“Vedno se predstavljam kot Katalonka, ker se tako počutim. In vedno pravim, da je bil moj nono Gaudi, moj bratranec pa je Messi,” na Trgu svobode v Kobaridu razlaga učiteljica Aurora Calvet, ki že 20 let živi v Sloveniji. Aurora je sicer doma iz obmorskega kraja Sant Feliu de Guixols, kakšnih sto kilometrov iz Barcelone. Tudi tam imajo Ulico svobode. V družinski hiši s pogledom na zaliv obiščemo Aurorine prijatelje iz mladosti. “To je bil dan, ki ga gotovo ne bom nikoli pozabil. Potem pa smo se zaleteli v politično realnost,” (ne)uspeh osamosvojitvenega referenduma 1. oktobra 2017 oriše Carlos Nadal. In vse skupaj ponazori z močnim udarcem dlani ob dlan.

Kakšna je realnost osamosvojitve Katalonije danes? Odnosi med Katalonijo in Španijo so napeti, nekdanji predsednik Carles Puidgemont še vedno živi v izgnanstvu. Čeprav je bil maja letos izvoljen za evropskega poslanca, pa funkcije tako kot še dva njegova katalonska kolega ne more opravljati. Španija jim ne prizna mandata. Evropska unija zelo jasno ne podpira katalonske osamosvojitve. V začetku avgusta so države članice uradno imenovale španskega zunanjega ministra Josepa Borrella za novega visokega zunanjepolitičnega predstavnika EU. Borrell, po narodnosti Katalonec, je zagovornik enotne Španije in velik nasprotnik odcepitve Katalonije.

Lahko noč, samostojnost!?

Diplomatske karte torej Kataloniji kažejo vse prej kot dobro. V Madridu se je pred meseci začelo sojenje katalonskim osamosvojiteljem, kot priča je v eni izmed obravnav nastopil tudi nekdanji evropski poslanec iz Slovenije Ivo Vajgl. Nekdanje visoke katalonske funkcionarje so sicer premestili iz zapora v okolici Barcelone. Tam je mladi moški z vzdevkom Joan BonaNit (Joan, Lahko noč) več kot 200 večerov zapored vsakemu izmed zapornikov glasno prek megafona zaželel lahko noč. In ob zbrani množici podpornikov vedno tudi dobil odgovor izza rešetk. Ritual se je tradicionalno končal s petjem katalonske himne.

“Če bo ta proces pošten, bodo zaporniki oproščeni, saj ni pravično, da so v zaporu,” pravi Joan BonaNit.

Zakon in upor

“Ob vsakem sprejetem zakonu je določena tudi pot, kako se mu upreti.” S tem katalonskim pregovorom se začne večkrat nagrajeni roman Sodnik. Napisal ga je Jaume Cabré, eden najbolj cenjenih katalonskih pisateljev: “Katalonci smo zagotovo sposobni stopiti na samostojno pot, a nasprotnik je premeten in zvit, je dobro podkovan s političnimi strategijami. Katalonci se vedemo nekoliko nedolžno, radi rečemo, da hodimo z lilijami v roki – kot da ne razumemo pravil resničnega sveta. S procesom osamosvajanja se počutim zelo močno povezan, pripadam mu s srcem. Morda se mi zdi, da smo mislili, da bo vse skupaj potekalo hitreje, ampak očitno smo nekje na sredi osamosvajanja. Nekoliko se že dotikamo utopije, da bomo to nekoč lahko uresničili. Predvsem zaradi številnih množičnih gibanj, ki so jih pozitivno sprejeli tudi v tujini. Tak primer je človeška veriga, ki so jo sklenili po celotni Kataloniji. Protesti dokazujejo, da smo se Katalonci sposobni hitro zbrati in organizirati.”

Pisatelj Jaume Cabré je kritičen tudi do odziva Evrope in politike: “Od politike vedno pričakujemo, da bo razumela, kaj se dogaja. To se je morda celo zgodilo, a pogrešam konkretne poteze. Zelo žalostno je, da španska javnost sploh ni obveščena o resničnem dogajanju. Ustvarila se je negativna zgodba, ljudi prepričujejo o stvareh, ki se v resnici ne dogajajo. Kataloncem se ni treba opravičevati za svoje početje, ker je celotno gibanje zasnovano na zavračanju nasilja. Politiki, ki jim zdaj sodijo v Madridu, niso naredili nič narobe, le sledili so željam svojega naroda. Sodna oblast je pod vplivom politike, gospodarske moči, kralja … Razmere niso rožnate.”

