Kulturološko, religiozno in navsezadnje relacijsko bi jim namreč morale biti zalivske države (Kuvajt, Savdska Arabija, Katar, Bahrajn, Združeni arabski emirati) precej bližje od stare celine, kjer tisti z več predsodki begunce iz arabskih dežel gladko označujejo za "potencialne teroriste". Zakaj torej nihče ne trka na vrata mej držav v neposredni bližini, celo sosed? Pri tem imamo seveda v mislih tiste najbogatejše države v regiji, ne pa Libanona, Jordanije in Turčije, ki svoj orjaški delež beguncev sprejemajo že vsa ta leta, od izbruha kriz v Iraku, Siriji in državah, kjer se je arabska pomlad izrodila v vsearabsko krizo.

Gre za kompleksno vprašanje, odgovor nanj pa se, kot je to pogosto, skriva v veliki meri v birokraciji, deloma pa tudi elitističnih, avtokratskih oblasteh, ki vladajo tem državam.

Za vstop v katero izmed zalivskih držav Sirci, če se osredotočimo na številčno najbolj zastopano begunsko entiteto, sicer uradno lahko zaprosijo za turistični vizum ali delovno dovoljenje. A postopek je drag, v javnosti pa vlada vsesplošno sprejet vtis, da imajo številne zalivske države v veljavi nepisane omejitve, zaradi katerih Sircem v praksi le stežka vizum tudi odobrijo. Kot poroča BBC, so pri tem še najuspešnejši tisti Sirci, ki že živijo v zalivskih državah, tako da pravzaprav le podaljšujejo svoje bivanje, ali pa tisti, ki imajo v teh državah živeče družine. Da bi prosilci za azil nekoč dobili državljanstvo v teh državah, pa je tako rekoč nemogoče.

Sirci potrebujejo vstopni vizum za skoraj vse arabske države razen za Alžirijo, Mavretanijo, Sudan in Jemen, vizume za te zalivske države pa je na splošno precej težko pridobiti. Ne samo Sircem. Priseljenci iz drugih (manj bogatih) arabskih držav se ne morejo zanašati niti na zaposlitev v teh bogatih zalivskih državah, kjer raje najemajo migrantske delavce iz jugovzhodne Azije in z indijske podceline - še posebej za poceni delovno silo, ki je je številčno zdaj ponekod že znatno več od lokalnega prebivalstva. Arabci, ki ne prihajajo iz zalivskih držav, sicer zasedajo položaje na delovnih mestih, ki zahtevajo višjo izobrazbo (izobraževanje, zdravstvo), a imajo pri tem hudo konkurenco v domačinih, saj dajeta savdska in kuvajtska zakonodaja prednost svojim državljanom.

Raje tvegati kot naleteti na zaprta vrata
V praksi to pomeni, da se Sirci raje odločajo za tvegano prečkanje morja oz. naporno pot prek Turčije in Grčije, kot pa da bi zaman čakali na usmiljenje zalivskih držav. Se pa ob tem številni - tako na družbenih omrežjih kot tudi v medijih - v zadnjih dneh glasno sprašujejo, ali nimajo omenjene države tako zaradi bogastva kot tudi relacijske bližine večje dolžnosti za sprejem beguncev kot Evropa? V zadnjem tednu je bila oznaka "#Sprejemanje_sirskih_beguncev_je_ zalivska_dolžnost" (v arabščini) na Twitterju uporabljena skoraj 35.000-krat (v svetovnem merilu to ne zveni toliko, a za močno cenzurirana družabna omrežja v arabskem svetu je to izjemna številka). Uporabniki na forumih s to oznako izražajo ogorčenje nad zalivsko pasivnostjo (zlasti v primerjavi z nemško velikodušnostjo), ob tem pa za ilustracijo gorja in stisk sirskih beguncev objavljajo pretresljive fotografije utopljencev, jokajočih otrok, ki jih starši nosijo čez žičnate ograje, in družin, spečih na tirih.

