Mehika praznuje 200 let, a razlogov za slavje ni dovolj. Foto: Reuters
Mehika praznuje 200 let, a razlogov za slavje ni dovolj. Foto: Reuters
Felipe Calderon
Slavja v prestolnici Ciudad de Mexico se je udeležil tudi predsednik Felipe Calderon. Foto: Reuters
Ciudad Jerez
Mesto, kjer mamilarsko nasilje najbolj diktira vsakdanje življenje, je Ciudad Juarez. Foto: EPA
Mehika
Mehiške oblasti so priredile ognjemet, kot ga v Mehiki še ni bilo. Foto: Reuters
Mehika
Ljudje slavijo obletnico države, a z grenkim priokusom. Foto: Reuters

Oblasti so se na praznovanje začetka vstaje proti španski kolonialni nadvladi odlično pripravile. Dvestoletni avtobusi, dvestoletne ceste, dvestoletni maraton, dvestoletna pesem, dvestoletna digitalna knjižnica, celo dvestoletna ptica in rastlina. Pa tudi dvestoletni razkošni ognjemet, ki so ga priredili v Ciudad de Mexicu, ki je največji, kar jih je Mehika videla. A kar manjka, je dvestoletni entuziazem.

Hidalgo začel mehiško zgodbo
Mehiška zgodba se je začela 16. septembra leta 1810, ko je katoliški duhovnik Miguel Hidalgo sprožil krvavo vstajo proti španski vladavini. Naslednje leto so ga ujeli in usmrtili, a se je vstaja z gverilsko vojsko nadaljevala in se leta 1821 končala s porazom Španije ter zmago krhke koalicije Indijancev, revnih potomcev španskih priseljencev in nekdanjih rojalistov.

Mehiški predsednik Felipe Calderon se je slovesnosti udeležil v mestu Dolores v osrednjem delu države, kjer je duhovnik Hidalgo, sicer poznan po ljubezni do žensk, kart in svobode, začel vstajo. Nato se je Calderon vrnil v prestolnico Ciudad de Mexico, kjer se je pred slavolokom Estela de Luz, ki so ga zgradili kot spomin na začetek vstaje, udeležil vojaške parade.

Slavje kvari predvsem nasilje, povezano z mamili
Praznovanje na polotoku Jukatan pa le ni slovesno, kot bi moralo biti. Številna slavja je pokvarila tropska nevihta Karl, ki se je čez noč premikala preko Jukatana v Mehiški zaliv, a večje škode vetrovi, ki pihajo s hitrostjo 72 kilometrov na uro, kljub napovedim niso povzročili. Druga velika črna pika nad mehiškim slavjem pa je nasilje, povezano s trgovino z mamili, ki pretresa državo in se počasi prebija v vsako poro družbe.

Od leta 2006, ko je predsednik Calderon napovedal oster boj proti mamilarskim kartelom, je umrlo že več kot 28.000 ljudi, nič pa ne kaže, da bi se zadeve kmalu obrnile na bolje. Najhuje je predvsem v mestih, ki mejijo na ZDA, kot recimo Ciudad Juarez na meji s Teksasom. Ciudad Juarez, na drugi strani meje od El Pasa, je zaradi varnostnih ukrepov celo prepovedal praznovanje dvestoletnice države. Enako je storilo najmanj dva ducata drugih mest, ki nimajo nobenega razloga za veselje.

Mehičani niso zadovoljni s smerjo, kamor gre država
Številni Mehičani se ob 200. obletnici vstaje sprašujejo, zakaj so se sploh borili. Zadnja anketa ameriškega centra Pew je namreč pokazala, da kar 79 odstotkov Mehičanov ni zadovoljnih s smerjo, v katero gre država. Približno 10 odstotkov prebivalcev Mehike živi v tujini, predvsem v ZDA, najmanj 33 odstotkov pa bi se jim najraje pridružilo. Raziskava v časopisu Reforma pa je pokazala, da Mehičani ne podpirajo razkošnih proslav, in da bi milijone dolarjev, ki so jih namenili praznovanju, raje porabili za šole, zdravstveno zavarovanje ali druge socialne probleme.

Poleg nasilja, ki vsak dan pretresa državo, je Mehika danes država, kjer vladajo velike socialne razlike. V državi živi najbogatejši človek na svetu Carlos Sim, katerega premoženje je ocenjeno na 53,5 milijarde dolarjev, obenem pa 20 milijonov Mehičanov živi z manj kot tremi dolarji na dan. V revščini živi polovica od 107 milijonov prebivalcev, večino gospodarskih virov pa nadzira še manjši del ljudi kot v ZDA.

Vse to je klavrn pogled na Mehiko, kjer so včasih, kot je zapisal Nobelov nagrajenec, pesnik Octavio Paz, "izkoristili vsako priložnost, da se dobijo, vsak izgovor je bil dober, da se je ustavil čas in da so slavili može in dogodke s festivali in praznovanji".

"Življenje v Mehiki ni rožnato"
Da življenje v Mehiki trenutno ni rožnato, je priznal tudi minister za šolstvo Alonso Lujambio, ki je bil pristojen za dvestoletna slavja. "Mehika preživlja težke čase, to je res. So ljudje, ki mislijo, da nimamo nobenega razloga za slavje. A sam sem prepričan o nasprotnem, da prav zaradi časov, v katerih smo, rabimo določeno mero enotnosti, da se spopademo z vsemi problemi, ki visijo nad nami," je, po poročanju New York Timesa povedal minister, ki je prepričan, da ni vse tako črno, kot zgleda.

Z ministrom se strinja tudi Andrew Selee, direktor mehiškega inštituta na centru Woodrowa Wilsona v Washingtonu. "Mamilarsko nasilje je zasenčilo nekatere napredke mehiške družbe, med njimi tudi gospodarsko rast. BDP se je v prvi polovici leta povečal za kar šest odstotkov," je povedal Selee, a ob tem priznal, da je splošno razpoloženje v državi zelo slabo in da se to pozna tudi na slavju.

Oblasti opozarjajo, da razlogi za slavje so
Mehiške oblasti kljub temu opozarjajo, da njihova država le ni zgolj nasilje in vojna proti mamilom. Stopnja umorov je 14 na 100.000, kar je v primerjavi z drugimi državami Latinske Amerike dobro povprečje. Milijoni ljudi hodijo v službe ter živijo normalno in vse bolj kakovostno življenje. Vlada je vse bolj odgovorna, vrhovno sodišče je prvič doslej neodvisno, tako da 200. obletnica vstaje prinaša tudi veliko razlogov za slavje.

Mehiški filmski režiser Luis Estrada je ob obletnici posnel film z naslovom "Pekel", ki prikazuje nasilje, korupcijo in neenakosti mehiške družbe. Bodo ob naslednji obletnici lahko posneli film z bolj optimistično vsebino?