V vasi Sant Feliu de Guixols se ob vprašanju o prihodnosti Josep le skeptično nasmehne in obrne proti morju: “Želel bi si neodvisnost, ampak v tem položaju se to zdi skoraj nemogoče, saj se ves čas vrtimo v krogu. Ko že misliš, da boš nekaj dosegel, pa ti navsezadnje dosego cilja še enkrat preprečijo. Ob tem tudi vidimo, da Evropa ne bo spremenila svojega pristopa, saj ji ni v interesu, da bi se v Kataloniji kaj spremenilo. Hkrati pa na plano prihajajo tisti, ki so se do zdaj skrivali – spet je glasna skrajna desnica, ki se vrača na politični parket.”

Kljub vsem pomislekom, ki so jih navedli tisto popoldne ob obloženi mizi, pa so se vsi trije sogovorniki takoj strinjali, da morajo težave vsekakor rešiti skupaj s Španijo, ne sami. Carlos Nadal: “Enostranska pot do odcepitve ni prava pot. Navsezadnje smo sosedi, prebivalstvo je mešano, v Kataloniji živi veliko ljudi, katerih predniki prihajajo iz Španije. Zato enostranska pot ne bi bila dobra odločitev. Če moram biti iskren – mislim, da ne bom dočakal tega dne, ko bomo dosegli svoj cilj. Želel bi si le to, da volitve oz. glasovanje ne bi bile nekaj nevarnega. To je vse.”

Tudi med Katalonci so skeptiki osamosvojitve

Jaume Subirana je znani katalonski pisec in publicist, podpredsednik katalonskega PEN-a. Srečali smo se v kavarni elitne barcelonske četrti Gracia. Jaume je velik zagovornik katalonske kulture in jezika, a ni za samostojnost za vsako ceno. Lastna država se mu ne zdi edina možnost. “Mislim, da ne. Je ena izmed možnosti … Imam veliko prijateljev, ki pravijo, da si želijo v življenju dočakati dan, ko bodo lahko navijali za katalonsko nogometno reprezentanco. Tudi sam imam rad nogomet, a mi zadostuje, da navijam za Barcelono, ki je najboljše nogometno moštvo na svetu. Razumem nepreklicne sanje o svoji državi, a ta še ne zagotavlja boljšega življenja. Blizu nas je Andora, majhna država, v kateri je tudi katalonščina uradni jezik. A Andori ne gre ravno dobro, nima ugleda, tja številni Katalonci hodijo smučat in po poceni nakupih. Sama samostojnost še ne zagotavlja uspeha.”

Tudi novinar časopisa La Vanguardia Bru Rovira, ki živi na katalonskem podeželju, kjer je navdušenje nad samostojnostjo največje, vidi v zdajšnji poti katalonske krize veliko notranjih protislovij, ki bi lahko privedla do še večjih težav: “Zame je Katalonija najmodernejša družba v Španiji prav zaradi svojega svetovljanstva in ustvarjalnosti pri združevanju različnosti. Paradoks je, da Katalonci, ki se predstavljajo kot nacionalisti, nimajo nobenih težav z migracijami. Enako velja za tiste, ki si prizadevajo za neodvisnost. Vse to so torej protislovja. Mislim, da je politika slaba, politiki so slabi, saj niso sposobni poiskati odgovorov na čisto logične probleme glede demokracije. In poiskati neki način za vzpostavitev dialoga, iskanja pravice.”

Bi bil kompromis mogoč?

Ana in Iztok Potokar sta katalonsko-slovenski par, ki s tremi otroki že dobro desetletje živi v Barceloni. Ana je učiteljica, Iztok pa uradnik na ministrstvu. Dvom o neodvisnosti in nasprotovanje tej razumeta, čeprav sama podpirata odcepitev.

“Absolutno lahko razumem tudi skeptike. Vendar ne govorimo o podpori ali nasprotovanju samostojnosti, govorimo o tem, ali nam bodo dopustili izvedbo referenduma. Razumem, da se nekdo počuti Španca in da želi ostati Španec, vendar ne razumem, zakaj ne smemo glasovati o neodvisnosti,” pravi Ana.

