To je kar 17-krat več, kot so kazale nekatere ocene. Sodišča, ki večinoma delujejo v mošejah, po verskih načelih urejajo premoženjske in družinske spore, njihove razsodbe pa lahko dobijo tudi uradno veljavo, če jih potrdijo na narodnih sodiščih. Kljub temu pa delujejo za vrati, ki so za neodvisne opazovalce zaprta, hkrati pa po mnenju neodvisnega inštituta Civitas sprejemajo odločitve, ki naj bi bile nepravične do žensk.

Poznavalci šeriatskega prava večinoma omenjajo le pet takih sodišč: v Londonu, Manchestru, Bradfordu in Nuneatonu. Vodil naj bi jih Muslimanski arbitražni tribunal, telo, katerega razsodbe so bile uzakonjene v narodnem arbitražnem zakonu iz leta 1996. Slednji predvideva, da je pravnomočna razsodba vsakega sodišča, za katerega se odločijo vse vpletene strani. Študija strokovnjaka za islam Denisa MacEoina pa kaže, da naj bi bilo po državi najmanj 85 delujočih šeriatskih sodišč.

Nadškof Williams podprl šeriatska sodišča
Širjenje šeriatskega prava je postalo še bolj kontroverzno, potem ko sta njihovo vlogo podprla tudi canterburyjski nadškof Rowan Williams in lord Phillips. Williams meni, da je priznanje vloge šeriatskega prava neizbežno, lord Phillips pa, da ni nobenega razloga, da odločitev, ki jih sprejemejo na šeriatskih sodiščih, ne bi priznavala tudi nacionalna sodišča.

Okrnjene človekove pravice?
Poročilo Civitasa pa ugotavlja, da so načela, na katerih temelji delo šeriatskih sodišč, indicirana s fatvami - verskimi odredbami -, ki jih urejajo na spletnih straneh britanskih mošej. "Med razsodbami najdemo tudi take, ki priporočajo nelegalna dejanja oziroma so v nasprotju s spoštovanjem človekovih pravic, torej s standardi, ki jih zahtevajo britanska sodišča," pravi MacEoin.

Med primeri, ki jih navaja v svoji študiji, je tudi odlok, da se muslimanke ne morej poročati z nemuslimani, razen če se ti spreobrnejo in sprejemejo islam za svojo vero, otroke vseh muslimank z nemuslimanom pa je treba odvzeti za čas, dokler se ženska ne poroči z muslimanom.

Poligamija je dovoljena
Odloki tudi dovoljujejo poligamistične zakonske zveze in vzpodbujajo dolžnost žensk, da imajo spolne odnose s svojim možem, kadar si to zaželi. "Dejstvo, da je tako veliko razsodb povezanih z ločitvami in skrbinoštvom nad otroci, je še posebej zaskrbljujoče, saj ženske po šeriatskih zakonih niso enakopravne in to pravo tudi ne predvideva nobenih zavez za iskanje najboljše rešitve za otroka, na kateri temelji britansko uradno pravo," je zapisal avtor v poročilu. Dodaja še, da po šeriatskem pravu sin, ko dopolni sedem let, pripada očetu ne glede na okoliščine.

Študija tudi opozarja, da je že zgornji dom britanskega parlamenta (House of Lords) lani ugotovil, da so šeriatske razsodbe o skrbništvu nad otroci diskriminatorne in samovoljne. Vendar pa je pravosodna ministrica Bridget Prentice lani poslancem dejala, da lahko v družinskem sporu tisti, ki želijo spor reševati po šeriatskih zakonih, to svobodno naredijo, nato pa to pošljejo še angleškim sodiščem. Odločitve šeriatskih sodišč je mogoče predstaviti tudi javnim družinskim sodiščem za odobritev, a pri tem ni potrebno navajati vseh podrobnosti.

Priznati ali nepriznati razsodbe?
Avtor študije, za katero britanski muslimanski svet meni, da širi sovraštvo, pravi, da britanska zakonodaja ne bi smela priznavati razsodb šeriatskih sodišč. Predstavnik omenjenega sveta je dejal, da so šeriatska sodišča popolnoma legitimna. "Ni nobenih dokazov, da bi z njimi izsiljevali oziroma diskriminirali ženske. Sistem je popolnoma prostovoljen, tako da lahko ljudje, ki tega ne sprejemajo, pravico iščejo drugje," je povedal predstavnik britanskega muslimanskega sveta.

Nekateri poslanci obsojajo tako zakonodajo
Ugibanja o smiselnosti zakonodaje, ki dovoljuje šeriatska sodišča v Veliki Britaniji, pa so se pojavila tudi med britanskimi poslanci. Torijec Patrick Mercer meni, da v državi velja zakonodaja, vse, kar je zunaj nje, pa bi morali po njegovih besedah obravnavati z veliko previdnostjo. Philip Davies, ki prihaja iz iste stranke, pa meni, da bi moralo širjenje šeriatskih sodišč skrbeti vse državljane. "Imeti bi morali enako zakonodajo in to bi moral biti britanska zakonodaja. Ne moremo dopuščati primerov, ko ljudje lahko odločajo, kateri pravni sistem bodo spoštovali in katerega ne bodo," meni Davies.