Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film o velikih nemških načrtih z Bledom med 2. svetovno vojno – med drugim so želeli na otoku porušiti cerkev in zgraditi tempelj. Ekipa dokumentarnega filma Hitlerjeva biblija je te domneve preiskovala, iskala dokumente in preverjala pričevanja, na podlagi obveščevalnega dnevnika slovenskega medvojnega obveščevalca Jožeta Jana - Iztoka so iskali tudi sledi prototipa nekakšne nacistične biblije. Do kakšnih izsledkov so prišli, si oglejte v dokumentarcu meseca, ki se poigrava na meji resnice, špekulacije in interpretacije zgodovinskih dogodkov. Raziskavo je pripravil Aleš Lebar, strokovni sodelavec je bil dr. Andrej Gaspari, scenarij in režija sta delo Miha Čelarja.
Dragonja velja v očeh mnogih Slovencev za eksotično reko. Ni opevana tako kot Soča, preveč skrivnostna je, da bi dovoljevala himnična občutja, preveč prozaična s svojim dramatičnim presihanjem, da bi govorili o njej v presežnikih, navsezadnje je to zmajska reka, zato se o njej govori s strahospoštovanjem. Poleg naravovarstvenih vrednot nas Dragonja preseneča z bogastvom kamnin, z vodnimi pojavi ter raznovrstnim rastlinstvom in živalstvom. Dokumentarec je zastavljen kot celostni pogled na historični, biološki in socialni prostor te zanimive reke v preteklosti in v današnjem času.
Otok Kefalonija uvrščajo med najlepše turistične cilje Sredozemlja, ki jih še ni zajel množični turizem. Z visokimi gorami, prostranimi gozdovi in naravnimi plažami piha na slovensko dušo. Nikjer v Grčiji ne stopate po kraškem svetu, ki bi se zdel tako domač. Ali pijete vino po našem okusu, brezskrbno brskate med dragocenimi dokumenti evropske glasbene zgodovine in okusite mesno pito iz krušne peči. Mojca Mavec bo predstavila tudi zgodovino otoka, ki so ga usodno zaznamovali potresi.
Dokumentarna serija "V treh stenah" je trilogija o antologijskih stenah naših gora, pri čemer ima vsaka stena svoj specifičen karakter in zgodbo. V prvem delu se v Julijskih Alpah spoznamo z najbolj veličastno kuliso naših gora - več kot kilometer visoko Severno triglavsko steno. Z alpinistoma Matijo Volontarjem, Žigo Oražmom in gorskim vodnikom Tomažem Jakofčičem opravimo zahteven plezalni vzpon po Čopovem stebru. Vzpon nad prepadi dopolnjujejo intimni pogledi vseh treh protagonistov, gorske vodnice Tine Di Batista in zgodovinarja Dr. Petra Mikše.
Dokumentarni film Nov dan je zgodba o poti Slovenije do samostojnosti in o žrtvah, ki so nekatere ljudi zaznamovale za vse življenje. Umrli v vojni za obrambo samostojnosti Slovenije predstavljajo tihe akterje tega dokumentarnega filma, to so bili ljudje, ki so za samostojnost naše države plačali največjo možno ceno s svojimi življenji. Le redko kdo pa kdo se vpraša, kdo so tisti, ki so ostali za njimi, ranjeni in sami? Nekateri med njimi so imeli otroke. Trideset let kasneje so to odrasli ljudje, ki živijo v državi, za katero so umrli njihovi očetje. Zanje je ta tematika bolj osebna kot politična. Zgodba osamosvojitve se v dokumentarnem filmu zrcali skozi njihove poglede na tiste usodne in tragične dogodke in na današnji čas trideset let kasneje. Nosilci filmske zgodbe so hčerke in sinovi štirih Slovencev, ki so umrli v času vojne leta 1991 kot policisti in kot člani ali sodelavci teritorialne obrambe. Zgodbo podpira bogat nabor arhivskega materiala, med katerimi so tudi posnetki, ki jih širša javnost doslej še ni videla. Film je nastal v produkcija Virc Studio za RTV Slovenija, scenaristi so bili Anamarija Lukovac, Boštjan Virc in Žiga Virc, režiser pa Žiga Virc.
