V načinu pridobivanja živeža med njimi ni bilo večjih razlik, zato so nekateri napačno sklepali, da gre za eno samo pleme z manjšimi razlikami. Ko so se na avstralski obali proti koncu 18. stoletja izkrcali prvi Evropejci, je na celini živelo okrog 300.000 domačinov, ki so govorili vsaj 200 različnih jezikov.

Danes jih je po ne povsem zanesljivih podatkih še dobrih 200.000, a od tega jih je le četrtina ohranila svoje jezike in vsaj del običajev. Belci so jih sčasoma stisnili v rezervate, kjer jih prizadevajo bolezni sodobnega človeka, med njimi tudi alkoholizem. Aboridžini poseljujejo predvsem sever in osrčje celine.

Nekaj jih živi tudi v redko naseljenih območjih, kakršno je na primer Gibsonova puščava. Odnos do njih se izboljšuje šele v zadnjih letih, tako da njihovo število znova počasi narašča. Pričakovano trajanje njihovega življenja je 58 let, kar dve desetletji manj kot pri večinskem belem prebivalstvu.

V rasnem pogledu sodijo v posebno skupino avstralidov. So srednje visoke do visoke vitke postave in imajo temno kožo in oči, temnorjave in valovite lase, ki so pri otrocih pogosto svetli. Nos je širok, izraženi so nadočesni oboki in poudarjena je naprej štrleča čeljustnica. Njihova materialna kultura je bila skromna in na ravni kamene dobe. Živeli so v maloštevilnih plemenskih skupnostih, ki so se v iskanju hrane redno selila. Začasna bivališča so v obliki vetrnih zaslonov pripravljali iz lubja in lesa. Glavna orožja so bila voomera ali posebna oblika kopja, kij in bumerang.

Verovanje Aboridžinov je zaznamoval totemizem. Živeli so v popolnem sožitju z naravo in z vsemi živimi bitji, prepričani, da zemlja ne more biti nikogaršnja last. Narava, ki jim je dajala vodo in hrano, je bila po njihovem mnenju dediščina, ki so jo njihovi predniki zapustili vsem.

Ta dediščina je del tistega, kar poznajo pod imenom "sanjski čas". Na začetku naj bi bitja ustvarila duhovni svet, zemljo in vse, kar živi na njej. Tako moški, ženske in otroci so s to preteklostjo povezani in se istovetijo z določenim delom te zemlje ali enim od njenih bitij. Ljudje zdrsnejo v sanjski čas, kadar spijo. V davni preteklosti naj bi bil samo sanjski čas in šele pozneje je prišlo do delitve, ko je nastala razlika med pojmoma tukaj in zdaj, to je časom v budnosti, in sanjskim časom, časom v spanju.

Na celino so pred okrog 40.000 leti verjetno prišli iz jugovzhodne Azije po nekdanji kopenski povezavi. S seboj so pripeljali divje pse, prednike današnjih dingov.

Proti jugu, na skrajni jugovzhod celine in na Tasmanijo, ki je bila do pred 11.000 povezana z avstralskim kopnim, so izrinili še starejše staroselce Tasmance, ki so jih Evropejci popolnoma iztrebili že v 19. stoletju. Negroidni Tasmanci z volnatimi skodranimi lasmi so bili verjetno sorodniki prebivalcev Nove Kaledonije, o čemer pričajo rezultati antropoloških raziskav. Bili so edina veja človeštva, ki so jo spoznali za posebno raso in je izumrla.

Ko so Evropejci prvič naleteli na tasmansko kulturo, se jim je zdela tako nerazvita, da so jih brez oklevanja označili za predstavnike paleolitskih ljudi. V primerjavi z aboridžini niso obvladali tehnike oblikovanja in brušenja kamnov za pripravo orodja in orožja, postopkov značilnih za mlajšo kameno dobo. Niso znali risati, ogenj pa so netili z drgnjenjem ene palice v žlebu druge, in ne z vrtenjem palice med dlanmi, kar velja za naprednejšo tehniko.

Belci so vse Tasmance med letoma 1831 in 1836 preselili na Flindersov otok (Flinders Island) severovzhodno od Tasmanije, kjer so jim postavili hiše, jih prisilili, da so nosili obleko in jih pokristjanili. V novih okoliščinah so brezdelja nevajeni ljudje postopoma shirali. Od prvotnega števila okrog 2000 je bilo leta 1847 živih le še 47 čistokrvnih Tasmancev, ki so jih takrat znova preselili na Tasmanijo. Vendar se je njihovo umiranje nadaljevalo. Zadnji moški je umrl leta 1865, zadnja čistokrvna ženska z imenom Truganini pa leta 1876.