Muzej Antarktike v Trstu stoji v parku pri Svetem Ivanu. Obiskovalca že ob vhodu pričakajo fotografije najbolj prepoznavnih prebivalcev južnega tečaja, pingvinov. V muzeju, ki so ga odprli leta 2004, hranijo predvsem zgodovinski del znamenitih odprav na belo celino, stare zemljevide, pa tudi naprave, kot so kompasi in termometri, ter opremo.

Sem spadajo oblačila pa tudi vozila, npr. motorne sani, ki so jih italijanski raziskovalci uporabljali na Antarktiki v prvih odpravah v 70. letih preteklega stoletja. Tudi tržaški raziskovalci že od samih začetkov sodelujejo pri odpravah, pravi raziskovalec in sodelavec muzeja, doktor Gianguido Salvi: "V Trstu hranimo predvsem geološke in sedimentološke vzorce morskega dna z antarktičnega območja. Gre za mednarodno zbirko, ki je dosegljiva in jo lahko proučujejo raziskovalci z vseh koncev sveta."

Trije, ki so zaznamovali južni tečaj
V prvem delu muzeja so zbrane zgodbe izjemnih podvigov treh raziskovalcev, ki so zaznamovali južni tečaj: "To so Ernest Shackleton, Robert Scott in Roald Amundsen, ki je prvi dosegel južni tečaj. V enem izmed muzejskih prostorov imamo na primer reprodukcijo ladje Endurance, ujete v ledeno ploščo. To je bila Shackletonova ladja, s katero mu seveda ta odprava ni uspela, se je pa zapisala med legendarne. Ledene plošče v velikosti dveh metrov se oblikujejo v zimskem obdobju in ena izmed teh je z lahkoto predrla tudi raziskovalčevo leseno ladjo. Kljub izgubi ladje je temu izjemnemu človeku uspelo prepešačiti ledenike in z majhnimi barkami, ki so jih nosili na ramenih, in dosegel je enega izmed manjših otokov blizu Antarktike ter tako rešil celotno posadko."

V muzeju so zbrane tudi makete ladij, s katerimi so nekoč pluli na belo celino: "Gre za neverjetne dosežke. Danes opravljamo raziskave na velikih ladjah, ki lahko zarežejo v led, so zelo stabilne in lahko zdržijo huda neurja ter visoke oceanske valove, s katerimi se tam srečujemo. Nekoč pa so na Antarktiko prihajali z manjšimi lesenimi ladjami, velikimi od 35 do 50 metrov. Imeli so zelo majhne rešilne čolne, zato je bilo tudi veliko nesreč, ki so se žal končale tragično."

Okostje kita
V muzeju hranijo tudi del najdenega okostja kita, predstavljene pa so tudi živali mrzlega območja, kjer so namerili najnižjo temperaturo, ki je segla do -90 stopinj Celzija. Poleg tjulnjev, kitov, pingvinov in različnih vrst drugih ptic so v morju tudi posebne vrste rib, pove dr. Ester Colizza: "Imajo modro kri, nimajo hemoglobina ali ga imajo zelo malo. Te ribje vrste so razvile posebne sposobnosti, da lahko preživijo v nižjih temperaturah. Potem so tu še mehkužci, morske zvezde, različne oblike koral."

Antarktika je središče številnih mednarodnih raziskovalcev, ki sodelujejo in izmenjujejo znanja. Tržaška raziskovalka, ki je pred koncem preteklega leta odpotovala proti beli celini, se je doslej udeležila šestih italijanskih odprav, ki jih izvajajo v obdobju antarktičnega poletja: "Naše raziskovalne odprave potekajo tako na tleh kot tudi na morju z dvema oceanografskima ladjama."

Kako ohranjanje morja približati mladim?
Raziskave opravljamo tudi na tujih ladjah z drugimi raziskovalci, med seboj si pomagamo pri prevozu potrebne opreme. Na ladji imamo laboratorije, do središča pa se prevažamo s helikopterjem. Pomembno področje raziskav je seveda glaciologija, s katero proučujemo podnebne spremembe. Dokopali smo se do podatkov, ki segajo 800.000 let nazaj. Opravljamo pa tudi raziskave na področju astronomije, biologije in vsega, kar zadeva morje.

Poseben del tržaškega muzeja je narejen v obliki ladje z vsemi napravami, ki jih danes uporabljajo pri oceanografskem delu. Izvajajo pa tudi različne didaktične dejavnosti, da bi zgodovino in pestrost bele celine ter pomen ohranjanja narave in morja približali predvsem mladim generacijam.