Leta 1930 Cankarjeva založba napove izid vojnega romana Doberdob pisatelja Prežihovega Voranca. Roman naj bi popisal tragične zgodbe vojakov, ki so se v prvi svetovni vojni borili na Doberdobski planoti, kjer se je bojeval tudi takrat dvaindvajsetletni pisatelj. Roman v resnici izide šele leta 1940, pisatelj pa ga v desetih letih od napovedi izida napiše kar trikrat, saj rokopis vedno znova izgine v nenavadnih okoliščinah – tudi zato, ker je nastajal v obdobju, ki ga je Prežihov Voranc kot politični aktivist večinoma preživel v ilegali. Voranc namreč ni bil le pisatelj, pač pa tudi eden prvih komunistov na Slovenskem, agent Kominterne, popotnik in poliglot, osebno pa zelo skromen mož z vrednotami, ki sčasoma niso bile več v duhu vse trše partijske ideologije. Doberdob – roman upornika je igrano-dokumentarni film o trnovi poti edinega slovenskega avtobiografskega romana na temo prve svetovne vojne in portret njegovega klenega avtorja, pisatelja in političnega aktivista Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca.
Po dolgi poti alpinističnega udejstvovanja Evo do naziva alpinistke loči le še izpitna tura. Pri pripravah ji s svojimi nasveti in izkušnjami pomaga Lidija Honzak, ki nam skupaj s Tino Di Batista in komisijo za alpinizem predstavi razvoj samega programa za alpiniste skozi zgodovino. Skozi zgodbe posameznic je začutiti, kako je položaj žensk v alpinizmu skozi leta napredoval do enakopravnosti, ki so je deležne sedaj.
Mladostništvo je že samo po sebi težavno obdobje, ki ga spremljajo številne spremembe na različnih področjih življenja. Raziskave kažejo, da vse več mladih danes občuti simptome anksioznosti, tudi depresije, nedavna raziskava NIJZja pa je pokazala, da je 5% mladih poročalo, da imajo vsak dan samomorilne misli. (30% več je bilo zaznanih stisk in poskusov samomora; tudi druge čustvene stiske, apatija; zaradi osamljenosti, slabega razpoloženja, težave s šolanjem, izolacija, it.) So bili takšni občutki prisotni v vseh generacijah mladih ali je to, kar mladi doživljajo danes specifično prav za to generacijo? Kje iskati vzroke za takšno počutje? Tudi v šolskem sistemu, individualizmu in pritiskih (staršev, šole, družbe) po uspešnosti? In kako je na to vplivala izolacija in kovid situacija? Skozi zgodbe 4 mladih odstremo delček težav in stisk, ki jih doživljajo mladi, s strokovnjaki pa osvetlimo tudi širšo družbeno sliko s pomenom preventive, destigmatizacije in iskanja sistemskih rešitev na področju duševnega zdravja.
Tajda, Katarina in Danaja so alpinistične navdušenke, ki jih poleg ljubezni do gora druži tudi prijateljstvo. Zaradi skupne želje po pogostejših ženskih navezah se odločijo obiskati muzej in raziskati zgodovino ženskega alpinizma, kjer spoznajo Marijo Štremfelj, ki jim svetuje pri izbiri smeri ter jih popelje skozi svojo alpinistično kariero. Vzpon jih še bolj poveže, saj se skupaj spopadajo z novimi izzivi in nepredvidljivimi zapleti.
