Poklic t. i. ruralnega ali podeželskega zdravnika je predstavljen kot intenziven, a hkrati tisti, kjer s krajevnim prebivalstvom stke nadvse prisrčne in tesne stike.
Kako je videti ruralna medicina oz. ruralno zdravilstvo v praksi? Do neke mere podobna, a manj romantična. In precej bolj stresna. Še posebej, če ste edini zdravnik, ki brez vsake opore kolegov specialistov streže vsaki potrebi prebivalstva, običajno starajočega se, kot je to navada na takih bolj odmaknjenih območjih.
V Kanadi v zadnjem času kronično primanjkuje družinskih zdravnikov, še posebej pa družinskih zdravnikov na teh ruralnih območij, stanje pa je ponekod tako obupno, da so določene regije ostale brez enega samega zdravnika.
Ena od takih lokacij, ki smo jih ta mesec obiskali, je Fogo, otok z 2200 prebivalci ob obali Nove Fundlandije v Atlantskem oceanu, sicer priljubljena turistična destinacija, ki slovi po svoji prelepi, neokrnjeni severnjaški pokrajini, slikovitih ribiških vasicah, večstoletni tradiciji pomorstva in ribolova ter, v zadnjih letih, tudi po luksuznem hotelu Fogo Island Inn, ki privablja take goste, kot so Barack Obama, Justin Trudeau, Gwyneth Paltrow in David Letterman.
Prenočitev v tem impresivnem hotelu, ki skuša v svoje delovanje vpeti lokalno skupnost in jo oživiti ter dati mladim razlog, da ostanejo na otoku, znaša okoli 3000 dolarjev. Minimalno število prenočitev je štiri. A ravno ta odročnost, ki predstavlja velik čar obiskovalcem, še posebej tistim v iskanju podeželske idile, je tudi tista, ki odvrača zdravnike.
Čeprav tako hotel kot Fogo privlačita vsako leto več obiskovalcev, s tem pa se odpirajo tudi nova mala podjetja (kavarne, prodajalne spominkov, nastanitvene enote), ki zagotavljajo dodatna delovna mesta in sredstvo za preživetje, samemu otoku ni uspelo privabiti stalnega družinskega zdravnika od junija, ko je zadnji zdravnik zapustil otok, zato se je morala lokalna bolnišnica, odprta leta 2004, celo poletje zanašati na gostujoče zdravnike. Pri tem je Revija kanadske zdravniške zveze (CMAJ) v raziskavi leta 2019 poudarila, da je višja rotacija ponudnikov zdravstvene oskrbe tesno povezana s slabšimi izidi, ko gre za paciente.
"Leta 1792 smo imeli zdravnika, leta 2022 pa ne"
Kako bo zdaj, niti sam župan Andrew Shea ne ve. "Leta 1792, ko so sèm pripluli evropski trgovci, smo imeli tu zdravnike, ki so jih pripeljali s seboj, leta 2022 pa ga ne moremo imeti? Moj Bog, mora biti neki način," je povedal julija v pogovoru za CBC. "Zaradi tega bodo ljudje na Fogu umirali!" je še opozoril. "Imamo novo bolnišnico. Imamo laboratorij, imamo rentgen, imamo dializo. Vse imamo tu. Imamo dolgoročno oskrbo. Vse, kar potrebujemo, je zdravnik," je dejal Shea.
Za nekatere v zdravstveni stiski je tako edina možnost trajekt, ki vas v slabi uri popelje na "celino" (beri: glavni otok Nove Fundlandije). Teh trajektov je v sezoni štiri na dan. Kadar je naval turistov velik, včasih na trajekt ne prideš, pri čemer ima, jasno, rešilni avtomobil prednost, a potrebuje ta še dodatno uro do Ganderja, daleč največjega mesta v tem delu pokrajine.
Fogo, kot večina Nove Fundlandije in Labradorja, ima starajoče se prebivalstvo s številnimi kroničnimi obolenji, pri čemer oboje narašča hitreje kot v katerem koli drugem koncu Kanade. Število prebivalcev, starejših od 65 let, znaša 20,3 odstotka – dva odstotka višje od kanadskega povprečja, pri čemer na Fogu ta delež znaša kar 30 odstotkov.
