10. decembra 2007 so na Ljubljanski borzi začele kotirati delnice Nove KBM. V javni prodaji je bilo treba za delnico plačati 27 evrov (vplačanih je bilo kar za 2,3 milijarde evrov kapitala), več kot 100 tisoč Slovencev je presodilo, da gre za privlačno naložbo (v prvih devetih mesecih leta 2007 je imela banka 21,5 milijona evrov čistega dobička), številni so se celo razburjali, da so lahko vplačali le za tisoč evrov delnic. Visoka pričakovanja so se na začetku uresničila. Na borzi so se posli takoj sklepali nad 35 evri, vrhunec pa je bil 24. decembra, ko je enotni tečaj pri 43,98 evra dosegel rekord. Kdor je takrat delnice prodal, si je pripravil lepo božično darilo, kdor pa je verjel, da bo šla cena nad 50 evrov in nasedel "bonbončku" države, ki je dala vsem, ki so delnice držali do poletja, še dodatno delnico Nove KBM, v tej zgodbi ni bil zmagovalec.

Križanič obljubljal visoko rast delnic
Finančna kriza je namreč delnice Nove KBM že do julija zbila pod ceno z javne prodaje, do konca leta pa je tečaj celo strmoglavil pod 10 evrov. Samo v letu 2008 so tako delnice Nove KBM padle za 77,5 odstotka. Škoda je bila narejena, vlagatelji so se sprijaznili z usodo, jim je pa nekaj lažnega upanja vlival tedanji finančni minister France Križanič, ki je leta 2011 po sporni dokapitalizaciji Nove KBM (po ceni osem evrov za delnico) napovedoval večkratno rast tečaja. No, sledil je popoln zlom, delnica je bila kmalu vredna le še toliko, da je bil strošek že večji od izkupička prodaje, nazadnje je decembra 2013 centralna banka razlastila prejšnje lastnike banke (tudi lastniki podrejenih obveznic so bili ob ves vložek), z državno dokapitalizacijo pa je banko ponovno podržavila. "Igre" je bilo konec, novo poglavje pa je bila prodaja banke leta 2015 skladu Apollo in EBRD-ju za 250 milijonov evrov.

Malo različic za drugačno rešitev banke
Se leta 2013 res ni dalo drugače rešiti banke, smo vprašali analitika Alte Mateja Šimnica: "Možnosti za reševanje je bilo relativno malo. V preteklih letih je namreč država že opravila manjše dokapitalizacije, s čimer so se krpali problemi kapitalske ustreznosti, nikoli pa se država kot najpomembnejši lastnik ni resno zavedala resnosti težav v bankah in jih začela reševati. Vse to je vodilo v položaj, ko je bil praktično cel bančni sistem obremenjen s slabimi posojili in posledično v precejšnjem krču, interni ukrepi bank pa so že nekaj let pred krizo močno negativno vplivali na slovensko gospodarstvo. Zaradi resnosti položaja je bilo tako težko pričakovati, da bodo evropske institucije privolile v parcialne rešitve, ki bi morebiti lahko omogočile ohranitev premoženja delničarjev in lastnikov podrejenih obveznic. Velja tudi pravilo, da se v takih časih da situacijo pomiriti le z velikim šokom oziroma finančno injekcijo."

"Šlo je za zavajanje ljudi"
Sašo Polanec z Ekonomske fakultete v Ljubljani opozarja, da je vodstvo skrivalo podatke pred javnostjo: "Šlo je za zavajanje ljudi, saj vodstvo ni razkrivalo dejanskega stanja banke. Na razpolago ni bilo dovolj informacij, bančni problemi so se pometli pod preprogo pod pretvezo, da banke podatkov zaradi varovanja občutljivih informacij ne morejo javno obelodaniti. Napako je naredila tudi Banka Slovenije, ker ni ukrepala. Delež slabih posojil se ni ustrezno ocenjeval. Poslovne banke niso delale modelov za napovedovanje "defaultov", prav tako ne Banka Slovenije. Edini razlog, zakaj bi to lahko tolerirali, je le v tem, da je bilo takrat takšno stanje povsod po Evropi. Banke so tako funkcionirale, upravljanje s tveganji je bilo slabo. Pri nas je bila še ta mantra, da kaj ti bodo matematični modeli, če imamo ljudi. Jaz imam precej večje zaupanje v umetno inteligenco kot v kreditne odbore."