Iztok nadaljuje: “Odvisno je od strategije politike. Odvisno bo od španskih vlad, kako bo z zakulisnimi pogovori. Odvisno je od poguma katalonskih politikov, mednarodne javnosti. Mogoči so tudi kompromisi, mislim, da bi bili nanje pripravljeni tudi Katalonci. Recimo, da bi sami upravljali davke, a to je za Španijo nesprejemljivo. Španska kultura ni vajena pogajanj.”

Ob vsej širini pogledov in rešitev za krizo je nedvomno največkrat omenjena ena možnost, da bi španska država priznala in dovolila referendum, ki bi ponudil pravi vpogled v to, kaj si zares želijo Katalonci. Kot pravo rešitev ga poudarja tudi urednik za notranjo politiko na katalonskem javnem radiu Joan Rusinol: “Mislim, da bo konflikt trajal še leta in leta. Podoben je skupinski igri, ki jo imamo v Kataloniji, gre za vlečenje vrvi. Dve ekipi torej vlečeta vrv in Španija nima dovolj moči, da bi dobila resnično oblast v Kataloniji in jo absorbirala kot narod, na drugi strani pa gibanje za neodvisnost nima dovolj moči za to, da bi zapustilo Španijo."

Rusinol dodaja, da je v taki igri edina rešitev referendum: "Resničen, zakonit in od vlade priznan referendum, kot so ga imeli na Škotskem, a to ta hip sploh ni mogoče. Mislim, da bomo v prihodnjih mesecih videli vnovično združevanje različnih frakcij gibanja za neodvisnost prav okrog takega referenduma, ki ga ta hip podpira od 70 do 80 odstotkov prebivalstva v Kataloniji. To ne pomeni, da podpirajo neodvisnost, pomeni le, da podpirajo izvedbo takega referenduma. A konflikti bodo trajali še leta.”

Katalonske sanje o slovenski poti

Podobnosti o slovenski in katalonski osamosvojitvi se pogostokrat omenjajo. “Lažje razumemo podobnosti, a veliko je tudi razlik. Podpora ni tako enoglasna kot v Sloveniji. Mislil sem, da bo Kataloniji lažje zaradi Evropske unije, a Španija ima žig demokratične države … A ni ravno zvesta vsem demokratičnim načelom. Vse zakonite poti za Katalonce vodijo v slepo ulico. Potrebnega bo veliko političnega poguma, predvsem Španije,” primerja Iztok Potokar.

Aktualni predsednik Katalonije Quim Torra vidi osamosvojitveni zgled v Sloveniji, s čimer je pred meseci izzval bes španskih oblasti. Poleg trme čuti povezave s Slovenci tudi pri smislu za humor. Med obiskom Ljubljane decembra lani so slovenski pisatelji Quimu Torri podarili knjigo Ivana Cankarja v angleščini: “Na naslovnici podarjene knjige sem prebral zelo zanimiv citat. Cankar omenja sanje in sprašuje, o čem sanjamo? Jaz sanjam o svobodi. Sanjam, da bi zagotovili svobodo svoji deželi.”

Prevajalka Simona Škrabec prihaja iz Ribnice in že od leta 1992 živi v Barceloni: “Strinjam se, da imamo Katalonci in Slovenci tudi podoben smisel za humor. Narodi, ki se morajo boriti za svoj obstoj, imajo nekatere podobne značilnosti. Vsekakor sta to tudi trma in humor. Veselje in radost nad svojim obstojem, da je luštno biti Slovenec, Katalonec. Tako je lažje vključevati tudi druge. Najpomembneje je, da se lahko smejiš samemu sebi. Tega veliki narodi ne razumejo. Španci tega ne razumejo. Najhuje je, če utopija postane cinična. Da sredstva niso pomembna, ampak šteje le cilj. Pri Kataloncih nimam tega vtisa, za zdaj smo še sanjači.”

Strinja se tudi Aurora Calvet, zavedna Katalonka, ki že 20 let živi v Sloveniji. Sama bi si želela več odločnosti svojega naroda: “Morali bi biti tudi ostrejši, tudi odpreti zapor, če je treba. Ampak želimo vse rešiti miroljubno, tudi če bodo naši osamosvojitelji pet let v zaporu, Puigdemont pa v izgnanstvu v Belgiji do pokojnine.”