"Kako smo zbežali iz regije naših muslimanskih sovernikov, ki bi morali prevzeti več odgovornosti za nas kot država, ki jo opisujejo kot država nevernikov?" se sprašuje neki uporabnik ob fotografiji vala beguncev na poti v Avstrijo. Drugi mu odgovarja: "Prisegam na vsemogočnega Boga, Arabci so tisti, ki so neverniki." Spet tretji je ob sliki utopljenega begunca zapisal: "Sramotno je, da morajo v begu pred smrtjo tavati po vsej tej božji zemlji in utoniti v morjih, ko pa naj bi jim bili mi bližje kot Zahod."

Arabska tišina
Zgodba je pritegnila pozornost tudi regionalnih medijev in političnih akterjev. Savdski časnik Makkah Newspaper, ki ga povzema BBC, je tako objavil odmevno karikaturo, na kateri vidimo moškega v tradicionalni zalivski opravi, kako gleda čez vrata z ograjo iz bodeče žice in s prstom kaže na vrata z zastavo EU-ja. "Zakaj jih ne spustite notri, vi nevljudni ljudje?" Kuvajtski poslanec Faisal Al Muslim pa je na Twitterju ob fotografiji beguncev zapisal: "Oh, države Zalivskega sveta za sodelovanje (GCC), to so nedolžni ljudje, in prisežem, da si najbolj zaslužijo milijard v pomoči in donacijah."

Tudi arabske družbene medije je preplavila pretresljiva fotografija utopljenega sirskega dečka, zaradi katere so se odtalila srca tudi najstrožjih evropskih politikov, le z zalivskih dvorov ni prišel niti glas. Ena pogosteje razposlanih podob med spletnimi uporabniki je tista, na kateri ima utopljeni Ajlan Kurdi glavo omahnjeno na nagrobnik z napisom "Arabska vest".

A kljub pozivom na družbenih omrežjih nič ne kaže, da se bo stališče zalivskih držav do te tematike kaj spremenilo v korist sirskih beguncev. Pa čeprav še ni tako daleč leto 1990, ko je Irak napadel Kuvajt, sosednje zalivske države pa so z veseljem sprejele na tisoče kuvajtskih beguncev. Kontrast z danes je boleče očiten, pri tem pa kritiki bogatih zalivskih monarhij še izpostavljajo, da so številne finančne podpornice borcev in skrajnežev v sirskem konfliktu, zato bi morale prevzeti odgovornost za posledice, h katerim so prispevale tudi same.

Sara Hashash iz organizacije Amnesty International je vedenje zalivskih držav označila za "skrajno sramotno" in jih ostro kritizirala, ker niso sprejele nobenega begunca. Za primerjavo: Turčija jih je sprejela skoraj dva milijona, mali Libanon več kot milijon, druge bližnje in precej revnejše sosede po več 100.000. Štiri milijone Sircev je danes razseljenih zunaj sirskih mej, večinoma po natrpanih taboriščih v omenjenih državah. Na tisoče se jih je odločilo srečo poiskati na Zahodu, kjer lahko zaprosijo za vizume in azil ter si morda ustvarijo lepše življenje.

Je dovolj finančna pomoč?
Podporniki zalivskih držav se branijo, da je število prizadetih v sirski krizi znatno večje kot v primeru vojne v Kuvajtu. "Katar je zelo majhen in že zdaj donira beguncem v Jordaniji, Turčiji in Iraku. Zaradi logističnih razlogov Katar ne more sprejeti večjega števila beguncev, zato se je odločil, da jih raje podpira finančno," je za Reuters razložil Abdulah Al Atbah, urednik časnika Arab Newspaper, in s tem povzel nekakšno edino uradno stališče teh držav, da so za taborišča s sirskimi begunci namenili že več milijard evrov. Kuvajt je od vseh arabskih držav za sirske begunce namenil največ denarja, v svetovnem merilu pa je četrti največji donator (za ZDA, VB in Nemčijo).

