Po začetku ruske ofenzive v Ukrajini so se najbolj ukvarjali s pomočjo pri evakuaciji, zdaj pa glavnino njihovega dela predstavljajo humanitarna logistika, razdelitev pomoči na vzhodu države, kjer potekajo najintenzivnejši boji, delo z notranje razseljenimi osebami in psihološka pomoč, je Mira Milavec, ki zadnja tri leta dela v Ukrajini, pojasnila na novinarski konferenci, na kateri so predstavili potek pomoči Slovenske karitas v Ukrajini.

"Danes mineva 99. dan vojne v Ukrajini. Želeli bi si, da teh dni ne bi več šteli, a je realnost takšna, da ne vidimo, kdaj se bo situacija izboljšala. V teh 99 dneh smo na Slovenski karitas zbrali tri milijone evrov, kar je res neverjetna številka, in v zgodovini Slovenske karitas je to največja akcija," je dejal generalni tajnik Slovenske karitas Peter Tomažič in pozval k nadaljevanju zbiranju sredstev in materialne pomoči. Vsi govorniki so poudarili, da se potrebe po pomoči povečujejo, Ukrajina pa bo pomoč potrebovala še dolgo tudi po koncu vojne.

Kot je pojasnil, je v stiku s Slovensko karitas okoli 1200 ukrajinskih beguncev, ki živijo pri nas, pomagajo jim na različne načine, predvsem z materialno pomočjo in hrano, v zadnjem mesecu so jim razdelili bone, da lahko kupijo, kar potrebujejo po lastni presoji. Opozoril pa je na počasno izdajo potrebnih dokumentov, da bi lahko vstopili na trg dela in uredili svoj status. "Je pa velika težava, ker te socialne pomoči in odločbe tako rekoč ne prihajajo, zelo majhno število je, kar povzroča veliko negotovost."

Ob tem je Tomažič opozoril na skrb vzbujajoče dejstvo, ki se kaže v delu Slovenske karitas v drugih državah, Afriki in na Bližnjem vzhodu. "Tam že vidimo neposredne posledice vojne v Ukrajini, pomanjkanje hrane, kar nekatere države že peha čez rob, tiste, ki so revne, postajajo še revnejše."

V Ukrajini delujeta grška in rimskokatoliška Karitas, Slovenska karitas podpira obe. Po besedah Jane Lampe sta obe Karitas skupaj doslej pomagali več kot 1,5 milijona prebivalcem Ukrajine. "Tu je treba poudariti, da pomagata prizadetim v konfliktu že od leta 2014, kjer so bile razmere zelo težke in je humanitarno pomoč že takrat potrebovalo tri milijone ljudi."

Doslej so v Ukrajino poslali 20 slovenskih pošiljk humanitarne pomoči, največ hrane

Kot je dejala, je bilo že na začetku ruske ofenzive v Ukrajini, ki se je začela 24. februarja, jasno, da bo poleg finančne pomoči potrebna tudi materialna pomoč. Prvi konvoj s pomočjo, zbrano v Sloveniji, je v Ukrajino odpeljal 5. marca, prav danes pa je tja odšla 20. pošiljka. "Že prvi teden vojne smo poslali prvo pošiljko z zdravili, odziv je bil res hiter. Aktivirali smo mrežo župnijskih in škofijskih Karitas, šole, vrtce, univerze in druge ustanove. K akciji je prispevalo tudi 350 podjetij s finančnimi in velikimi materialnimi donacijami. Prvi mesec vojne je pri nas telefon zvonil nenehno, oblike pomoči so bile različne. Neko podjetje je recimo plačalo nafto za prvi tovornjak, da je lahko odpeljal pomoč v Kijev, drugo podjetje je darovalo peči, ker je bila takrat še zima," je pojasnila Jana Lampe in poudarila, da je bilo med 283 tonami materialne pomoči največ hrane. "Vedno ko vprašam Miro, kaj najbolj potrebujejo, pove, da je to hrana. To je bila res kakovostna hrana, vsebuje veliko konzerv, enolončnic, gre za visokoenergijsko hrano, ki se hitro pripravi." Slovenska karitas poskrbi za prevoz do Mukačeva in Lvova, od tam dalje pa pomoč razvozi Karitas SPES Ukrajina.