Za nameček je raziskava Zdravniške zveze Nove Fundlandije in Labradorja iz junija pokazala, da kar četrtina prebivalstva te odročne severovzhodne pokrajine nima dostopa do družinskega zdravnika.
A tudi če določenemu območju, kot je Fogo, le uspe dobiti zdravnika, se za številne od teh zdravnikov težave šele zares začnejo. Zadnji zdravnik na Fogu je delal tu 12 let, a je bil v bistvu nenehno dežuren. “Presenečen sem, da je v teh okoliščinah ostal tako dolgo, kot je. To je težka situacija za vsakogar,” pravi Shea.
Izziv: zagristi v cel spekter medicine
Da je ruralna medicina naporna, se strinja tudi naša sogovornica, Margo Wilson, zdravnica, zaposlena na Univerzitetnem kliničnem centru Nove Fundlandije v prestolnici St. John’s, na oddelku za urgentno medicino, ki pa opravlja tudi delo ruralne zdravnice v tri ure oddaljeni Bonavisti.
"Najtežje pri delu ruralnega zdravnika je raven predanosti, ki jo moraš imeti. Govorimo o 24-urnem delavniku, 24-urnem dežurstvu, dan za dnem, sedem dni na teden. Od tega se je zelo težko odklopiti, imeti rojstnodnevno zabavo za svojega otroka ali celo samo iti na pijačo, tako da bi rekla, da je to največji izziv," razlaga Wilsonova, poročena mati treh majhnih otrok, ravno sredi rojstnodnevne zabave najstarejše hčerke Rille, ki je tisti dan dopolnila osem let.
Ruralna medicina sicer v Kanadi ni specializacija, najprej se usposabljaš dve leti v družinski medicini, nato pa si izbereš svoje področje, pri čemer je Wilsonova izbrala urgentno medicino. Zatem je šest let (2011–2017) delala kot ruralna zdravnica v Goose Bayu na skrajnem severu Labradorja, kjer je njen soprog Nathaniel Pollock delal kot raziskovalec na šoli za arktične in subarktične študije in v tem času opravil obsežno raziskavo o deležu samomorov med labradorskimi staroselci.
*(Pogovor s Pollockom o tem smo na MMC-ju opravili lani, ob prvem dnevu resnice in sprave, katerega namen je, da se Kanadčani seznanijo z dolgo zgodovino krivic, ki jih je vlada povzročala staroselcem.)
"Goose Bay je bil res odročen. In ko enkrat delaš kot ruralni zdravnik v taki krajih, nekako zagrizeš v cel razpon medicine – družinska medicina, urgentna medicina, oskrba pacientov na domu, paliativna oskrba, celoten spekter od zibke do groba, v resnici," razlaga Wilsonova. "To je bilo res zanimivo. Rada sem delala tam."
24 ur na dan, 7 dni na teden: "Veliko je."
Delo ruralne zdravnice opisuje na način, da dobiš dober vpogled v ta zapletenin, intenzivni svet, ki je verjetno najbolj izčrpavajoč od vseh vej medicine, hkrati pa tudi izjemno nagrajujoč. Svet nekoga, ki se ne sme niti za trenutek preveč razpustiti ali sprostiti, saj nikdar ne veš, kdaj se zgodi kaka izredna situacija. Odpade popivanje s prijateljicami ob koncih tedna, odpadejo daljši izleti, neredko odpadeta spanec in zasebno življenje.
Dogoročno nočna mora ali preprosto postaneš suženj takega načina življenja? Wilsonova odkima z glavo. "Ne bi se nujno strinjala, da je nočna mora. Če delaš s skupino zdravnikov ali vsaj še z enim kolegom, nisi vedno dežuren. Sem pa v Goose Bayu delala s kirurgom in porodničarjem in sta bila v vsem tistem času, ko sta bila tam, dežurna 24 ur na dan, sedem dni na teden. Jasno, nista bila vedno pokonci, ampak mentalno je to težko, mislim, pa, da je težje, ko imaš druge obveznosti, družino ali konjičke in druge obveznosti. Da, veliko je."
