Splošno predolimpijsko evforijo letos spremljajo tudi škandali, povezani s kršenjem človekovih pravic v Rusiji, korupcijo in homofobijo. Da so olimpijske igre kot svetoven športni spektakel tesno povezane z močjo kapitala in promoviranjem potrošništva, je opozoril docent na washingtonski državni univerzi dr. Simon Ličen, ki raziskuje povezavo medijev in sodobnega poklicnega športa.

Olimpijske igre v Sočiju so pred vrati, v ponedeljek pa je v Združenih državah potekal še en svojevrsten spektakel, za Evropejce morda celo ekscesen, in sicer finalna tekma NFL v ameriškem nogometu. Olimpijske igre imajo globalen povezovalen potencial in so zanimive za vse Zemljane, nasprotno pa je ameriški Super Bowl praznik domoljubja in potrošništva, je dejal dr. Simon Ličen in dodal, da oba dogodka poskušata promovirati in ohranjati določen način življenja. »Poklicni šport je v Združenih državah odkrito gospodarska panoga. Njegov glavni namen je gledalce zabavati, lastnikom ekip pa zagotoviti dobiček. Temu primerno viri dohodkov v športu segajo vse od prodaje vstopnic, športne opreme, trženja oglasnih sporočil do prodaje sendvičev in hrenovk,« je poudaril dr. Simon Ličen. Šport je postal celo popularnejši od tako imenovane popkulture oziroma je postal njen sestavni del. Televizijski oglasi, predvajani med prenosom ameriškega Superbowla, so osrednji del tega velikega šova. Kot zanimivost je dr. Ličen navedel ugotovitev raziskovalcev, da je četrtina ameriških gledalcev v dneh pred tekmo dejala, da jih televizijski oglasi zanimajo bolj kot sama finalna tekma, to pomeni, da se je več kot 25 milijonov ljudi usedlo pred televizijske zaslone predvsem zato, da so gledali reklame.

Z ugotovitvijo, da je danes šport pomemben del potrošniške družbe, kjer se posamezniki naučijo vrednot in vedenja v tekmovalni družbi, katere gonilo je uspeh, se je strinjala tudi dr. Mojca Doupona Topič s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani.

Šport – zrcalo družbe
Čeprav je šport v zgodovini in danes zgovorno ogledalo družbe, je po analitični strani precej zanemarjen. Raziskovalka dr. Renata Šribar je ob tem povedala: »Klub temu da živimo v svetu številnih kultur, globalizacija odločilno vpliva tudi na percepcijo velikih športnih prireditev. Te zaradi svoje spektakelske funkcije privabljajo velikanski odstotek prebivalcev in nosijo sporočila, ki so zelo uniformna ter utrjujejo vladajočo ideologijo.«

Ne smemo pozabiti še na eno lastnost sodobnega športa, in sicer da v kapitalističnem času in odtujeni družbi, oropani čustev in smisla, prav to pomanjkanje kompenzira šport.

Šport je zrcalo družbe še v drugih pogledih. Dogajanje, povezano z letošnjimi olimpijskimi igrami v Sočiju, odpira vprašanja kršenja človekovih pravic, korupcije, diskriminacije in homofobije. Poleg tega da bodo olimpijske igre v Sočiju najdražje v zgodovini – stale naj bi kar 50 milijard dolarjev –, je olimpijski Soči menda tudi območje brez gejev. Vsaj tako je za agencijo Reuters pred kratkim dejal župan Sočija Anatolij Pahomov, čigar osebne izkušnje kažejo, da homoseksualcev v Sočiju preprosto ni. Župan Sočija je še povedal, da so predstavniki istospolne skupnosti več kot dobrodošli v olimpijskem Sočiju, če le s »svojimi navadami« ne bodo motili drugih. Putin je sicer zagotovil, da v Sočiju ne bo diskriminatornih praks, vendar ob tem ne gre spregledati tako imenovanega protigejevskega zakona, ki prepoveduje širjenje netradicionalnih spolnih vrednot med mladoletnimi ter tako razkriva vrednote aktualne ruske vlade in odseva veliko stopnjo nestrpnosti do istospolnih v ruski družbi.