Disleksija je za vedno, ne izgine in ne pomeni samo težav pri branju, pisanju ali matematiki, temveč se med drugim kaže tudi pri koordinaciji, ravnotežju, zbranosti. O posmehovanju, podcenjevanju, premagovanju težav in uspehih pripovedujejo junaki še enih Posebnih zgodb. Klari so disleksijo odkrili šele v srednji šoli, do takrat je težave premagovala z veliko truda in dodatnega učenja sama. Danes ima pred seboj jasen cilj, o katerem ne dvomi, da ga bo dosegla. Vid in Uroš sta brata, oba z diagnozo disleksija. Starejši petošolec je zaradi težav z branjem ponavljal tretji razred, ob strokovni pomoči težave zdaj obvladuje. Mlajši Uroš ima težjo obliko disleksije in hodi na korektivne treninge. Gojc se je za študij slovenščine, knjižničarstva in pozneje tudi za igralski poklic odločil iz kljubovanja disleksiji oziroma kompleksom, ki jih je v otroštvu imel zaradi nerazumevajoče učiteljice. Več o disleksiji in življenju s to dedno, nevrološko pogojeno motnjo bosta povedala tudi klinična psihologinja dr. Mateja Hudoklin in dr. Marko Kalan, profesor defektologije. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško
Zgodba o različnih zavetiščih in bunkerjih je zgodba o nesmiselnosti vojn in spopadov in obenem zgodba o razburkani zgodovini Slovenije. Slovenija leži na območju, ki je bilo vselej prepišno in strateško pomembno. Že v času Rimljanov je mogočen zaporni zid segal od Kvarnerja do reke Soče in varoval imperij pred barbari. Takrat je igral pomembno vlogo v državljanskih vojnah in tudi pozneje so postavljali obrambne sisteme zaradi zunanjega sovražnika, recimo za varnost pred turškimi vpadi, v bistvu pa za utrjevanje notranje moči. V krvavih bitkah soške fronte pridobljena ozemlja je po podpisu Rapalske pogodbe zasedla Italija. Medtem ko so Italijani zgradili Alpski zid, je vojska Kraljevine Jugoslavije na svoji strani meje gradila mogočen utrdbeni sistem, znan po imenu Rupnikova linija. Razvejane podzemne strukture nikoli niso služile svojemu namenu. V drugi svetovni vojni so ob vse pogostejših preletih bombnikov v mestih začeli graditi zaklonišča za civilno prebivalstvo. Po drugi svetovni vojni so v podzemlju kočevskih gozdov zgradili več objektov, v katere bi se lahko zateklo slovensko vodstvo. Zasnovali so Teritorialno obrambo, ki je nekaj desetletij pozneje postala jedro Slovenske vojske. Med akcijami Nič nas ne sme presenetiti so po vrtcih, šolah, delovnih organizacijah, naseljih in krajevnih skupnostih preverjali usposobljenost državljanov za ravnanje ob nesrečah. Potem pa se je vojna zares zgodila in v strahu pred napadi na strateške objekte so se prebivalci zatekali v zaklonišča svojih blokov. Napadel ni zunanji sovražnik z jedrskimi konicami, temveč lastna ljudska armada z migi in tanki. Vojaško vodstvo nove države je imelo štab v garderobah Cankarjevega doma v Ljubljani. Dokumentarni film Nič nas me sme presenetiti poskuša s prikazom teh mračnih, hladnih zavetišč opozarjati na nesmiselnost razpihovanja sovraštva, prerekanja in vojn. Z utrdbami, zidovi in rovi ter potovanjem skozi zaklonišča in nenavadne podzemne prostore pripoveduje zgoščeno zgodovino Slovenije. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtorica glasbe Nina Farič.
Glasbeno-dokumentarni film o skupini petih gimnazijcev iz Kopra, ki so v poznih 60. letih kot Kameleoni obnoreli Jugoslavijo. Kljub peščici lastnih avtorskih skladb, so polnili dvorane in nogometne stadione z več 10.000 obiskovalci. V Ljubljani so otvorili Gospodarsko razstavišče in Halo Tivoli. Postavili so temelje jugoslovanski glasbeni industriji. Imeli so celostno podobo, čevljarje, krojače, klube oboževalk, na koncertih pa jih je spremljala menedžerka in koncertna ekipa. Leta 1968 so nastopili v največji evropski diskoteki Piper Club v Milanu, kjer so igrali ob Jimiju Hendrixu in Joan Baez. Njihovi posnetki so takrat prišli celo do Beatlesov. Konec leta 1969 so dopolnili 18 let, z Boštjanom Hladnikom so posneli kultni film Sončni krik, nato pa so jih vpoklicali k vojakom in skupina je razpadla. Kameleoni so priprli jugoslovansko železno zaveso in se celotni generaciji pomagali osvoboditi spon idejnega in kulturnega povojnega monumentalizma.
Ni države kot je Islandija. Kaj države. To je drug planet. Na svetu boste težko našli deželo, kjer zmrzuje na površju, a vre pod nogami. Kjer je narava groba in divja, a hkrati tako spokojna in lepa, ko jo ujameš v sliko. Mojca Mavec nas bo popeljala predvsem med prebivalce, ki že stoletja kljubujejo divji naravi. So mar tudi zato Islandci bili prvi v Evropi, ki so spet uradno psrejeli staroverstvo: Spoznali bomo, kaj so jedli Vikingi, kako starodaven jezik je islandščina in iskali odgovor na vprašanje, zakaj ima dežela s tako nizko stopnjo kriminala, toliko odličnih piscev kriminalnih zgodb.
Varstvo narave ima v Sloveniji dolgo tradicijo in je kot vrednota med Slovenci cenjeno. V kolikšni meri pa se tudi udejanja, kje in na kakšen način, v luči globalnih izzivov, kot so resnična ozaveščenost o pomenu naravnih okolij in virov za delovanje planeta, varovanju biodiverzitete, rodovitnosti tal ter izjemnih dragocenosti slovenske narave? S svojimi spoznanji na ta vprašanja odgovarjajo slovenski varuhi narave, ki si že desetletja prizadevajo za varovanje pestrosti, pomembnih življenjskih okolij in posameznih vrst, za rodovitnost tal in za sonaravnost v odnosu do virov našega planeta.
Dokumentarna pripoved o vzponu in padcu filmske zvezde nemega filma na prehodu v zvočni film. Mlado dekle iz Divače pobegne od doma in kljub prepovedi njene mame opravi avdicijo za film v ogromnem Berlinu, ki je bil v tistem času filmska metropola Evrope. Univerzalna zgodba neznane osebe, ki ji uspe veliki preboj v svetu in ki v gledalcu budi pogum, občudovanje, simpatijo, optimizem in posredno identifikacijo z likom dokumentarca. V življenju zamenja kar tri imena in priimke. O njej je v tistem času doma in po svetu napisanih več člankov, kakor o katerem koli Slovencu ali Slovenki. Vztrajno polni stolpce obrekljivih časopisov, s trači o njenem delu pri filmu in njenih ljubezenskih aferah, ki krožijo med Zagrebom, Ljubljano in Beogradom. Oboževalci popolnoma okupirajo železniško postajo v Beogradu, kamor pride na premiero svojega filma, samo da bi jo videli. Je prva Slovenka, ki se gola pojavi na filmskem platnu. Posname čez štirideset filmov ter večkrat zavrne mamljive ponudbe iz ZDA in namesto v Hollywood odpotuje v Beograd. Vrh njene kariere je nedvomno film „Erotikon“. Ko so ga prvič prikazali, je preprosto stresel Evropo. Ita Rina s to vlogo postane zvezda, ki dobiva mamljive vloge, sanjske honorarje, na njen naslov pa prično prihajati pisma oboževalcev. Film „Erotikon“ dvigne tudi precej prahu glede naslova in nekaj golih prizorov, zato pa je tudi eden najbolj gledanih filmov leta. Ito Rino prvič pričnejo hvaliti tudi slovenski časopisi, ki so bili do takrat polni posmeha in dvoma v našo prvo filmsko igralko. Revija „Razgled“ Ito Rino proglasi za vzgled „emancipirane moderne žene.“ Po njenem odhodu v Beograd sledi strm padec njene kariere. Kakšno je njeno življenje potem? In razplet njene kariere? Kdo je ta pogumna, trmasta in muhasta filmska zvezda? Kaj jo žene in kaj stoji za njenimi nenavadnimi življenjskimi odločitvami? V filmu režiserka Marta Frelih skupaj s sogovorniki išče odgovore tudi na ta vprašanja.
Leta 1991 je slovenski narod prvič v zgodovini dobil samostojno državo, ki združuje prebivalce po govorjenem jeziku in po ozemlju. Temelji za to pa so bili postavljeni v revolucionarnem letu 1848, ko smo dobili Zdravljico, zastavo in prvič začutili večjo pripadnost slovenskemu narodu. V letu 1848 so se začele prepletati tri zgodbe – odprava fevdalizma, začetek demokratizacije in začetek narodnostnih zahtev. Meščani so se razveselili ustave, kmetje odprave tlačanstva. Prvič so se tudi pri nas odpravili na volitve v dunajski parlament, kmetje pa postanejo celo poslanci.
Film o obstoju in minljivosti državne meje, ki se v nekem trenutku zdi nepremostljiva politična, psihološka in fizična ovira. Kljub padcu meja v EU je to vprašanje v Sloveniji trenutno zelo aktualno tako zaradi (že malo pozabljene) žične ograje na naši južni meji, kakor tudi zaradi mejnega spora s Hrvaško. A državne meje in strogi mejni režimi niso večni, zato je avtorsko ekipo zanimalo kaj od njih ostane. V Brezovici pri Metliki nam lokalni prebivalci predstavijo nevidno hrvaško-slovensko mejo, ki poteka naravnost skozi vas. Upali so, da bodo z arbitražnim sporazumom mejo prestavili, vendar se to ni zgodilo. Zato se nekaj krajanov odloči, da realizirajo simbolno dejanje. Kljub zapletom, ki jih prinaša njihovo (namerno in nenamerno) nenehno prehajanje meje, se odločijo prirediti osmico na turistični kmetiji, ki jo je meja izolirala v otoček med obema državama. Vzporedno dogajanje spremlja življenje kraja Miren pri Novi Gorici, ki je bil v času SFRJ del zelo zastražene in neživljenjske meje z Italijo. Ta je med drugim dobesedno čez trupla presekala vaško pokopališče, Miren pa je postal najbolj pogosta točka za mejne prebege. Kljub odprtosti današnje meje na te čase spominja mnogo fizičnih sledi, še več pa tistih človeških. Pripoved spremljajo različni pričevalci, ki s svojimi anekdotami opišejo pogosto nesmiselnost in nečloveškost birokratskih odločitev. Film je zgodba tako o minljivosti, kot tudi banalnosti meje. Meja obmejnim Slovencem ne povzroča krize narodne identitete ali odpora do sosedov druge narodnosti. Povzroča zgolj kopico nevšečnosti in birokratskih težav, ki bi bile enostavno rešljive ob večji politični volji. S širše slike te težave lahko delujejo nepomembne. Tako je tudi leta 1947 v Parizu izgledalo nepomembno in neopazno, da postavljena meja poteka čez pokopališče. Ampak če obiščemo Miren in Brezovico, izmenjamo nekaj besed s prebivalci in se postavimo v njihovo kožo, lahko začutimo, da imajo tudi takšne odločitve svojo težo.
Priljubljenost Josipa Jurčiča se je pokazala že na njegovem pogrebu, ko se ga je leta 1881 spomnilo kar pet tisoč ljudi. Članki, v katerih je pisce prevevala zavest o pisateljevi veličini, a tudi strah, da ne dobimo enakega naslednika, so polnili strani Slovenskega naroda. Iz revne družine z Muljave se je že mlad z ljubeznijo do ljudskega izročila in narodne tradicije povzpel na literarni Parnas, ter se trudil svoja dela približati kar najširšemu občinstvu. Preplet njegovih glavnih ljubezni – časnikarstva in literature je dal pečat njegovemu kratkemu, a plodnemu življenju.
Slovenci smo v skoraj štirih stoletjih pod habsburško monarhijo – od izida prve slovenske knjige do prve svetovne vojne – doživeli zelo različne cenzurne režime. Vseprisotna, četudi pogosto prikrita cenzura, je temeljno zaznamovala intelektualno in literarno življenje naših prednikov. Po vsebinski plati so bile sprva v žarišču verske teme, nastal je indeks prepovedanih knjig. Pozneje so bile za cenzorje najbolj sporne politične in moralne teme. Knjižna cenzura je bila ukinjena leta 1848, v gledališču pa je ostala vse do razpada monarhije.
Leta 1582 je vikar Andrej Recelj iz male vasi Raka na Dolenjskem iz nemščine prevedel pravni dokument, ki je urejal razmerja med najemniki vinogradov. Tem so takrat rekli »gora«, zato se je tudi ta prevod imenoval »Gorske bukve«. Zanimive so zato, ker so bile edini pravni dokument v slovenskem jeziku do 18. stoletja. Strokovnjaki z različnih področij so preučili skrivnostni rokopis Gorskih bukev in ugotovili, da je to prepis Recljevih bukev. Zanimalo jih je, kje so ga uporabljali, dokazali njegovo starost, ga prevedli v današnjo slovenščino in ugotavljali, ali je v edinem katoliškem tekstu protestantskega časa kakšna podobnost z jezikom protestantov. Danes na Raki sicer pijejo drugačno vino, kot so ga v času Gorskih bukev , a vinogradniki se še vedno trudijo za ohranitev stare tradicije vinogradništva, ki daje pečat kraju že skoraj petsto let.
Neveljaven email naslov