo distanco do teze, da je prvi entuziazem komunistične partije pomenil ne vem kakšen razcvet. Že takoj po vojni je bil eden izmed osnovnih principov, da so z javnih funkcij odstranili vse, ki niso bili člani partije in ki so simpatizirali z drugo stranjo. Potem je partijski prevzem oblasti pomenil tudi obglavljanje ljudstva v tem smislu, da za službe, položaje ni zadoščalo tvoje znanje, ampak si moral biti še ideološko primeren. Đilas pa je ostal do konca dosleden v svoji misli, da je treba oblikovati družbo, v kateri bo čim več ljudi vključenih v odločanje in da je to edini garant napredka. To tudi danes ostaja aktualna ideja, saj je težava izključevanja tudi značilnost sodobne Slovenije. Če samo pomislimo, kaj je izbor oziroma kako je potekal izbor slovenskih kandidatov za Evropsko komisijo izmed dveh milijonov prebivalcev, potem vidimo, zakaj je Đilasov novi razred še naprej aktualen.
No, saj sistemska korupcija je dejansko eden najpogosteje uporabljanih izrazov v medijih; oziroma pogosteje bolj nenatančno se govori le o korupciji.
Ampak problematično je, da se danes predpostavlja, kot da je korupcija nekaj, kar je v Slovenijo prinesla demokracija, da je bilo koruptivnih šele zadnjih nekaj vlad; kot da v času partijskega režima ni bilo korupcije. V resnici pa je bila po svojem značaju najbolj koruptivna vladavina zagotovo 45-letna vladavina komunistične partije. Kot v Đilasovem času pa o tem tudi danes nihče ne razmišlja; zanimivo je, da na staro partijsko vladavino še vedno gledamo s precej rožnate perspektive, ne da bi zares analizirali način delovanja takratnega sistema. Đilas je bil občutljiv predvsem na omejevanje svobode. Ko je govoril o svobodi, je rekel, da je svoboda miselna, besedna, hkrati pa tudi lastninska. Zakaj torej človek ne bi smel imeti pravice, da svobodno razpolaga s svojo lastnino? In prav to, da partija ni dopuščala demokracije v gospodarstvu, je bil po njegovem mnenju eden izmed povzročiteljev slabega ekonomskega položaja.
In tu bi želel omeniti še nekaj. Šestdeseta leta v Jugoslaviji veljajo kot najbolj liberalno in demokratično partijsko obdobje. Prav glede na to obdobje se Tita povzdiguje skoraj kot sanjskega vodjo, a vendar je takrat moralo skoraj dva milijona ljudi v izseljenstvo, ker niso imeli dela. Če bi danes 200.000 Slovencev moralo zapustiti deželo, da bi si našli delo, verjetno Slovenije nihče ne bi imel za prosperitivno državo.
V predgovoru k Novemu razredu pravite, da so bili tedni, ko so izhajali Đilasovi članki, najbolj nadrealističen moment Titove Jugoslavije. Zakaj?
Ko so začeli ti članki izhajati, je bil vrh partije v veliki zagati. Bral je članke in se čudil, kdo pa se je tudi jezil. Ampak ker je bil Đilas vojni heroj, ideološki voditelj, ki je med vojno pisal za Borbo, ki je bila na neki način ogledalo načina razmišljanja partije, so partijci to pisanje začasno sprejeli. Tu je po mojem mnenju do izraza prišel velik fenomen podrejanja avtoritetam. Namreč značilnost politbiroja je bila, da je izdajal direktive, ki so jih nižje instance le izvajale. Ni bilo dialoga ali da bi se nekdo uprl, polemiziral zoper sklepe in podobno. In hierarhično nad Đilasom ni bilo nikogar. Tudi Tita je za predsednika izvolila skupščina, ki ji je načeloval Đilas.
Torej ta nadrealizem je bil v tem, da je celotna država mislila, da je to nova partijska linija, partijska elita pa je imela cmok v grlu. In mislim, da je kar nekaj časa trajalo, preden so se organizirali in se odločili, da ga je treba ustaviti. To je seveda bilo precej neugodno, ker so to bili stari prijatelji. Politika, kot je pisal Đilas, se ni ustvarjala v skupščini ali na vladi, ampak so se dobivali na lovih in zasebnih večerjah, kjer so odločali o vitalnih zadevah. To je bila težava. In obračun z Đilasom je bil tako rekoč mafijski obračun, ko sporov ne razrešuješ v javnosti z dialogom, ampak prek noči z odločitvijo, da tistega, ki se je preveč povzpel, na mah odstraniš.