Ljubljanska borza zanimiva le še zaradi dividend
Zgodba z delnicami Nove KBM je neločljivo povezana tudi z usodo Ljubljanske borze, ki je ravno leta 2007 dosegla vrhunec, saj je takratni vodilni delniški barometer (SBI20) v 12 mesecih poskočil kar za 79 odstotkov, nato pa izgubljal s skoraj podobnim tempom kot delnice mariborske banke. Je prav zgodba o Novi KBM kriva, da se domači delniški trg še danes ni prav opomogel? Je izguba celotnega vložka v primeru Nove KBM potencialnim vlagateljem nagnala strah v kosti? Matej Šimnic: "Mislim, da ne. Če bi vlagatelji videli priložnost v privatizacijah in hitrem zaslužku, bi se zelo hitro vrnili na borzo. To v določeni meri dokazujejo tudi kriptovalute. Na žalost trenutno vlagatelji bolj kot ne vidijo priložnost v dividendnem donosu, to pa je premajhna spodbuda za večji interes, ki bi vodil v hitrejšo rast vrednosti delnic na Ljubljanski borzi."

Še vedno mantra, zakaj prodajati banke
Šimnicu se bolj kot ukvarjanje s tem, kdo je kriv za nesrečno zgodbo Nove KBM, zdi pomembno poudariti, da se iz bančne krize prav veliko nismo naučili, kar se čuti pri dilemi, ali prodati največjo banko NLB ali ne: "Država še naprej vztraja z lastništvom v bankah, pri tem pa jo kljub izgubi premoženja podpira tudi javnost. Skratka, ker bodo banke v tem lepšem obdobju gospodarskih ciklov poslovale dobro in izplačevale dividende, se je/bo ustvarila mantra, zakaj bi banke sploh prodajali, predvsem po nižjih vrednosti od vložka reševanja. Ko pa bo prišla naslednja gospodarska iali finančna kriza, se bo javnost spet zgražala zaradi izgub in potrebe po državni injekciji."

Dolgoročno država v banki ni zaželena
Oba sogovornika smo tudi vprašali, ali je leta 2015 država za prodajo Nove KBM dobila primerno vsoto. Kupnina je, kot je znano, znašala 250 milijonov evrov. "V teh razmerah lahko rečemo, da tajming ni bil najboljši oziroma da bi morali iztržiti več, a vsak trenutek je specifičen. Kupec je pač izkoristil nizko likvidnost, saj smo banko morali prodati. Ampak, smo pa takrat že dobili denar. Dejstvo pa je, da je dolgoročno vedno bolje banko prodati kot jo imeti v državni lasti," meni Sašo Polanec, ki tudi pravi, da je banka zdaj bolje pripravljena na morebitno novo krizo, kar velja za celoten bančni sistem, čeprav bi sam predlagal, da bi morala imeti vsaka banka še precej več, to je 30 odstotkov kapitala v celotnih sredstvih.

"Cena je bila primerna"
Mateju Šimnicu se kupnina, ki jo je država dobila za Novo KBM, zdi primerna: "Glede na razmere v gospodarstvu, vrednotenja evropskih bank in seveda položaja države, ki je zaradi državne pomoči in posega v konkurenčnost bančnega trga morala prodati svoj delež, je bila cena primerna. Verjetno bi bila lahko cena višja, če bi bila v letih po dokapitalizaciji banka bolj proaktivna pri reorganizaciji in čiščenju kreditnega portfelja, vendar je bilo za kakšen resen preobrat verjetno tudi premalo časa. Logično je, da se katero koli sredstvo da prodati najbolje, ko je čas na tvoji strani, situacija pa dobra. In seveda velja tudi obratno."