Wilsonova sicer kot zdravnica na urgenci tudi v St. John'su vsekakor nima lagodne službe. "Dejansko sem bolj zaposlena in imam več dela tu, ampak je časovno krajše – kadar dežuram v bolnišnici v Bonavisti, pa pridem tja ob 8. zjutraj in odidem ob 23. zvečer, kar je v bistvu cel dan.”
“V primerjavi s specializirano medicino lahko izziv predstavlja tudi pomoč, ki si jo sposoben nuditi ob vsaki dani situaciji. Nekdo bo, denimo, potreboval specialistično operacijo, kar je zunaj tvojega dometa, zato boš moral to organizirati in vse skupaj bo zagotovo vzelo precej več časa," razlaga.
Zakaj torej ruralna medicina, kaj je tisto, kar ljudi privlači? Zakaj so se pripravljeni odpovedati tako velikemu delu svojega sveta, svojega življenja?
"Najbolj nagrajujoči del tovrstne medicine je občutek povezanosti, občutek, da si del skupnosti, navezovanje pristnih stikov in občutek, da dejansko pomagaš," pravi Wilsonova.
In ko je tvoje življenje, življenje tvoje družine odvisno od enega samega človeka, ljudje običajno s tem človekom stkejo prav posebno vez. “Da, mislim, da je to eden najlepših delov ruralne medicinske prakse, da ne poznaš samo teh ljudi, svojih pacientov, ampak poznaš njihove družine, prek njih pa njihovo skupnost. To je resnično precej posebno in edinstveno, in mislim, da je to tisto, kar vleče ljudi k ruralni medicini.”
V divjini, na Aljaski.
Za zdravnike iz velemest je lahko selitev na podeželje, v odročne kraje, tudi blagodejna. Tako denimo meni John Cullen, zdravnik, ki se je iz Phoenixa (1,6 milijona) v Arizoni leta 1994 preselil v Valdez (4000) na Aljaski. Kot je povedal za ameriški zdravniški portal Physicians Practice, si nikdar ni mislil, da bo v Valdezu dejansko ostal.
A sta se s soprogo zaljubila v to odročno obalno mestece, obdano z oceanom, gozdovi, gorami in ledeniki. “Ni veliko krajev, kjer bi lahko isti dan smučal in jadral. Spektakularno lepo je," je dejal.
24 let pozneje je Cullen predsednik Ameriške akademije družinskih zdravnikov in še vedno dela kot družinski zdravnik v Valdezu. Kot eden od štirih zdravnikov v mestu dežura tudi na oddelku nujne medicinske pomoči, kjer oskrbuje paciente po plazovih, nesrečah z motorno žago, ribiških nezgodah, padcih v prepade in podhladitvah. Včasih najresnejše primere posadi na letalo (45-minut) do Anchoragea, a če vremenske razmere tega ne omogočajo (kar je na Aljaski pogosteje), je njihova usoda v njegovih rokah.
Cullenova praksa pokriva vse od angine do bolečin v križu in porodničarstva. Na svet spravlja dojenčke, nekatere s carskim rezom.
Po vsej Aljaski, največji, a najmanj poseljeni ameriški zvezni državi, je delo zdravnikov izziv zaradi odročnosti in ekstremnega vremena, hkrati pa uživajo v radostih malih, povezanih skupnosti in večji neodvisnosti kot kolegi na celini.
“Ljudje tu na Aljaski so zelo trpežni," je povedal Cullen. “Včasih jih je težko že prepričati, da bi poiskali oskrbo. Vsi bi radi stisnili zobe in potrpeli.”
Enkrat se je eden od pacientov z zlomom medenice kar sam odpeljal s svojim malim letalom do Valdeza. Ljudje odkorakajo iz divjine z zlomljeno nogo. "93-letne stare mame še vedno cepijo drva v svojih kočah,” ponazarja Cullen. Take ljudi je težko pregovoriti že, da pridejo v mesto k zdravniku, še večji izziv pa jih je pripraviti, da počivajo, ko okrevajo po poškodbi.