Ta nadrealizem se je kazal še v nečem. V času, ko je Đilas že objavljal te članke, so ga izvolili za predsednika skupščine, in to skoraj z absolutno večino. Skratka, medtem ko je že raztelešal uradno doktrino, je bil še povišan. Tako da je resno vprašanje, kakšen je bil ta čas. Do danes je bilo zelo malo zapisanega o mentaliteti tistih dni in o mentaliteti tedanje politike. Nekje sem denimo opazil, kako je Stane Kavčič v Slovenskem poročevalcu objavil zelo podoben članek kot Đilas; tudi v smislu jezika, ki nagovarja množice, in v smislu čustvenosti in intelektualne prodornosti. Ampak to je bil en sam članek. Že čez 14 dni pa je objavil še enega, v katerem je bil spet star birokrat. Takrat je verjetno že slutil, da se pripravlja obračun z Đilasom in je sklepal, da je bolje, da se ne znajde na isti strani kot Đilas. In nadrealizem se je potem še nadaljeval. Če pomislimo, da je bil Đilas narodni heroj, potem pa so mu naziv narodnega heroja vzeli. Kako ti lahko vzamejo naziv narodnega heroja? To je nedoumljivo. In vzeli so mu vse, generalske čine, plačo …
Postal je povsem izoliran. In pravzaprav je fascinantno, da je nekdo, ki je devet zim preživel v neogrevani jetniški celici in 22 mesecev v samici, preživel vse njegove kolege, ki so živeli udobno življenje elite …
Đilasu se je seveda podrl svet. In kaj ljudje storijo v takih situacijah? Zapijejo se, postanejo mračnjaki, so zagrenjeni, naredijo samomor; nekateri pa nasprotno: se pokesajo in postanejo posebej vdani. Đilas pa je to težavo reševal s pisanjem. Lahko bi rekli, da je praktično prakticiral Rugljevo biblioterapijo. Skozi pisanje je predeloval svoje težave in analiziral vzroke zanje. In v tem smislu je bil izjemna persona. Človek, ki je bil povsem na vrhu, je bil kar naenkrat tabuiziran in popolnoma izoliran. V eni izmed svojih knjig opisuje poimensko starega partizana, ki je bil edini, ki ga je po odstavitvi še pozdravljal; vsi drugi so gledali stran, če so ga srečali na ulici. Pa še zaradi nečesa je bil izjemen. Konec šestdesetih je za kratek čas dobil potni list, na povabilo univerze Princeton je odšel v ZDA in bil tam nekaj časa gostujoči profesor. Vsa zgodovina Vzhodne Evrope je govorila o tem, da kdor je bil na črni listi in je dobil potni list, je postal emigrant. Ne pa tudi Đilas. Đilas se je nonšalantno vrnil domov, v deželo, kjer mu praktično niso dovolili bivati. Bil je res pravi intelektualec v tem smislu, da je utelešal miselno provokacijo in vztrajal v partijskem svetu, ki ga je sam soustvaril.
Tudi v intervjujih, ki jih je dajal za zahodne medije, je večkrat rekel, da bi se morala Jugoslavija približati zahodnim režimom. Kaj je bila njegova vizija Jugoslavije?
Đilas ni poskušal prenesti zahodnjaškega tipa demokracije, ampak je le znotraj partijskega horizonta želel vpeljati demokratičnost kot princip. S tem principom pa je seveda peljal vizijo države v smer zahodnjaške demokracije. Zavzemal se je za to, da je treba umakniti nadvlado partije iz Udbe in sodstva. Pisal je o tem, da je treba na vsakem koraku partijske privilegije zmanjšati in k besedi pri odločanju treba pritegniti najširše množice, tudi buržuje. Obenem je pa naredil še eno pravo revolucionarno potezo v delovanju oblasti. Titov krog je odločitve običajno sprejemal na večerjah in lovih, morda v centralnem komiteju ali v politbiroju, ne pa v skupščini. Skupščina se je sestajala enkrat na leto in takrat so delegati pač aklamirali zakonom, ki jih je sprejela vlada. Tudi pravih sej vlade tako rekoč ni bilo.
In Đilas je postavil idejo, da bi skupščina postala kraj odločanja. Zavzemal se je za to, da bi se poslanci ukvarjali z vsemi političnimi vprašanji; da bi se v skupščini javno razpravljalo in sprejemalo zakone. Hotel je razkriti delovanje politike, ki je bilo striktno skrito pred očmi javnosti. V zgodovini Jugoslavije je bilo namreč za javnost vedno presenečenje, ko je izvedela za novo ime predsednika vlade, sindikata ali skupščine. Ključ izbire je bil javnosti nedoumljiv, razen v obliki samovolje partijskega vrha.
Đilas je želel odpraviti odločanje v ozkem krogu nomenklature kot osrednji princip ustvarjanja politike. Partija in njene odločitve ne smejo biti nekaj, o čemer časopisi poročajo le post festum v obliki izvršenih dejstev. Đilas je kot temeljno družbeno vez postavljal polemiko. Značilnost partijskih režimov je bila, da je šlo ves čas samo za enotnost. Bitka za enotnost je bila dominantna retorika: ne smemo biti različni, skratka, vsi moramo misliti enako. Đilas je to postavil drugače: enotnost je v pravici, da razmišljamo po svoje in med sabo polemiziramo.
Na začetku je tudi v komunizmu obstajala tudi polemika. Prav v Novem razredu Đilas razlaga tri stopnje razvoja komunizma: od revolucionarnega v času Lenina, prek dogmatskega pod Stalinom, do nedogmatskega v Sovjetski zvezi kolektivnega vodstva po Stalinovi smrti. In potem še doda, da so se v jugoslovanskem primeru vse tri faze povezale v toku življenja Tita. Je torej kot za nastanek novega razreda tudi za nastop dogmatskega komunizma kriv Stalin?
Tudi pod Stalinom je bila konec dvajsetih še dovoljena kritika. Buharin denimo ga je direktno napadel v Pravdi in ga obtoževal za slabo politiko. Stalin ni bil a priori sinonim za diktaturo, ampak je do nje prišlo v več fazah. S tega stališča bi podobno bilo mogoče reči tudi v Titovem primeru. Tito je najprej deloval znotraj CK-ja, kjer so odločitve sprejemali nekako družno. Že leta 1948 pa je Tito - tako piše Đilas - začel igrati. Ko je predlagal svoj odstop ob informbiroju, se je zraven malo smehljal, da bi videl, kdo bo nasedel. Žujević je bil edini, ki je to sprejel, in to ga je stalo življenja.
In celotna zgodovina Titove vladavine pelje v to smer, da se mu potem nihče več ni zoperstavljal. Ranković je v spominih opisal njuno konfrontacijo v šestdesetih, ko so ga makedonski komunisti prosili, da posreduje v sporu z Jovanko, češ, ti si edini, ki lahko Titu kaj rečeš. Tito in Ranković sta tako odšla na sprehod, kjer Tito reče A, nato pa čez čas Rankovič pristavi: mogoče pa B. In to je bilo vse. Ne polemizira, samo omeni, da je mogoča tudi neka druga pot. Zdi se mi, da je tisto, kar bi bilo zelo ključno narediti, zgodovina Titove vladavine. Ne pro forma vladavine, ampak tega, od kje je Tito izvedel, kar je izvedel, kdo mu je kaj povedal, kako so informacije do njega prihajale in kdaj ter v kateri meri je kdo sploh izrekel kakšno mnenje, ki se z njim ni strinjalo.
Sedemdeseta leta so bila glede tega sploh izjemna. Takrat je Titova vladavina dosegla nekakšen vrhunec. Stare partizanske elite praktično ni bilo več v vrhu in okoli njega se je zbrala skupina mlajših kimavcev, ki je tekmovala, kdo bo na lovu slabše streljal, kdo mu bo "zrihtal" večjega medveda, ki ga bo lahko podrl in podobno. Takrat se je po mojem mnenju zgodila posebna psihopatologija vladanja. Imeli smo vladarja, ki je bil opravilno nesposoben, zraven pa njegovo kamarilo. V tem smislu je Tito pravzaprav presegel Stalina. Če pomislimo, da je imel Tito v enem obdobju diktatorsko vlogo kot Stalin, ampak Stalin je dosti hitro umrl, Tito pa je živel tako dolgo, da je njegov režim začel utelešati delovanje te kamarile, ki je bila poosebljenje prilizovanja in ki je onemogočala kakršno koli racionalno politično vodenje.
Končajva z rezimejem Novega razreda. Če toliko let nismo dobili prevoda te knjige, je torej sploh potrebno, da smo ga dobili zdaj? Zakaj se jo torej izplača brati?
Novi razred je stara knjiga o starih časih, ampak princip, o katerem Đilas piše v tej knjigi, je pa še vedno izjemno dejaven in pravila, po katerih je razred oblastnikov kadroval, so v veliki meri še vedno podobna. Še naprej imamo zelo resno težavo sodstva, ki ni nikoli bilo sposobno narediti katarze, narediti lastne zgodovine in spregovoriti, po kakšnih merilih se je nekoč sodilo. Ni bilo obračuna s preteklostjo. Tu ne mislim o obračunu v smislu linča in preganjanja, ampak v smislu miselnega premisleka, v kakšnem režimu smo živeli in katere so bile njegove največje hibe. Tako se danes dogaja, da se številni momenti starega obdobja ponavljajo, četudi v veliko mehkejši obliki.
Če v Đilasovem času tako rekoč ni bilo mogoče spregovoriti kritične besede, pa se danes dogaja to, da so kritične besede ali marsikakšna razkritja sicer povsem vsakdanja zadeva v časopisih in na televiziji, realnost pa je taka, da jih nihče ne sliši. Kot da je beseda izgubila vsako moč, in sicer v smislu, da kadar je vladajoči razred skupaj s svojimi podporniki tako močan, mediji še vedno delujejo na ravni propagande in manipulacije. Ta knjiga je še vedno ogledalo sedanjosti oziroma se lahko ob njenem branju človek zamisli, da za marsikaterim našim delovanjem tudi stoji podoben mehanizem kot v Đilasovem času.