Pomoč v hrani, potrebščinah, pa tudi obliki nakupa toplih gred

Kot rečeno, pri zbiranju pomoči sodelujejo s številnimi podjetji in posamezniki. Krka je dala dve večji donaciji zdravil v vrednosti 200.000 evrov, ki so jih potem razdelili v bolnišnicah v Harkovu, Černigovu, Kremenčugu in Kijevu, sodelujejo pa tudi s Slovensko zdravniško zbornico, Državljani sveta, Adro Slovenija in Slovenskim nefrološkim društvom. Klub slovenskih podjetnikov je prek Rdeče žoge zbral 101.000 evrov za ureditev otroških kotičkov v begunskih centrih ukrajinskega Karitasa in nakup otroških potrebščin, 200.000 evrov pa je za humanitarno pomoč namenilo tudi slovensko ministrstvo za zunanje zadeve. Misijonsko središče Slovenije je namenilo 46.000 evrov za nakup dveh kombijev, s katerima potekata evakuacija ljudi z ogroženih območij in dostava pomoči. Slovenska karitas ob pomoči MZZ-ja izvaja tudi dva projekta pomoči na Poljskem in v Moldaviji.

Slovenska karitas je dodatno nakazala finančna sredstva za pomoč 330 revnim družinam v Ukrajini, ki imajo še možnost kupiti dobrine v trgovinah, podprla pa je tudi nakup dveh toplih gred, ki ju bodo uporabljale ženske, ki so pribežale na zahod Ukrajine. "Same bodo lahko pridelale zelenjavo, hkrati pa je to zanje psihosocialna terapija, da ne razmišljajo ves čas o stiskah, ki so jih doživele v vojni," je še dejala Jana Lampe.

Potrebe po humanitarni pomoči so čedalje večje

Kot je poudarila Mira Milavec, je težko doumeti, da se je v tako kratkem času razmahnila tako velika kriza. "Težko je odgovoriti na vse potrebe, mi zdaj največ pomagamo notranje razseljenim, teh je zdaj okoli osem milijonov. V naših centrih je bilo v teh centrih skupno 120.000 ljudi. Med njimi je bila recimo družina iz Mariupolja s štirimi otroki, ki je zdaj v našem centru v Lvovu. Ko slišiš, kaj vse so preživeli ... Po dveh mesecih pekla jim je uspelo prek neuradnih poti priti v Lvovu, pot je trajala dva tedna," je delila eno izmed številnih pretresljivih zgodb, ki jih doživljajo prebivalci Ukrajine. Ukrajinska Karitas ima dve večji skladišči, kjer se zbira vsa pomoč, ki jo potem razvozijo do sedmih regionalnih in 17 lokalnih centrov.

V državi so zelo prisotne tudi številne druge humanitarne organizacije, a so potrebe po pomoči iz tedna v teden večje.

Ob tem opozarja, da se je od začetka vojne humanitarna kriza močno povečala. "Na začetku je bilo, govorim posebej o vzhodu Ukrajine, še mogoče kupiti hrano in vodo. Zdaj so tam številni brez tega. Do teh mest, ki so okupirana, je zelo težko priti," je dejala in izrazila veliko hvaležnost za obsežno pomoč, ki prihaja iz Slovenije.

Na začetku ofenzive so se v ukrajinski Karitas osredotočili na pomoč pri evakuaciji in mejah, kjer so čakali na izhod iz države, na avtobusnih in železniških postajah. "Osebno je bilo to zame eden najtežjih mesecev, ker pri evakuaciji nismo imeli nobenih sredstev, kako pomagati tem ljudem. V teh situacijah si videl, kako pomembno je za ljudi, da je nekdo tam, da mu zanje ni vseeno. Do konca smo iskali možnosti, da smo lahko pomagali. Spomnim se mame s petletno deklico v bližini Sumija, kjer je bila v okupirani vasi dva tedna. Deklica je bila avtističen otrok in ni bilo preprosto. Pomagaš včasih tudi tako, da mu pomagaš razmišljati, kako bi si lahko sam pomagal. Tako ji je uspelo najti neko družino, ki jo je odpeljala iz vasi, potem smo pa našli naprej način, kako ji pomagati. Zdaj je v tujini in pošilja sporočila, kako trpijo za Ukrajino, a je hvaležna, da je ostala živa. "

Prvi tedni ofenzive so bili izjemno naporni tudi za humanitarne delavce. Prve dni je delavnik trajal brez začetka in konca. "Meni je bilo v interesu, da ljudje vidijo, da jim res skušamo pomagati. To se mogoče sliši samoumevno, pa ni. Čez dan sem skušala biti v stiku z ljudmi, ki so bili ujeti na fronti, iskati možnosti za njihovo evakuacijo, zvečer pa sem pozno v noč pisala različna poročila," se je spomnila začetkov vojne.