A opravljanje zdravniške prakse na ruralni Aljaski je “naravnost fantastično,” pravi Cullen, za katerega je biti zdravnik v malem mestu nadvse zadovoljujoče, biti del male skupnosti skupaj s svojimi pacienti in jih opazovati, kako rastejo. “Ko vstopim v trgovino, vidim otroke, ki sem jih spravil na svet, nekateri so že odrasli. Ta del je največja nagrada, kar si jo lahko zamislim.”
Sanje: vrnitev v domači kraj in pomagati
Za številne zdravnike s podeželja, ki so se odločili za študij medicine, ima svoj čar tudi to, da se po nabiranju izkušenj v večjem mestu lahko vrnejo v svoj domači kraj oz. vas in opravljajo prakso v bolnišnici, kjer so se rodili.
Eden takih je Andrew Hunt iz Twillingata, mesteca na polotoku na pol poti med Fogom in St. John'som, sicer najbolj znanem kot "svetovna prestolnica ledenih gora". Vsako leto jih med majem in začetkom julija zanese v zaliv iz Grenlandije in so, poleg kitov in njork največja znamenitost Nove Fundlandije.
Hunt je eden od treh zdravnikov iz Twillingata, ki so bili tako navdušeni nad programom usposabljanja za področje družinske ruralne medicine na UKC-ju v St. John'su, da so se odločili, da prakso nadaljujejo – a se vseeno ni pripravljen odreči družinskemu življenju in času za oddih v naravi in ribolov.
Allison Best, študentka medicine na univerzi v St. John’su, že odkar se je odločila za medicino, sanja o tem, da bi nekega dne delala kot družinska zdravnica na otoku, kjer se je rodila, na Fogu. "Zelo sem navezana nanj. Mislim, da me ta otok opredeljuje, kar imam verjetno po svoji družini. Zdi se mi, da Fogu dolgujem veliko," je za CBS povedala otočanka, katere družina že tri generacije služi kruh z ribolovom. “Z nelagodjem razmišljam o svojih najdražjih na Fogu. In da prvič po zelo, zelo dolgem času nimamo dostopa do zdravnika, je nevarno in strašljivo.”
Njena družina in prijatelji, celotna skupnost na Fogu, srčno upajo, da se bo po diplomi vrnila na otok in delala kot družinska zdravnica. Toda Allison Best je previdnejša in noče biti edina zdravnica za celotno skupnost, še posebej ne sveža z univerze, prav tako je njena generacija manj pripravljena od prejšnjih prevzemati naloge, ki bi vodile k izgorelosti.
Prav izgorelost je ena največjih težav, s katero se spopadajo kanadski zdravniki, navaja poročilo Kanadske zdravniške zveze (CMA) iz marca letos, pri čemer je pandemija razmere samo še poslabšala. Kar 53 odstotkov zdravnikov, zajetih v raziskavo, je poročalo o močni izgorelosti, 23 odstotkov več kot v raziskavi leta 2017.
Izkušnja zdravnika s Foga: Prisiljen v kompromise, ki jih nikdar ne bi sprejemal
In da niti otok, tako znan in uspešen, kot je Fogo, ne more pritegniti stalnega zdravnika, ni dober znak. Svoje izkušnje, kako je biti edini zdravnik na otoku, je v kolumni za CBS prejšnji mesec razkril Anthony Fong, ki je tam brez enega samega sodelavca v začetku poletja gostoval dva tedna.
"Zdravnik, od katerega sem prevzel položaj, Daniel Hewitt, je bil videti izmučen, ko sem prispel. Poleg redne dnevne službe na kliniki je zadnji teden tudi dežural na urgenci 24 ur na dan – enake so bile moje naloge. Teden dni morda zveni veliko za dežurstvo, a mi je osebje povedalo, da je bil njihov zadnji družinski zdravnik, Tarik Abulbida, dežuren skoraj vsak dan celo leto, preden je junija otok zapustil," piše Fong.
“Kot edini zdravnik na otoku vsak dan opravljam delo treh zdravnikov: sprejemam paciente na družinski kliniki, pregledam tiste, sprejete v bolnišnico na dolgotrajno oskrbo, ob tem pa še dežuram na urgenci. Nekega jutra, ko sem sprejemal paciente na kliniki, so me poklicali na urgenco, da naj oskrbim žensko, ki je imela srčni napad."
