Kitajska je decembra leta 2013 po skoraj 34 letih ukinila restriktivno politiko enega otroka in pričakovala – 'baby boom'. Rast prebivalstva te najbolj poseljene države na svetu se je namreč v zadnjih letih nekoliko upočasnila in 'ustalila' pri nekaj več kot 1,4 milijarde prebivalcev.
Kitajska Nacionalna komisija za zdravje in načrtovanje družine je tako velikopotezno predvidevala, da bo nova zakonodaja razveselila najmanj 11 milijonov parov, ki se bodo odločili za nov naraščaj, oziroma dva milijona parov, ki naj bi imeli drugega otroka že do konca lanskega leta. A se je uštela. Do konca leta 2014 je prošnjo za drugega otroka vložilo le 1,1 milijona parov, piše The Economist.

Staranje prebivalstva in nižja rodnost
Škoda je bila očitno narejena. Kitajska se za ukinitev te radikalne politike enega otroka ni odločila iz simpatije do osamljenih edinčkov in edink, temveč zaradi skrb vzbujajočega krčenja populacije. Ta se naglo stara - leta 2012 se je prvič v 50 letih zmanjšalo število delovno aktivnih ljudi. Spet na drugi strani se je zmanjšala rodnost. Stopnja rodnosti na Kitajskem je od optimalne ravni rasti prebivalstva 2,1 nižja za 0,5. V večjih mestih se giblje celo okoli ravni 1, piše Economist.
Razlog za to gre iskati v najmanj dveh razlogih: neplodnosti in denarju. Neplodnost na Kitajskem je danes skoraj desetkrat višja kot pred 36 leti, ko so oblasti leta 1979 sprejele politiko enega otroka. Glede na ugotovitve vladnega poročila je neplodnih 12,5 odstotka prebivalcev v rodni dobi ali več kot 40 milijonov ljudi, leta 1990 je bila stopnja neplodnosti triodstotna, poroča ekonomski portal Quartz. K temu delno prispeva tudi slaba kakovost življenja, kot je onesnaženost zraka, pitnih voda, uživanja s pesticidi obdelane hrane, pa tudi stres na delovnem mestu in slabe življenjske navade.

Prisilni splavi
Dejstvo pa je tudi to, da se ženske za prvega otroka odločajo nekoliko pozneje, in sicer pri 28 letih (pred desetimi leti so se pri 26 letih), v večjih mestih pa pri 30. Pomemben dejavnik pa je tudi to, da so bile v preteklosti, zaradi politike enega otroka številne nosečnice prisiljene v splav. Vsako leto naj bi jih v javnih klinikah izvedli 10 milijonov, v kar ni všteta umetna prekinitev nosečnosti na zasebnih klinikah in tistih, ki so bili izvedeni z abortivno tabletko, poroča China Times.
Odkup sperme v razcvetu
Tako ni nenavadno, da je največji spletni kitajski trgovec na svetu Alibaba, ki je na svetovni ravni pometel celo s konkurenčnim Amazonom, zaznal to težnjo in začel posredovati pri prodaji sperme. Med 15. in 17. julijem je hčerinsko podjetje Alibabe Juhuasuan s sedežem v mestu Hangdžou objavil seznam sedmih semenskih bank, ki so donatorjem sperme ponujale 5.000 kitajskih juanov ali 732 evrov. V treh dneh se je prijavilo več kot 22.000 kandidatov, je poročal Bloomberg.

Na Kitajskem je okoli 11 semenskih bank, ki pa s svojo ponudbo ne zadostijo povpraševanju trga. Glede na izsledke raziskave Asian Journal of Andrology je tako zato, ker je v kar 55 odstotkih primerov v darovani spermi prenizka koncentracija semenčic. Pari, ki se odločijo za umetno oploditev, morajo na umetno oploditev čakati kar leto in pol. To je na eni strani spodbudilo črni trg, na katerem so ženske za spermo pripravljene plačati tudi 30.000 juanov ali nekaj več kot 4.300 evrov, poroča Quartz. Na drugi strani pa se bogatejši Kitajci za otroka odločijo prek nadomestnih mater v ZDA, saj je nadomestno materinstvo na Kitajskem prepovedano, poroča International Business Times.

Nadomestne matere v ZDA Kitajcem rojevajo otroke
Nadomestne matere v ZDA za svojo storitev zaračunajo od 68.000 do 102.000 evrov. Ameriške agencije, ki se ukvarjajo s tovrstno dejavnostjo, kitajskim staršem dovoljujejo tudi možnost izbire spola otroka, kar je na Kitajskem prav tako prepovedano (na Kitajskem je sicer 34 milijonov več moških kot žensk, saj je moški spol bolj zaželen).
Uvedba politike dveh otrok že naslednje leto
Pri vsem tem pa je najbolj zanimivo to, da bi se stopnja rodnosti v državi verjetno znižala sama po sebi, torej, brez uvedbe restriktivne politike enega otroka, kar kaže tudi svetovno gibanje. Nižanje rodnosti so zaznali v Indiji, ki ima nekaj več kot 1,2 milijarde prebivalcev. V bogatejši Južni Koreji je od 60. let prejšnjega stoletja rodnost padla na 1,3 rojenega otroka na žensko.
Kitajska je kot odgovor na družbene, socialne in okoljske probleme leta 1979 sprejela politiko enega otroka, ki je dovoljevala rojstvo drugega otroka le, če so ljudje živeli na podeželju, njihov prvi otrok pa je bila deklica. Po ukinitvi tega zakona leta 2013 je rojstvo drugega otroka dovoljeno tudi staršem, ki so tudi sami edinci. Kot poroča The Economist, pa bi kitajski parlament lahko že konec letošnjega leta ali na začetku naslednjega sprejel politiko dveh otrok, ki bi veljala za vse Kitajce in ne le tiste v provinci Šanši, ki to politiko izvaja že zdaj.
Otrok je tudi ... strošek
A tudi po morebitni uvedbi politike dveh otrok je vprašanje, ali bo to prispevalo k večji rodnosti. Skrb za otroke je strošek. Po podatkih švicarske banke Credit Suisse (2013) starša za vzdrževanje otroka do njegovega 18. leta na leto porabita 22.500 juanov ali 3.200 evrov. "To je več kot tri četrtine povprečnega letnega dohodka delovno aktivne osebe v urbanih okoljih," piše The Economist. Kitajska v vladnem poročilu (2015) celo ugotavlja, da mestni starši za skrb za otroka do njihovega petega leta porabijo dvakrat več kot starši s podeželja. Za starše ni dovolj le to, da bo imel njihov podmladek dobro izobrazbo, ampak tudi to, da se bodo uveljavili na globalnem trgu. Zato že otroke, ki so mlajši od šestih let, vpisujejo na najrazličnejše tečaje, kot je recimo tečaj angleškega jezika.
Neprilagojena družba
K znižanju stroškov pri vzgoji otrok pomagajo tudi stari starši, ki po navadi živijo skupaj z mlado družino. A ker se starši pozno odločajo za otroke, so njihovi starši starejši in bi zato težje skrbeli za dva vnuka, še piše Economist, ki dodaja, da se je kitajska družba tako prilagodila življenju politike enega otroka, da sploh ni pripravljena na življenje družin z več otroki: starši z dvema otrokoma hotelskih sob ne morejo rezervirati po spletu, ampak morajo poklicati; na igriščih so igrala prilagojena za dva starša in enega otroka, držala za zobne ščetke v trgovini pa imajo prostor le za tri ščetke.