Kako dolgo ste delali tam pod krinko?
V klavnici sem delal skoraj tri tedne. Dva tedna v dnevni izmeni, kjer sem opravljal najslabša mesarska dela, ki jih ni hotel delati nihče drug. Po dveh tednih so me preselili v nočno izmeno, kjer so se dogajale vse nezakonite stvari. Bolne krave so namreč ubijali ponoči. Za premestitev sem zaprosil sam, z izgovorom, da bi rad zaslužil več. Opozorili so me, da bo delo težaško, a sem jih vendarle prepričal.

Pa so vam verjeli, glede na to, da sklepam, da za mesarja najbrž niste bili ustrezno usposobljeni?
Nisem imel pravega znanja. Prebral sem nekaj starih učbenikov za mesarje in si ogledal nekaj dokumentarcev. Šel sem tudi v nekaj drugih klavnic, da bi videl, kako delujejo. Spremenil sem tudi svoj videz, se preselil iz Varšave in enostavno nekega dne na začetku novembra potrkal na vrata klavnice. Predstavil sem se jim za mladeniča s težavnim življenjem in v iskanju fizičnega dela, ki bi se mu lahko popolnoma posvetil.

Prvič, ko sem prišel do njih, so mi rekli, da me bodo naslednji dan poklicali nazaj. Dali so mi tudi nekaj klobas. Ker me naslednji dan niso poklicali nazaj, sem jih znova obiskal in poskusil pritisniti nanje. Verjeli so mi in že naslednji dan sem lahko začel. Prvih nekaj dni je bilo res težkih. Na začetku sploh nisem znal pravilno držati noža, bil sem popoln začetnik.

Začeli ste torej v dnevni izmeni, potem presedlali v nočno? Vas je to, kar ste videli, presenetilo?
Že v prvih dveh tednih dela v dnevni izmeni sem videl veliko dokazov o njihovih nočnih dejavnostih. Zjutraj sem bil, denimo, zadolžen za pakiranje trupel za nadaljnji razrez. Včasih sem jih moral tako rekoč polepšati. Vodja mi je rekel: "Poglej, ta del je slab, tale je gnil, to moraš izrezati." To meso smo pozneje označili kot meso zdravih krav brez kakršnih koli drugih oznak. Že čez dan sem torej videl nekaj manjših dokazov.

Enkrat ali dvakrat sem v skladišču videl tudi bolne krave. Svojega nadzornika sem vprašal, kaj se dogaja z njimi, in odvrnil je, da bolje, da sploh ne sprašujem. Pozneje mi je vseeno priznal, da so krave poškodovane, da imajo včasih zlomljene noge, da je včasih še precej huje, a da je to zelo dober posel za klavnico.

Lahko opišete kakšen prizor, ki se vam je še posebej vtisnil v spomin?
Videl sem dva zares grozna prizora. Prvi je bil povezan s prvo kravo v prvi nočni izmeni, ki sem jo delal. Potegnili so jo v klavnico, ven je prišla brez glave. Ostal sem brez besed, nisem vedel, kaj se sploh dogaja, za trenutek sem pozabil, da sem novinar pod krinko. Sploh nisem mogel vprašati, zakaj je brez glave. Imamo posnetek z moje skrivne kamere, a je brez mojega komentarja, saj sem enostavno pozabil vprašati kar koli o tem, tako sem bil šokiran.

Drugi grozljiv prizor pa se je zgodil, ko so mi naročili, da zaklanim kravam očistim želodce in izpraznim njihovo vsebino. Velikokrat sem naletel na majhne ali večje zarodke v njih, zame je bilo to šokantno. Nisem vedel, kaj naj storim z njimi. Ko sem vprašal nadrejenega, kaj naj naredim s teličkom, ki je v kravi, mi je le velel, naj ga vržem stran in če ne bom zmogel sam, naj prosim koga za pomoč.

Vam po razkritju kdo grozi?
Zdaj nimam težav, nihče mi ni grozil, razen, seveda, nekaj internetnih nadlegovalcev, ki me obtožujejo, da bom uničil celotno poljsko mesno industrijo. Razen tega pa je vse v redu.

Sami ste z delom pod krinko odstrli en tak primer sporne prakse. Kako pogoste, domnevate, so sicer tovrstne prakse na Poljskem?
Do zdaj smo poročali o treh tovrstnih klavnicah. Leta 2013 je policija po naključju ustavila enega od tovornjakov, namenjenega iz teh klavnic. Temu je sledila obsežna preiskava, v kateri so preučevali izvor več kot sto ton spornega mesa, okuženega s salmonelo in še čim, odgovorni v podjetju pa so bili obsojeni na nekajletno zaporno kazen. Drug primer je bila naša odmevna reportaža, tretji pa je bil primer pred nekaj meseci, ko je policija prav tako ustavila tovornjak s spornim mesom, a se je odgovornim za zdaj uspelo izmuzniti roki zakona.

Po objavi naše reportaže so mediji razkrili še dve z njo povezani klavnici, prejeli pa smo tudi ogromno drugih prijav sporne prakse od ljudi po vsej državi. Oglašajo se nam mesarji, ki so bili priča kršenju zakonodaje in osnovnih predpisov. Problematika se, v nasprotju s tem, kar trdi vlada, razteza po vsej državi, od vzhoda do zahoda.

Torej gre za precej pogostejšo prakso, kot nam skušajo prikazati. Toda če se vrneva na začetek, kako ste sploh dobili prvotno informacijo, namig?
Tega pa ne morem komentirati, svoje vire moram zaščititi.

Kakšen pa je bil odziv poljske javnosti, potem ko je izbruhnil škandal?
Takoj po objavi je sledil res neverjeten odziv. Praktično v nekaj urah so novico objavili povsod. Ta reportaža je bila najbolj gledan izdelek naše novinarske hiše v vsej njeni zgodovini. Navkljub grozljivim prizorom, ki sem jih posnel, si jo je v nekaj urah ogledalo več sto tisoč ljudi. Ljudje so se odzvali res čustveno – z jezo, žalostjo … Spraševali so se, kako se lahko nekaj takega dogaja na Poljskem 21. stoletja. Poljska je eden največjih izvoznikov govejega mesa v Evropi, ogromno živine se pase po naših tleh. Jo res obravnavamo tako, so se spraševali.

Zaradi tega, kako Poljska zastruplja celotno Evropsko unijo, so ljudje tako rekoč ponoreli. Besni so bili tudi zaradi tega, ker se policija ni zganila cela dva tedna, potem ko smo jih opozorili. Opozorili smo jih namreč nekaj tednov prej, preden smo objavili posnetke. A so se obotavljali … Šele po objavi naše reportaže so se odzvali.

Kaj, pričakujete, se bo na Poljskem zgodilo zdaj? Bo vlada začela odpravljati problematiko pomanjkanja nadzora? Bo na terenu odslej več inšpektorjev?
Hm … Obljubljajo marsikaj, med drugim stalni videonadzor v vsaki klavnici. Sam si predvsem želim, da bi se obljub držali. Za zdaj je videti, kot da leporečijo zaradi škandala samega.

Kakšna pa je povprečna plača mesarja v tovrstnih klavnicah na Poljskem?
V dnevni izmeni sem dobival približno tri evre na uro, torej bi to zneslo približno 530 evrov na mesec. Nočna izmena je bila skoraj dvakrat bolje plačana, postavka na mesec znese tudi do 1.000 evrov. Težko je najti ljudi, ki bi bili pripravljeni delati takšno delo. Če ga že dobiš, ga moraš dobro plačati, da ti ne pobegne drugam. To delo ni lahko, ne morete si predstavljati, kako težko je ločiti meso od kosti.

Koliko govejega mesa pa Poljska pravzaprav izvozi?
Poljska izvozi približno 80 odstotkov svoje govedine …

Torej so štiri petine mesa, ki so ga na sporen način dobili v nezakoniti klavnici, poslali v tujino?
Ja, hipotetično, ja. Če upoštevamo nacionalno statistiko, ga je toliko potovalo na tuje.

V katero državo ga izvozite največ?
Največ ga je šlo po mojih podatkih v Francijo.