Manj politično korekten je bil znani kuvajtski analitik Fahd Al Šelaimi, ki je v intervjuju prejšnji teden dejal, da so za begunce "primernejše" revnejše države. "Kuvajt in zalivske države so drage in niso primerne za begunsko življenje, ampak za delo. V Kuvajtu je drag tudi prevoz, medtem ko je življenje v Libanonu in Turčiji cenejše, zato se jim bodo sredstva, namenjena za begunce, tam bolj izplačala. Na koncu pač ne moreš sprejeti drugih ljudi iz drugačnih okolij, iz drugačnih krajev, s psihološkimi težavami, težavami z živčnim sistemom in travmami ter jih dati v našo družbo."

Številni cehovski kolegi se ne strinjajo z njima. "Po nedavnih epizodah brodolomov nam ti večji izkazi naklonjenosti in solidarnosti s sirskimi begunci evropskih vlad in državljanov dajejo žarek upanja," je zapisal Zeid Al Zeid v kolumni za kuvajtski časnik Al-An. "Obžalujemo pa (in si ob tem postavljamo vprašanja) popolno odsotnost uradnega odziva arabskih držav, za katere bi pričakovali tiste vrste odgovornost in sposobnost, do katerih jih zavezujejo krvne vezi in skupna usoda. Tu smo priča naravnost škandalozni tišini."

Kje je sočutje?
Sultan Sud Al Kasemi, znani politični komentator iz Združenih arabskih emiratov, je za Reuters povedal, da zalivske države sumi, da si ne želijo znotraj svojih meja večjega števila politično glasnih Arabcev, ki bi lahko tako ali drugače vplivali na tradicionalno pasivno družbo. Al Kasemi sicer meni, da bi morale zalivske države beguncem odpreti svoja vrata: "Zalivske države se pogosto pritožujejo, da se arabski jezik premalo uporablja in da večje število tujih migrantov ogroža našo kulturo. Zdaj imajo priložnost, da gostijo skupino ljudi, ki potrebuje varni pristan pred brutalno vojno in jim lahko pomaga odpraviti tovrstne pomisleke."

Prav argument, da gre za muslimanske "brate in sestre", je tisti, ki ga največkrat uporabljajo sočutnejši prebivalci zalivskih držav, ko prek družbenih omrežij pozivajo svoje voditelje, naj sprejmejo begunce. V nasprotju z večino zahodnih držav nobena izmed zalivskih ni podpisala ključnih mednarodnih sporazumov, ki definirajo status beguncev, državam pa nalagajo odgovornosti za odobritev azila. V nobeni izmed zalivskih držav tudi ni begunskih taborišč.

Savdska Arabija in ZAE so sicer v preteklosti sprejeli dobrega pol milijona Sircev, ki so skupaj z drugimi zdomci znatno pripomogli h gospodarskemu razcvetu zalivskih držav. A po nemirih, ki jih je leta 2011 prinesla arabska pomlad, so zalivske vlade sprejele strožjo zakonodajo za sprejem šiitskih muslimanov iz Palestine in Sirije. "Zalivske arabske države so daleč najvarnejše in najstabilnejše v celotni regiji, če pa pride v državo večji val beguncev, to tudi vpliva na varnost. To podžiga Islamsko državo, to podžiga nasilje ..." je za CNN razložil upokojeni profesor političnih znanosti z univerze v Združenih arabskih emiratih Abdulkalek Abdula.

Kot položaj za Radio Free Europe pojasnjuje Jane Kinninmont iz londonskega Chatham Housa, je stališče zalivskih držav do podeljevanja vizumov Sircem tesno povezano z velikim številom migrantskih delavcev v teh državah. In vlade se bojijo, da če bi začele priznavati politični azil, bi to lahko potencialno odprlo vrata poplavi prošenj začasnih delavcev za stalno bivališče, kar bi vladam prineslo precej težav.

Število migrantskih delavcev presega domačine v vsaki zalivski državi razen v Savdski Arabiji in Omanu, v vseh zalivskih državah pa je velika večina delovne sile tujcev, od 88,5 odstotka v Omanu do kar 99,5 odstotka v ZAE.