"Pozneje, ko sem šel na kosilo, je prišla druga ženska, ki jo je kap. Obe pacientki sta potrebovali nujno oskrbo in prevoz v Gander – triurno pot s trajektom in rešilnim avtomobilom. Po vsakem od teh dveh primerov sem se vrnil na kliniko z enourno zamudo. Pacienti, ki sem jih bil primoran na hitrico zapustiti, so me tiho čakali. Nujni primer ali ne, moral sem nadaljevati delo na kliniki, dokler vsak od naročenih pacientov ni bil pregledan. Ob 2. ponoči sem imel spet nujni primer – moškega, ki sem ga moral oživljati in prepeljati v Gander. Domov sem prišel ob 3.30, ob 8.30 naslednje jutro pa sem bil spet na kliniki."
Fong je kmalu odkril, da opravljanje medicinske prakse ni enako, ko pacienti nimajo rednega zdravnika. "Prisiljen sem bil delati kompromise pri oskrbi, ki ji prej nikdar nisem. Tako sem, denimo, pisal recepte za 6–12 mesecev za bolezni, kot je sladkorna bolezen, ki se običajno precej pogosteje nadzira. Potencialna nevarnost, da ti zmanjka inzulina, je namreč večja od nevarnosti, da ne veš točno, kaj bi nekdo moral jemati. Naročal sem nujne preiskave in specialiste za paciente, ki so jih res potrebovali, pa nisem vedel, kdo bo do njih dejansko prišel," razlaga Fong.
“V zadnjih dveh dneh na Fogu sem bil šokiran, ko me je osebje obvestilo, da ne morem več sprejemati pacientov v bolnišnico, ker za mano ni bilo zdravnika, ki bi skrbel zanje. Moral sem jih odpustiti ali pa jih premestiti v druge bolnišnice."
Ljudje umirajo
Katharine Smart, predsednica Kanadske zdravniške zveze, pravi, da mnogim Kanadčanom v odročnih skupnostih preti podobna usoda kot tistim na Fogu. “Realnost je, da je to četrtina našega prebivalstva, tako da ne govorimo o majhnih številkah,” opozarja.
Shea kot enega od razlogov za pomanjkanje zdravnikov vidi v provincialnem modelu, po katerem so zdravniki plačani na vsak obisk pacienta. V majhnih krajih z manj obiski zato zdravniki za dopolnilni zaslužek vzamejo nase še dežurstva.
“Ne glede na to, koliko denarja ta zdravnik zasluži, po nekaj mesecih dežuranja 24 ur na dan mora oditi. Ne zdrži," je povedal Shea, ki kljub vsemu svojemu lobiranju nima na koncu prav nobenega vpliva na novofundlandske zdravstvene oblasti. “Nobene moči nimamo za odločanje. Kar koli nam rečejo, moramo upoštevati, ker so oni glavni."
Smart ob tem poziva Kanadčane, naj se več oglašajo glede vse večjih razhajanj, ko gre za zdravstveno oskrbo na podeželskih območjih. “Politikom moramo kazati, da kjer smo, preprosto ni dovolj dobro ... Včasih vidimo tudi ljudi, kako umirajo, ker nimajo dostopa do oskrbe,” je povedala.
Na moje vprašanje, kako je mogoče, da se to dogaja v državi, ki jo številni, še zlasti v primerjavi z ZDA, postavljajo za zgled dobrega, zdravstvenega sistema, dobrega javnega zdravstva, dostopnega vsem, Wilson odgovarja, da Kanada na splošno ima dober zdravstveni sistem, da pa bi vsekakor na nekaterih področjih morali biti boljši.
"Če dostopaš do zdravstvenega sistema prek primarne oskrbe, kakršna koli je ta že videti, če gre za bolničarja višje stopnje ali podobno, moraš zagotoviti, da ima vsak ta dostop, in mislim, da je to področje, kjer ruralna območja najbolj trpijo," še prizna.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje