Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedmošolec Jon in tridesetletni Matic živita vsak svoje življenje v različnih krajih in okolju, a ju, kljub razlikam, druži ADHD, motnja pozornosti s hiperaktivnostjo. Ta diagnoza je vzrok nekaterih vedenjskih posebnosti in drugih težav, pri katerih pa ne gre za nevzgojene otroke, čeprav osebam z ADHD to pogosto očitajo. Jon in Matic nam skupaj z bližnjimi in strokovnjaki pomagata spoznati in razumeti to motnjo, ki ne vpliva le na vedenje, temveč tudi na učenje, odnose, življenje posameznika in njegovega širšega okolja. Scenarij je napisala Milica Prešeren, režiral je Primož Meško. Film ADHD je del dokumentarne serije Posebne zgodbe. Ta daje glas posameznikom z izkušnjo telesne ali duševne bolezni, razvojnih in drugih življenjskih težav. Posebne zgodbe so tudi zgodbe tistih, katerih življenje zaznamujejo različni izzivi, spoznanja in na prvi pogled obrobni dogodki, ki odpirajo vprašanja in spodbujajo k razmisleku. Osebne zgodbe dopolnjujejo znanstvena dognanja, besede strokovnjakov. Urednica serije je Milica Prešeren, nastaja pa v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija.
Z Ilirskimi provincami je veter svoboščin nove dobe zapihal tudi v naše kraje: prvič je bil uradno priznan slovenski jezik, za nekaj časa je bila ustoličena civilna uprava, veljala je enakost državljanov pred zakonom, uvedena je bila civilna poroka ... Spomin na francosko oblast se je pri nas ohranil tako v ljudski umetnosti kot kulturni dediščini.
Slovenci smo že stoletja zelo povezani s čebelo. Imamo celo svojo avtohtono kranjsko sivko. Po številu čebelarjev smo v svetovnem vrhu, imamo jih več kot deset tisoč. V oddaji spoznamo zgodbo o pogumnih čebelarjih iz Litije, ki so se pred stotimi leti uprli uničevanju okolja, zdravja živali in ljudi.
Vladimir Kavčič je pisatelj z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in največji mojster vojne proze na Slovenskem. Ko je Vladimir Kavčič, rojen 1932, leta 2014 prevzemal Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat literarni opus, so ga tudi uradno oklicali za klasika slovenske literature z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in zaradi njegove vztrajne brezkompromisnosti in boja proti dogmatizmom vseh vrst za največjega mojstra vojne proze na Slovenskem. Kot je v intervjujih sam večkrat izpostavil, so ga najbolj prizadevala moralna vprašanja, od kod posamezniku pravica, da prizadene sočloveka, od kod toliko zla v človeku. Globoko in zavezujoče spoznanje: žrtve vojne so vsi, tako poraženci kot zmagovalci. Njegov govor ob podelitvi Prešernove nagrade so sodobniki ocenili kot enega najboljših na teh proslavah vseh časov. Pol leta po prejemu Prešernove nagrade je Vladimir Kavčič umrl. Na njegovo željo so ga pokopali na pokopališču v rodni Poljanski dolini, ne v Ljubljani, kjer je preživel večji del življenja. Film odkriva manj znana poglavja iz Kavčičevega razgibanega življenja in predvsem njihovo neznano ozadje. Otroštvo v Poljanski dolini, z vojnimi grozotami za vse življenje zaznamovano mladost in travmatično vživljanje v urbanem okolju Ljubljane v nevarnih povojnih letih.Tudi oblikovanje družine z izbranko iz znamenite družine doktorja Breclja, cenjenega partizanskega zdravnika in v povojnem času osebnega Titovega zdravnika. Vladimir Kavčič je Prešernovo nagrado sprva po večkratnih neuspešnih kandidaturah v jeseni življenja nameraval odkloniti, pa ga je družina prepričala, naj tega ne stori. Že zaradi grenke izkušnje iz sedemdesetih let, ko mu je bila nagrada že namenjena za roman ZAPISNIK o dachavskih procesih, pa je bila po intervenciji politike zaradi »sporne tematike« preklicana, knjige zasežene, strokovna komisija pa zamenjana. Pa to ni bila edina Kavčičeva grenka izkušnja. Med prvimi je pisal o takoimenovanih prepovedanih temah: o begu in vračanju domobrancev in njihovi usodi, o povojnih pobojih, travmah vojnih zmagovalcev in moralni stiski posameznika v vojnem času. V filmu poleg članov ožje družine, soproge Barbare, hčerke Lenke, zeta Igorja in vnukov, sodelujejo nekdanji sošolci iz gimnazije, literarna zgodovinarja dr. Janko Kos in dr. Igor Grdina, sodelavci v različnih uredništvih od književne založbe Borec do revijalnih izdaj časopisov in drugi poznavalci Kavčičevega pisateljskega delovanja, Tone Partljič, dr. Marija Stanonik, Viktor Žakelj, pobudnik postavitve spominskega kotička v knjižnici Žiri in drugi. Scenarist in režiser je Slavko Hren, direktor fotografije in snemalec Marko Kočevar, montažerka Martina Bastarda.
