Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Pinki Čiran je staroselka, ki živi v Bangladešu, in tudi glavna pevka v glasbeni skupini F-Minor, ki jo sestavljajo samo ženske. Kot staroselko jo zasmehujejo zaradi njenega jezika in življenjskega sloga. Velja za drugorazredno državljanko, a se je kljub temu odločila, da bo vodila glasbeno skupino in živela svoje življenje tako, kot sama želi.
Strast do letenja je dokumentarni film o treh letalcih in eni letalki. Štiri različne osebnosti, štiri različne zgodbe, štiri strani neba in ena skupna lastnost. Vsak od njih je pripravljen storiti skoraj vse, da je lahko čim več v zraku. V letalu. Potniškem, vojaškem, akrobatskem, šolskem. Strasti do letenja ne moreš pridobiti, strast do letenja je prirojena. V dokumentarnem filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Dušana Moravca, so glavni portretiranci Alja Berčič Ivanuš, Benjamin Ličer, Primož Jovanović in Miro Majcen. Alja Berčič Ivanuš je prva kapitanka na Slovenskem in nadaljuje tradicijo svoje družine, saj je bil tudi njen oče pilot potniškega letala, prav tako pa tudi njen mož. Za poklic se je odločila že v osnovni šoli, postala je prva slovenska vojaška pilotka, zdaj je kapitanka na potniškem letalu. Benjamin Ličer Benjo je legendarni primorski letalec, ki se v svoji dolgoletni karieri pilota ni zadovoljil samo z letalskimi dosežki, pa čeprav je postal tudi večkratni prvak v akrobatskih letih. Uživanje v zraku je namreč želel združiti tudi s humanitarnim delom. Njegov pogled iz zraka rešuje življenja na tleh. Primož Jovanović je rosno mlad sledil svojemu starejšemu bratu na lokalno letališče, se vpisal na tečaj za jadralnega pilota in se zastrupil z letenjem. Po šolanju na letalski akademiji v Phoenixu v Arizoni je dokončal še ljubljansko strojno fakulteto in postal poklicni pilot. S strastjo do letalske tehnologije in letenja je obnovil in nadel civilno preobleko dvema vojaškima reaktivnima letaloma Galeb. Miro Majcen, fotograf, ki med drugim po naročilu fotografira tudi Rolling Stonese, je pred šestimi leti začel svojo pilotsko pot kot popoln začetnik. Zdaj že sam leti v različnih tipih letal, njegov največji cilj je, da bo čez deset let postal pilot največjih potniških letal.
Ali veste, da je bil Trst ob štetju leta 1910, še za časa avstroogrskega cesarstva, mesto z največ slovenskega prebivalstva? Ekipa dokumentarne serije Mestne promenade se je odpravila v slovensko zamejstvo, spodbuda za predstavitev Trsta pa je bila letošnja stoletnica požiga Narodnega doma in začetek postopkov njegovega vračanja. V oddaji bodo hodili po poteh bogate slovenske dediščine in poiskali izstopajoče spomenike, ki so delo slovenskih avtorjev, del teh spominov pa bodo predstavili v oddaji. O usodi tržaških Slovencev bo spregovoril domačin Jernej Šček, ki je profesor filozofije in zgodovine na liceju Franceta Prešerna.
Je preprosto življenje danes res luksuz, obilje pa breme? V čem se meri vrednost bogastva človekovega življenja? V denarju na banki in materialnih dokazih našega družbenega uspeha ali s človekovimi občutki, njegovimi pozitivnimi čustvi, srečo? Sogovorniki so svoje odgovore našli in v skladu z njimi tudi živijo: Živeti preprosto in v tej preprostosti najti razkošje. Bor je nevsakdanji fant, ki nekaj sto metrov nad levim bregom Idrijce v Stopniku živi v stari, počitniški prikolici brez elektrike in brez tekoče vode v njej. Brez televizorja, brez luči, brez hladilnika, brez tuš kabine in WC-ja. Bor je del narave. Tudi Nara Petrovič, ki živi v istrski vasici, je izstopil iz splošnih okvirov družbenih navad in življenjskega sloga. Je velik zagovornik sonaravne pridelave hrane, skoraj povsem samooskrben, šaljivo se je razglasil za fekologa, že več kot 10 let hodi bos. Upa si živeti drugače in na podlagi lastne izkušnje o tem tudi pisati. Napisal je več knjig, v katerih se spoprijema s številnimi nezdravimi navadami in vrednotami sodobnega človeka. Nejc Martinčič in Sara Vozlič sta kaj hitro potem, ko sta postala par, začutila, da morata v svoje mlado življenje spustiti več svobode in iz njega spustiti marsikatere novodobne okove, kot v šali poimenujeta številna pričakovanja družbe, kako je treba živeti in predvsem, kaj imeti, da si v tem materialističnem svetu lahko srečen. In odločitev je padla: Skupaj sta se namesto v skupno stanovanje preselila v – predelan kombi.