Doslej so zagotovili več kot milijon socialnih storitev, s pomočjo v obliki hrane in vode ter higienskih potrebščin so dosegli več kot pol milijona ljudi. Zdaj se posvečajo predvsem notranje razseljenim ljudem, ki jim nudijo zavetišča in psihološko pomoč. "Nova ideja je, da želimo pomagati otrokom, ki so na okupiranih območjih, da bi jim omogočili mesec dni letovanja v tujini, da se lahko odpočijejo od razmer, v katerih živijo. Sama živim v mestu, kjer ni bombardiranj, so pa sirene pogoste. Večkrat vidiš, kako se telo odzove na sireno. Kako je šele otrokom, ki živijo pod bombami in nenehnim obstreljevanjem?!"

Ob tem poudarja, da so Ukrajinci zelo iznajdljivi. "Številni so se takoj, ko so varnostne razmere v njihovih vaseh in mestih izboljšale, vrnili domov in se znajdejo pri popravilih poškodovanih domov. Z nekaterimi smo naredili načrt, kako jim pomagati, sploh tam, kjer mogoče ne pride državna pomoč. Tako bomo pomagali pri obnovi 16 domov v regijah blizu Žitomirja in Černigova." Na območjih, ki so pod ruskimi silami, so ostali številni, ki niso želeli zapustiti svojih domov, veliko je starejših in revnih, ki niso imeli možnosti, recimo avtomobila, da bi lahko sploh odšli.

Potrebe po pomoči so se močno povečale, k sreči pa se je povečalo tudi število prostovoljcev, kar za od sedem- do desetkrat, je povedala Mira Milavec. "V enem izmed mest je recimo svoje delo izgubil taksist. Potem je videl duhovnika, kako deli pomoč, in se odločil, da kot prostovoljec pomaga tudi on. Ta solidarnost je v Ukrajini dobila nov obraz, ki daje smisel tej nesmiselni vojni."

V Vinici, kjer živi, vsak teden razdelijo 2000 paketov, ljudje čakajo tudi po tri, štiri ure, kar jasno priča, da to pomoč res potrebujejo. Kot poudari, voda v Ukrajini ni povsem pitna, zato jo kupujejo. Vzporedno s tovrstno pomočjo z osnovnimi življenjskimi potrebščinami že potekajo številni dolgoročnejši projekti. Številni Ukrajinci, ki so zapustili svoje domove, se tudi po koncu vojne ne bodo imeli kam vrniti, ker so porušeni njihovi domovi in vsa potrebna infrastruktura. "Obstajajo različni projekti, tudi recimo za mobilne domove za ljudi, ki so zdaj nastanjeni v vrtcih in šolah. V okolici Kijeva so že postavljeni takšni domovi. Ukrajinci upajo, da bo čim prej mir, čeprav vidimo, da je za to zelo malo možnosti."

Na vzhodu so razmere najslabše

Kot že rečeno, so razmere najslabše na vzhodu Ukrajine. "Že skoraj od začetka sta nedostopna Mariupolj, Berdjansk. V Berdjansku smo imeli svoj center, ki je deloval že 10 let. Do pred kratkim smo lahko pomagali ljudem, ne glede na to, da je pod okupacijo, zdaj pa ni več mogoče pošiljati denarja, prepovedali so jim pomoč. V teh delih ne moremo pomagati, zdaj se to razširja na širše območje Luganska in Donecka. V Harkovu nam še uspe pomagati, pa tudi v teh regijah so še naši prostovoljci, ki jim uspe po zavitih poteh dostaviti pomoč, a to gre za kapljico v morju."

Kakšno je število ljudi na tem območju, ki bi potrebovali pomoč, je težko oceniti. Kot pravi Mira Milavec, so to območja, kjer so bile selitve že leta 2014. "Številni prebivalci doneške in luganske regije so se leta 2014 odselili v Harkov in drugam, zdaj pa so se morali že drugič preseliti. Ostali so starejši, revnejši, ki nimajo avtomobilov, da bi lahko odšli. Težko govorim o številkah."

Otrokom je še posebej težko. Vse od začetka vojne sicer poteka šolanje na daljavo, a kot poudari sogovornica, to ni tako kakovosten pouk, kot bi si želeli. "Otroci ne razmišljajo kot mi, trpijo na svoj način."

Fluktuacija v centrih ukrajinskega Karitasa je ponekod zelo velika. "Ljudi, ki smo jih imeli v naših centrih na zahodu, tam ni več, so se vrnili. Večina jih je bila iz Kijeva in Žitomirja in vrnili so se domov. Čeprav razmere za bivanje niso najboljše, pa tudi varnostne razmere niso stabilne. Zdaj je večina ljudi v naših centrih z vzhoda države, ki si pomagajo, kot so navajeni iz zgodovine. Iznajdljivi so in pripravljeni živeti zelo skromno," še sklene svojo pripoved.