Svet je konec 18. stoletja močno zaznamovalo prebujajoče se revolucionarno gibanje, Evropo pa tudi vzpon francoskega vojskovodje Napoleona, ki je nizal zmago za zmago in prestrašil tradicionalne monarhe. Ko jim ga je končno uspelo premagati, so ustanovili Sveto alianso, ki bi v Evropi skrbela za red in mir. Kronane glave in drugi politiki so na svojih srečanjih reševali pereča politična vprašanja. Leta 1821 so prišli tudi v Ljubljano, ki je tako za dobre štiri mesece postala središče svetovne politike.
Utemeljitev knjižnega jezika je pri vsakem narodu eden najpomembnejših mejnikov. Danes se nam zdi samoumevno, da v slovenščini govorimo, pišemo, beremo in mislimo. Petsto let je, odkar je naš jezik začel dobivati književne prvine in tudi zaradi Adama Bohoriča postajal pravi jezik, postavljen ob bok drugim evropskim jezikom.
Reporter Ervin Hladnik Milharčič, Novogoričan, se v cestnem kolažu obmejnih vinjet vrne v svoje kraje in potuje ob današnji meji. Meje so resna stvar. Tu se stikata latinski in slovanski svet, Srednja Evropa in Mediteran – in tu ni čistokrvnosti. Tu živijo fantastični ljudje. Milharčič nam pomaga spoznati, kaj se je tam mešalo, izmenjevalo in tihotapilo - nekoč in danes. Kako je Drago Mislej Mef čez mejo pripeljal električno kitaro, od kod Iztoku Mlakarju ideja, da svet ni resen, kako so z vsake strani "pobrali tabulše" Tminski madrigalisti, zakaj so aleksandrinke naredile pravo malo revolucijo, kako se sliši vstajenska maša v Gorici in med drugim še kako Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič zaznamuje prvomajsko proslavo. Svet ob meji je videti kot neskončna, brezmejna pokrajina odprtega neba in duha. Skozi mozaično pripoved dokumentarec zgradi podobo ene ključnih tem današnjega časa: o življenju, medkulturnih razlikah in dilemi, kako ravnati z njimi.
Ljudje imamo do različnih živalskih vrst različen odnos. Do nekaterih čutimo neskončno ljubezen in smo do njih zaščitniški, ljubeči, druge nas navdajajo s strahom in odporom. Zato so nekateri zgroženi, ko opažajo, da se zadnje čase tudi v slovenske domove naseljujejo živalski ljubljenčki, ki po njihovem mnenju in za dobro celotne družbe in okolja tam nikakor ne bi smeli biti! Strah ali odpor pri ljudeh vzbujajo predvsem kače in nekatere pasme psov, ki naj bi bile smrtno nevarne in vsekakor neprimerne za sobivanje s človekom na njegovem domu in v obljudeni okolici. Lastniki t.i. nevarnih psov in kač nam bodo v oddaji skozi svoje izkušnje sobivanja z njimi dokazali, da so osnova za strah in odpor do teh živali večinoma v družbi zasidrani predsodki in predvsem nepoznavanje teh živali, ki so lahko čudoviti hišni ljubljenčki.
Kdo so transspolne osebe? Kakšno je njihovo življenje v Sloveniji? Kaj počnejo? Kakšne težave jih pestijo v naši družbi ? V oddaji bomo prisluhnili štirim transspolnim osebam, ki so se v javno življenje vključile kot osebe tistega spola, ki ga čutijo kot sebi lastnega, in ne tistega, ki jim je bil pripisan ob rojstvu. Skozi njihove zgodbe bomo osvetlili še precej nepoznano področje transspolnosti, saj prav pomanjkanje relevantnih informacij tudi v naši družbi pripomore k nevidnosti transspolnih oseb ter nerazumevanju, porajanju predsodkov in nesprejemanju. Zakaj? So le zaradi svoje spolne identitete res tako drugačne, za nekatere celo družbeno nesprejemljive? Scenaristka in urednica serije Neva Novljan, režiser Vojko Boštjančič.
Umetna inteligenca postaja vse bolj vroča tema, številni znanstveniki in pionirji s tega področja pa glasno opozarjajo na njene pasti in zlorabe. Spletno orodje ChatGPT je v nekaj tednih prodrlo v šole in na univerze, roboti že delajo namesto ljudi, umetna inteligenca pronica v vse pore življenja. S sabo prinaša strahove, pa tudi priložnosti. Globus o umetni inteligenci.
Lipicanci, ena najstarejših kulturnih pasem konj na svetu, so slovenski ponos, tradicija. Najdemo jih v tudi v naši literaturi, na evrskem kovancu, med protokolarnimi darili. Črna žrebeta, ki z leti osivijo do prepoznavne bele, so vzredili Habsburžani, postali pa so slovenski simbol. Zibelka lipicancev, njihov prvi dom, je Lipica, a jih danes najdemo tudi drugod po Sloveniji in v svetu. Koliko in zakaj je lipicanec tipično slovenski in ali je res samo naš? Zakaj ima pri Slovencih posebno mesto?
Zavist se je med Slovenci že zdavnaj udomačila, saj je o njej pisal že Valvasor, svoj prostor pa je našla tudi v številnih pregovorih. Kaj in zakaj zavidamo? Kako močno zavist zaznamuje Slovence? Je res del naše nacionalne biti, značaja? Kako se kaže, od kod izvira, kaj nam povzroča? Se znamo soočiti z njo? Kaj o zavisti pravijo tisti, ki jo občutijo zaradi svojih uspehov, bogastva, bolj zelene trave? Svoje poglede in izkušnje o pregovorni slovenski zavisti razkrivajo strokovnjaki in posamezniki z različnih področij: psihologije, zgodovine, prava, duhovnosti, športa, umetnosti. Dopolnjujejo jih zgovorne upodobitve in ilustracije zavisti slovenskih avtorjev.
V zgodovini se je že večkrat potrdilo, da lahko predvsem izguba gozda iz kakršnega koli razloga pomeni smrt civilizacije. Gozdovi namreč niso le pljuča našega planeta in najpomembnejši vir različne energije, temveč življenjski prostor številnih živih bitij, ki tam živijo v čarobnem procesu soodvisnosti. Prav v te soodvisnosti pa vstopa tudi človek – kot opazovalec, raziskovalec, znanstvenik, obiskovalec, rekreativec, nabiralec, lovec ipd. Potem ko je v gozdu dolgo izkoriščal zgolj lesno bogastvo, vse bolj spoznava, kakšne druge dragocenosti še skriva. Pomembni zanj postajajo zelena ekologija in energija, zelena delovna mesta, zelena promocija gozda in njegovih številnih funkcij, zdravljenje z zdravilno energijo gozda, rekreacija, izobraževanje … V dokumentarnem filmu različni ljudje kot uporabniki gozda razmišljajo, kaj jim gozd daje, kako ga občutijo in kako ga z razvojem samooskrbnih tehnologij ter pametno predelavo njegovih virov lahko razbremenimo, ohranimo in vanj trajnostno vlagamo, saj smo končno prepoznali njegovo večplastno vrednost. Kajti gozdove so nam v varstvo zapustili naši dedje in pradedje, od nas pa je zdaj odvisno, ali nam bo gozd z vsemi njegovimi darovi uspelo predstaviti in zapustili tudi zanamcem.
Slovenija je svojevrsten fenomen. Po površini in številu prebivalcev je majhna, velika pa je po številnih uspehih in dosežkih. So razlog geni, nadarjenost, znanje, trud, strast, okoliščine? Kdo so bili izjemni Slovenci v preteklosti in kdo so danes? Kako lepo in težko je na poti do uspehov? Film razkriva ozadje zgodb uspešnih Slovencev z različnih področij, od športa do podjetništva in umetnosti, zgodbe smučarske skakalke Nike Križnar, doktorja strojništva Jureta Kneza, pokrajinskega fotografa Jake Ivančiča in tudi nekaterih velikih imen iz preteklosti, od Valvasorja do Plečnika. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško.
Dokumentarni portret Josipa Jurčiča posnet tekom Jurčičevega leta 2021, predstavi življenje in delo literata, med drugim avtorja prvega slovenskega romana, ki je bil za časa svojega življenja osrednja oseba v slovenskem kulturnem in družbenem življenju. Film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in obenem refleksijo na današnji čas. Skozi njegova dela nas vodijo literarni zgodovinarji Aleksander Bjelčevič, Urška Perenič, Miran Hladnik. Publicist, novinar in sociolog Bernard Nežmah nam plastično oriše njegovo vlogo urednika in časnikarja, ki je bil zelo poznan in priljubljen v tistem času. Ilustrator Marjan Manček nas popelje skozi ilustracije brezčasne satire družbenega življenja, vsem znane Kozlovske sodbe v Višnji gori. In literarni zgodovinar Igor Grdina zaključi: "Višnjani smo mi vsi". Zgodba je prepletena z odlomki iz celovečernega igranega filma posnetega po Jurčičevi knjižni predlogi, romanu Deseti brat. Dokumentarni portret je režirala Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Dora Trček, produciral ga je Studio Virc za RTV Slovenija.
Kdaj je človek pozabil, da je v povezovanju z drugimi močnejši? Kdaj smo pozabili na prednosti skupnega dela in sodelovanja? V Posočju niso nikoli. Tamkajšnji kmetje so se po osamosvojitveni vojni samoorganizirali in z uspešnim razvojem omogočili preživetje tudi manjšim kmetijam po dolinah in senožetih s pomočjo kmetijske zadruge. V dokumentarni oddaji nastopajo Anka Lipušček Miklavič, Rok Stres, Andrej Grošelj in Franc Žbogar.
Višarje sodijo med najstarejše, najvišje ležeče in najbolj priljubljene slovenske božje poti. Ta visokogorski kraj leži v Italiji, a s pozicijo na tromeji povezuje italijanski, avstrijski in slovenski narod, in še vedno privablja mnoge naše rojake. Začetki božje poti imajo legendarno osnovo in segajo v 14. stoletje. Cerkev je bila v prvi svetovni vojni porušena, a so jo obnovili, celostno pa jo je likovno opremil slikar Tone Kralj. Danes vozi na vrh gondola, ki premaguje kar tisoč metrov razlike v nadmorski višini in omogoča zimski smučarski turizem, vrh pa je priljubljen tudi pri planincih.
Predelava lesa je za Slovenijo zelo pomembna dejavnost, saj od nje živi dobršen del prebivalstva, uporaba lesnih izdelkov pa je ena najpreprostejših poti v trajnostno družbo. Pri tem imamo dolgo tradicijo, že utečeno klasično obrt in industrijo, znanstveniki pa si prizadevajo, da bi panogo usposobili za uspeh v 21. stoletju. V filmu Živim za les je predstavljena slikovita paleta poklicev, ki so povezani z lesom. Spoznali bomo tradicionalne poklice kot so gozdar, žagar, mizar, parketar in restavrator. Les je priložnost za inovativno podjetništvo in uspeh na področju predelave lesa, kar dokazujejo zgodbe mladih posameznikov z ustrezno izobrazbo, znanjem, motivacijo in interdisciplinarnim pristopom. Interdisciplinarnost je ključna pri delu z lesom, saj omogoča prenos znanja med različnimi disciplinami in reševanje izzivov, s čimer se ukvarjajo vrhunski znanstveniki, ki z novimi spoznanji premikajo meje uporabnosti lesa.
"Trkam na les" je navdihujoč film, ki osvetljuje uporabnost in trajnost lesa ter njegov vpliv na okolje. Les je izjemno uporaben in raznovrsten material, ki nam omogoča ustvarjanje najrazličnejših izdelkov. Slovenija se lahko pohvali z obilico gozdov, ki poleg tega, da so vir lesa, tudi prispevajo k ohranjanju biološke raznovrstnosti in blaženju podnebnih sprememb. Lesene zgradbe, površine in pohištvo prispevajo k trajnostni gradnji ter estetskemu okolju. Leseni izdelki se uporabljajo pri jedi, igrah, rekreaciji in modnih dodatkih. Les tako pomeni velik gospodarski potencial, saj ponuja številne možnosti za zaposlovanje ljudi. Ključen je za ustvarjanje trajnih in trajnostnih izdelkov ter varovanje okolja. Film predstavlja osnovne lastnosti lesa in spodbuja k odgovornemu ravnanju z naravnimi viri. Navdihuje nas, da prispevamo k ohranjanju in uporabi lesa, saj z njim gradimo bolj trajnostno in zeleno prihodnost.
Združene države Amerike so odgovorne za največjo količino v ozračje izpuščenih toplogrednih plinov v zgodovini, a pospešujejo načrtovane korake do ogljične nevtralnosti leta 2050. V Washingtonu so pripravili največji sveženj ukrepov za energetsko preobrazbo doslej. Bo zadoščal za izpolnitev podnebnih ciljev? Kako spremembe sprejemajo območja, kjer so fosilna goriva glavni energetski in gospodarski vir? Kako na prihodnost gledajo mladi? Kaj prinaša tehnološki razvoj? Ekipa Televizije Slovenija je v različnih delih ZDA odkrivala ameriške poti do razogljičenja. V dokumentarnem filmu o preobrazbi govorijo številni Američani; od vladnih politikov in podnebnih aktivistov do nekdanjega rudarja ter znanstvenika, ki predstavi nedavni preboj na področju jedrske fuzije. Avtor: Adrijan Bakič Snemalec, montažer in realizator: Gregor Kos
Neveljaven email naslov