Čeprav dvojina ni izključno slovenska, saj jo poznajo ne le drugje po Evropi, temveč tudi po svetu, je vendarle naša, posebna. Kje je (bila) prisotna, kaj se z njo dogaja danes in kaj se ji obeta? Na svojevrstnem potovanju skozi čas in slovenske pokrajine se razkrivajo razlike, značilnosti, zanimivosti dvojine, tako v jeziku kot v parnem plesu in partnerskih, medosebnih odnosih. Poglede na večpomensko dvojino vsak iz svoje perspektive odstirajo strokovnjaki in znanstveniki z različnih področij, ki med drugim opozarjajo na pestrost in različnost slovenskih pokrajin. To so razmisleki o dvojini in njeni večplastnosti, zgodovini, razvoju, vlogi, pomenu in današnji (ne)uporabi oz. (ne)izumiranju. Scenaristka Milica Prešeren, režiser Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec, montažer Matjaž Jankovič.
V sedmi sezoni Mestnih promenad je poudarek na gradovih, kar bo tudi osrednja tema oddaje o Brežicah. Obmejno mesto je bilo stoletja pod oblastjo nadškofov iz Salzburga, njihovo srednjeveško utrdbo pa so v renesansi nadomestili z novim dvorcem, ki so ga lastniki iz rodbine Attems kasneje barokizirali. Po zbirkah Posavskega muzeja nas bo vodila direktorica Alenka Černelič Krošelj, zgodovino izgnancev bo predstavila zgodovinarka Nataša Šekoranja, o zbiranju razglednic pa bo spregovoril Konrad Kajtna. Ob letošnji petdeseti obletnici smrti slikarja Staneta Kregarja pa bomo predstavili tudi njegovo likovno opremo brežiške župnijske cerkve. Avtor in voditelj: Andrej Doblehar Režiser: Božo Grlj
Nedeljsko kosilo, goveja juha, narodno-zabavna glasba in frajtonarica – tipično slovensko, stereotipno slovensko. Koliko in v čem je harmonika, sicer po svetu razširjen inštrument, zares naša, posebna, kako o njej razmišljajo in kaj nanjo igrajo, ustvarjajo, bodo v besedi, sliki in z glasbo govorili naši uveljavljeni harmonikarji. Janez Dovč, Sašo Avsenik, Marko Hatlak in Miha Debevec s svojimi glasbili vstopajo v za harmoniko (ne)tipične, različne glasbene zvrsti, od ljudske in narodno-zabavne do klasične in pop glasbe. S svojo tehtno, strokovno besedo pa bo harmoniko v širši kontekst časa in družbe postavil antropolog in etnolog prof. dr. Rajko Muršič. Scenaristka Milica Prešeren, režiserka Urška Žnidaršič, direktor fotografije Aleš Živec, montažer Martin Kastelic.