Tudi raziskovalci sociologije športa ugotavljajo, da so zlasti pri ekipnih športih moški razvili močne vezi, ki temeljijo na poniževanju tako žensk kot tudi homoseksualcev. Kadar govorimo o športu, imamo po navadi v mislih pojme, kot so enakopravnost, »fair play«, svoboda gibanja itn. V javnosti redko zasledimo vprašanje, zakaj se v športu še vedno ohranja ostro razločevanje športa na moške in ženske kategorije. Verjetno je marsikomu težko razumeti, kaj je pri tem sploh spornega, saj je sklicevanje na biološki spol, ki naj bi temeljil na fizičnih razlikah telesa, še vedno tradicionalen izgovor za ločevanje športov po spolu.

Dr. Mojci Doupona Topič se zdi problematičen tudi različen program športne vzgoje, ki se izvaja v slovenskih šolah. Športna vzgoja je edini šolski predmet, ki je še vedno ločen po spolu. Taka razmejitev vpliva na socializacijo otrok in utrjevanje družbenih vzorcev, ki reproducirajo neenakost v družbi. Polega tega različen šolski program športne vzgoje za deklice in dečke deklicam onemogoča spoznati nekatere športne discipline. Tako pa se ohranja ideologija, ki predpisuje, kateri športi so primerni za moške in kateri za ženske.

Šport in mediji
Večina gledalk in gledalcev spremlja športne dogodke prek medijev, prav tako so poklicni športi odvisni od medijskega denarja. Mediji so tudi sicer osrednja organizacijska sila ekonomije, politike, kulture in vsakdanjega življenja. Hkrati pa pomagajo ohranjati neenakopraven položaj žensk in moških v športu tako, da z nekritičnim poročanjem o športnih dogodkih vzdržujejo ideologijo moške superiornosti. Glavne kritike, ki letijo na medijsko prikazovanje športa, govorijo o seksizmu in pristranskem poročanju. Psiholog in športni novinar Slavko Jerič opozarja na raziskave medijskih vsebin, ki kažejo, da mediji ženskemu športu namenjajo bistveno manj pozornosti kot moškemu. Bolj kot to pa je vprašljiv način novinarskega poročanja. Mediji namreč ne podajajo samo informacij o športu, temveč oblikujejo načine, kako naj si predstavljamo šport in športnike. Kar vidimo, slišimo in preberemo o športu v medijih, je uokvirjeno v uveljavljene norme o ženskosti in moškosti, meni Slavko Jerič. V svetu tenisa so, denimo, igralke videne kot ideali ženske lepote, zato so v medijih bolj izpostavljene in imajo boljše možnosti za sponzorske pogodbe. To zrcali in delno vzdržuje idejo, da je za športnice pomembnejše to, da so fizično privlačne, kot pa, koliko so uspešne. Kot je še poudaril Slavko Jerič, je ženski šport nemalokrat tudi "zlorabljen" zaradi posmeha in seksualne konotacije. Dr. Mojca Doupona Topič je ob tem poudarila problematično retoriko športnih novic. Vsebinske razlike v medijskem poročanju se kažejo v diskriminatorni rabi besednih zvez. Uspehe športnic velikokrat spremljajo spolno obremenjeni komentarji, ki se kažejo v ocenjevanju teže in velikosti žensk, uporabi stereotipnih pridevkov, kot so: nežnejši spol, mamica, junakinja, plaha, zgovorna, privlačna, dolgonoga, nasmejana itn. V medijih velikokrat prednjačijo tudi fotografije in slikovno prikazovanje športnic s konotacijo spolnosti.

Kot je še povedal dr. Simon Ličen, je evropska zveza novinarjev pred nekaj dnevi izdala predloge, na kaj vse morajo biti novinarji pri poročanju o olimpijskih igrah pozorni, in dodal, da so svetovne prireditve, kot so olimpijske igre, idealna priložnost, da se v javnosti kritično spregovori tudi o povezavi športa s kršenjem človekovih pravic, diskriminacijo in ne nazadnje vlogo medijev pri ohranjanju takega stanja. Kot je še dejal, si lahko zatiskamo oči, lahko pa izkoristimo tovrstne velike prireditve, da se na probleme opozori, da se o njih spregovori in da se jih sčasoma tudi izboljša.

Več v oddaji Intelekta na 1.programu Radia Slovenija.
Martina Černe