Slovenija je matična država Krasa in krasoslovnega klasičnega krasa. Skoraj polovica Slovenije je kraške, zato ni presenetljivo, da je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU eno od vodilnih mednarodnih raziskovalnih in študijskih krasoslovnih središč. Slovenski krasoslovci celostno razvijajo krasoslovje in povezujejo njegova najpomembnejša področja, kar je temelj za dobro poznavanje in razumevanje kraške dediščine. Pod okriljem Univerze v Novi Gorici izvajajo doktorski študij krasoslovja, ki je edini tovrstni na svetu in obenem tudi Krasoslovno študijsko središče Unesca. S svojim strokovnim znanjem že desetletja pomagajo razvijati krasoslovje v številnih državah po svetu, na pobudo Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata tudi v avtonomni republiki Ruske federacije, Republiki Altaj. Ekipa Izobraževalnega programa TV Slovenija je posnela odpravo in raziskovanje štirih slovenskih krasoslovcev v Altaju v Sibiriji. Film prikazuje raziskovanje kraških škrapelj, ki razkrivajo svojevrstno in prvič opisano oblikovanje kraškega površja, značilnega za podnebne razmere v Altaju, natančno proučevanje marmorizirane kamnine in oblik na njej, proučevanje podzemeljske favne in ekoloških značilnosti krasa. Posebno pozornost pa so posvetili tudi vodam, ki oblikujejo kras. Poleg raziskovanja že znanih predelov Altajskega krasa so se odpravili tudi na lov za odkrivanjem novih lokacij. Altaj je mistična dežela s čudovito naravo in redkimi živalskimi vrstami. Nastal je po trku Azijske in Indijske tektonske plošče, ki je povzročil lomljenje in gnetenje tektonskih plošč. Več tisoč barov visok tlak in ekstremno visoke temperature, tudi do 800 stopinj Celzija, so potopljene apnence preoblikovali v novo metamorfno kamnino, marmor. Čeprav se je zakrasevanje v južni Sibiriji začelo mnogo prej kot v Sloveniji, od koder izvira poimenovanje za tako oblikovano kamnito pokrajino, so ga do zdaj le delno opisali. Vrzel v poznavanju altajske geološke zgodovine ozemlja zdaj zapolnjujejo slovenski krasoslovci. Vodstvo univerze v Altaju in Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata je namreč podpisalo sporazum o trajnem in tesnem sodelovanju z raziskovalci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Tako je njihovo sodelovanje v zadnjih petih letih preraslo v pravo raziskovanje krasa v Republiki Altaj.
Betina nam s svojimi likovnimi stvaritvami skuša pokazati tisto, zaradi česar mnogi ljudje pogosto pogledajo stran – zakol živali. Betina Habjanič nam s svojimi različnimi likovnimi stvaritvami skuša prikazati tisto, kar nam običajno ostane skrito in zamolčano – zakol živali. Želi, da vidimo tisto, od česar mnogi ljudje pogledajo stran. Zaradi njene odločnosti in jasnih izjav je deležna obsojanja, poleg tega je malo ljudi, ki bi jo razumeli.
Danes se komajda zavedamo izjemnega pomena Postojne na furmanski poti med celino in obalo skozi t. i. Postojnska vrata. Tradicionalno prevozništvo je vplivalo na izgled in razvoj Postojne ter oblikovanje šeg in navad, ki jih poleti predstavijo na furmanskem prazniku. Postojna je v kasnejših obdobjih doživela vrsto sprememb, pogojenih zlasti s turizmom. Gostje z vsega sveta obiskujejo Postojnsko jamo in Predjamski grad, ki sodita med prvovrstne znamenitosti, zaradi česar smo ju tudi vključili v oddajo. Del lokalne zgodovine nam bosta predstavila direktorica Notranjskega muzeja Tina Poljšak in vodnik po Postojnski jami Roman Bogataj. Avtor in voditelj: Andrej Doblehar Režiserka: Petra Hauc.
Ljubljansko barje je redko poseljena ravnica med vznožjem dinarskega in predalpskega hribovja sredi Slovenije, s površino okoli 150 km2. Prepoznaven videz ji daje gosto prepredena mreža travnikov, njiv, izsuševalnih kanalov, tisoči kilometrov mejic in značilne jutranje meglice. V filmu je predstavljeno Ljubljansko barje, ki je kulturna krajina, saj ga oblikujejo in vzdržujejo naravni procesi in človekovi posegi. Zaradi izjemnosti pokrajine je bil večji del območja leta 2008 razglašen za krajinski park. Tu živijo številne ogrožene živali in rastline, zato je Ljubljansko barje del evropskega omrežja varovane narave Natura 2000. Zaradi kulturne dediščine nekdanjih kolišč je tudi svetovno priznano UNESCO območje. Pomembna je njegova funkcija zadrževanja vode v prostoru, blaženja klime in čiščenja vode. Dejavnik, ki vse to omogoča, pa je poleg posegov človeka, prisotnost vode. Film je nastal v okviru projekta PoLJUBA, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Ko govorimo o Velenju, gotovo ne pomislimo na staro trško jedro, ki ga krona mogočen grad, temveč na novo mesto, ki je bilo zgrajeno po drugi svetovni vojni in je veljalo za socialistični čudež. Sprehodili se bomo tako po starem kot po novem Velenju in predstavili na eni strani grad z muzejskimi zbirkami in na drugi strani modernistično arhitekturo. Poseben poudarek oddaje bo na dediščini premogovništva, ki je ključno zaznamovalo življenje v mestu in narekovalo njegov razvoj, Velenje pa ostaja edino rudarsko mesto pri nas. Gostje v oddaji bodo zgodovinar in geograf Damijan Kljajič, vodnik v rudniku Aleš Rehar in arhitektka Tjaša Rošer. Avtor in voditelj: Andrej Doblehar Režiserka: Ita Obersnu
Sedmo sezono dokumentarne serije Mestne promenade, v kateri avtor in voditelj Andrej Doblehar že vrsto let predstavlja kulturno dediščino in tradicionalen utrip slovenskih mest, začenjamo s predstavitvijo Murske Sobote. Zgodovinsko in sodobno središče Prekmurja je bilo stoletja pod madžarsko oblastjo in kulturnim vplivom, kar je zaznamovalo tudi razvoj in podobo mesta. Predstavili bomo osrednje kulturne spomenike: grad, evangeličansko cerkev, katoliško stolnico, secesijsko in modernistično arhitekturo. Mesto nam bosta pomagala odkrivati zgodovinarka in dolgoletna direktorica Pomurskega muzeja Metka Fujs ter pisatelj in Prešernov nagrajenec Feri Lainšček. Režiser: Božo Grlj
Da pridemo v gore, se je treba potruditi, premagati strmino, napor, včasih tudi samega sebe. In potem v tišini uživati. Kaj pa, če bi vstopili na vlak recimo v Ljubljani in bi po nekaj presedanjih lahko izstopili na vrhu Triglava? Kaj če bi lahko pod našim očakom smučali in spali v mondenem turističnem središču pod Triglavom? In kaj če bi pod njegovim vrhom kraljeval ogromen observatorij? Za vse to so obstajali celo načrti ... Peter Mikša nas bo popeljal po poti vseh neuresničenih načrtov za »modernizacijo« Triglava.
Ena najznamenitejših slik v Narodni galeriji v Ljubljani, kjer se ustavijo številni obiskovalci galerije, je delo slikarja Mihaela Stroja iz srede 19. stoletja, upodobitev Luize Pesjakove – dame v belem. Ta je izhajala iz pomembne in zelo premožne družine, se tudi bogato poročila, a zaradi propada moževega podjetja živela skromno in na koncu umrla v samoti. Njenega imena ne najdemo na nagrobniku njene družine. A bila je veliko več kot le lepa mladenka v beli obleki. Ni pomembna le kot ženska, ki se je uveljavila v svetu, rezerviranem za moške, in njena literatura ni le trivialna ženska literatura, ampak je s svojim literarnim slogom vnesla v slovensko književnost nekaj novega in posebnega. Po njenih sledeh se bomo sprehodili z največjo poznavalko dela in življenja Luize Pesjakove, prof. dr. Urško Perenič.
Da lahko sodelujemo v izbiranju predstavnikov, ki nas bodo zastopali pri odločanju o pomembnih rečeh v državi, je naša pravica, marsikdo pa meni, da tudi dolžnost. Kako je volivec skozi zgodovino lahko oddal svoj glas, koliko je bil ta upoštevan in komu so dolga leta onemogočali volitve? Prve volitve na Slovenskem so bile v revolucionarnem letu 1848, ko je imela volilno pravico peščica Slovencev, ki je lahko plačevala davke. Ženske so splošno volilno pravico dobile šele po 2. svetovni vojni. V zgodovini se je volilo na različne načine. Sprva so volivci javno povedali, koga volijo. Zaradi nepismenosti pa se je v zgodovini volilo tudi s kroglicami. Po drugi svetovni vojni so obstajale t. i. črne skrinjice, kamor so volivci, ki so glasovali za opozicijo, lahko vrgli »svoj glas«. O volitvah in zanimivih prigodah, povezanih z njimi, bodo govorili prof. dr. Božo Repe, dr. Irena Selišnik, dr. Bojan Balkovec in Franc Perko.
Čeprav si je vse življenje želel postati gospod in ga je pot vodila celo na Dunaj, v beli Ljubljani pa je postal pomemben mož, se je v zrelih letih najraje vračal v kraje, ki so ga navdihovali, v domačo Poljansko dolino. Na eni strani ambiciozen in trd politik, uspešen odvetnik z nešteto dejavnostmi, družinski oče in mož, na drugi strani pa tenkočuten pisatelj, ki poveličuje domačo zemljo in kmečko življenje. Vendar po njegovem kmet ni samo kralj, kajti njegovo kraljestvo lahko postane majava dobrina, če povzroča napuh. Ob 100. obletnici Tavčarjeve smrti bomo njegovo pestro življenje in literarno udejstvovanje spoznavali z voditeljico prof. dr. Urško Perenič, kulturnim zgodovinarjem ddr. Igorjem Grdino, odvetnikom dr. Petrom Čeferinom, kustosinjo Biljano Ristič, igralko Mileno Zupančič in igralci KD dr. Ivan Tavčar, ki so uprizorili nekaj zanimivih odlomkov iz njegovih del.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Nas določa konflikt med konformizmom in svobodo, ki ga izpostavlja Tavčarjeva Visoška kronika? Četudi so avtorju očitali, da je svoje že povedal, so jo leta 1919, ko je prišla med bralce, proglasili za najbolje napisano knjigo tistega časa: Tavčarjevo Visoško kroniko. Ta veliki roman o razvoju osebnosti glavnega junaka Izidorja določajo tri zgodovinske teme - preganjanje čarovnic, protestantov in tridesetletna vojna - ki jih je Tavčar zlil v napeto in mnogplastno zgodbo, vredno sodobnikov, kot sta bila Thomas Mann ali Robert Musil. Na Visokem, kjer je bila knjiga napisana, smo iskali korenine Tavčarjeve bogate življenjske zgodbe, tako književne kot politične, z režiserjem Jernejem Lorencijem pa smo se pogovarjali o konfliktu med konformizmom in etično čistostjo, ki določata naracijo dramske uprizoritve. Ali pa je Visoška kronika predvsem pripoved o asimilaciji nemških naseljencev med Slovenci? Ali morda pripoved o preganjanju slovenskih žena, ki jih skozi svojo nedolžnost pooseblja Agata Schwarzkobler?
Slovenija leži na precej nemirnih tleh, o čemer pričajo številni potresi, ki so v preteklosti stresali naše ozemlje. Od začetka 16. stoletja do danes je bilo na naših tleh okrog petdeset potresov, ki so dosegli intenziteto najmanj VII. stopnje po Evropski potresni lestvici. Daleč najhujši potres v naši okolici je bil tako imenovani veliki koroški potres s središčem pri Beljaku. Med potresi z žariščem na tleh današnje Slovenije pa je bil najmočnejši idrijski potres leta 1511, ki je ponekod dosegal učinke X. stopnje. Eden od izzivov znanosti je, kako napovedovati potrese. Je to sploh mogoče? Čeprav potresov še ne znamo napovedovati, lahko tudi na podlagi preučevanja potresov v bližnji in daljni zgodovini predvidevamo, kakšni potresi se bodo zgodili. O največjih potresih na Slovenskem bomo govorili s seizmologinjo Ino Cecič, zgodovinarjema Dušanom Nečakom in Matevžem Koširjem, geografom Matijo Zornom, geologinjo Martino Peljhan in strokovnjakom za potresno gradnjo Matjažem Dolškom. Zgodovinar Peter Mikša pa nas bo popeljal po krajih, ki so povezani z največjimi potresi v naši preteklosti.
Vojna je vseobsegajoče zlo, ki prizadene vsakogar, ne glede na status, stan, spol, veroizpoved. Pod seboj potepta temeljno človekovo dostojanstvo in v ljudeh vzbudi najnižja čustva in nagone. Vojna za sabo pusti nešteto grobov. Vojna je vsesplošen pojav vseh obdobij in vseh družb, znane so tudi med nam najbližjimi primati. Izraža našo potrebo, da se opredelimo kot družbena skupina, kjer obstajamo »mi« in »oni«. O nesmiselnosti vojn in morebitnem svetu brez vojn razmišljajo: Nebojša Tejić, uveljavljen fotograf v Sloveniji, ki je kot otrok med vojno v Bosni prišel v Slovenijo in tu ostal, dr. Mirt Komel, filozof, sociolog, profesor na FDV-ju in pisatelj, dr. Petra Svoljšak, zgodovinarka, ki raziskuje 1. svetovno vojno, ter prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog in humanist.
Neveljaven email naslov