Naslon in sedalo stola sta izdelana iz ksilitnih ploščic, velikih 5 x 5 cm, lepljenih na tanko lasersko rezano in krivljeno pločevino. Foto: Promocijsko gradivo
Naslon in sedalo stola sta izdelana iz ksilitnih ploščic, velikih 5 x 5 cm, lepljenih na tanko lasersko rezano in krivljeno pločevino. Foto: Promocijsko gradivo
Stol 5 x 5 je bil že leta 2010 v ZDA nominiran za mednarodno oblikovalsko nagrado za odličnost (International Design Excellence Award - IDEA) in je umeščen v stalno zbirko Muzeja Henry Ford v ameriški zvezni državi Michigan. Foto: Promocijsko gradivo

Oblikovanje pomeni razvoj izdelka od nič do prototipa. Gre za načrtovalski proces, kjer ni bližnjic, temveč eno samo garanje, ki pa ga spremljajo tudi strast, želja po odkrivanju novega, ustvarjanju še nevidenega.

Visok potencial dokazujejo s svojim delom. V tujini na mednarodnih natečajih pobirajo nagrade, mnogi so s svojimi idejami uspešni na platformi kickstarter, ki jim pomeni odskočno desko v mednarodni poslovni svet. Vedo, da služb ni in jih ne bo. Odprti so za nove, inovativne poslovne modele, na kar jih pripravimo že v času študija.

O diplomantih ALUO in kakovosti šole
Niko Kralj Rex
Kraljev rex, eden največjih dosežkov slovenskega oblikovanja vseh časov po mnenju sogovornice. Foto: Domen Pal

Slovenski oblikovalski potencial tu žal ni izkoriščen. Med oblikovalci so stalno težnje po sodelovanju s slovensko industrijo. Veliko je razvojnih poskusov, ki pripeljejo do prototipov, a malo produktov, ki resnično dočakajo proizvodnjo. Problem namreč ni narediti, problem je prodati. In v tem Slovenija peša. Ni dovolj znanja. Glede prihodnosti slovenskega industrijskega oblikovanja sem skeptična, saj gospodarske razmere ne kažejo, da bi se kaj izboljšalo.

Otroški umivalnik daisy, kot si ga je zamislila Barbara Prinčič, rešuje problem prevelike porabe vode pri umivanju otroških rok in obraza, nagovarja k okoljsko odgovorni vrednostni orientaciji. Spodbuja k samostojnosti in pripomore k izgrajevanju otrokove pozitivne samopodobe. Po videzu spominja na rožo, na cvet, ki ga na vrhu, kjer vodo dotakamo, "zalivamo". Iz cveta leti čebelica (v funkciji pipe). Foto: Spletna stran Barbare Prinčič

Za uspešno Slovenijo je treba dvigniti ustvarjeno dodano vrednost na prebivalca. Torej moramo delati več in boljše. Bolje izkoristiti znanje in sposobnosti slehernega posameznika. Človeški kapital je v Sloveniji še vedno premalo cenjen.

Za uspešno Slovenijo bi potrebovali resno vizijo in vsestransko razvojno strategijo. Predvsem pa bi morali zmanjšati strankarski vpliv na vseh področjih.

Utrinek z zadnje semestralne razstave študentov ALUO. Foto: ALUO

Slovenska industrijska oblikovalka in predavateljica na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) Barbara Prinčič je aprila prejela pomembno mednarodno oblikovalsko nagrado za stol 5 x 5. Za svetovno strokovno žirijo A' Design Award - gre za največje oblikovalsko tekmovanje na svetu, katerega glavni cilj je promocija in medijska podpora nagrajenim projektom, s čimer želijo podeljevalci dvigati in podpirati globalno zavest o kulturi oblikovanja - sta bili odločilni oblikovna in tehnična dodelanost izdelka, namenili so mu srebrno nagrado v kategoriji pohištva, dekorativnih predmetov in oblikovanja za dom. Odpadni naravni material ksilit s svojimi omejitvami pa je Prinčičeva (njeno interesno področje je trajnostno oblikovanje) prepoznala kot izziv za oblikovanje ter ga spremenila v uporaben in dragocen izdelek.

Poseben izziv je bila oblikovalki omejitev, da je v trdnem, a krhkem ksilitu težko izdelati kos, večji od 10 cm, je med drugim povedala v pogovoru za MMC, predstavila pa je tudi svoje poglede na prihodnost slovenskega oblikovanja in razmišljala o tem, kakšni so pogoji za uspešno Slovenijo. Vabljeni k branju.

Kaj je tisti del še sveže nagrade, ki vam pomeni največ? Je to že samo dejstvo, da je mednarodna žirija prepoznala kakovost vašega izdelka ali kaj drugega?

Dejstvo, da je izdelek med najboljše primere dobrega oblikovanja uvrstila mednarodna žirija, od katerih me nihče ne pozna, je tisti del, ki me razveseljuje, zadovoljuje in pomirja. Merila vrednotenja so po navadi znana, vendar tudi v okviru podanih meril vsak žirant vrednoti skozi svoj osebni filter. Tokratno žirijo je sestavljalo 50 članov, predstavnikov akademske sfere, profesionalne prakse in promocije. Nagrajeni projekti so torej rezultat soglasja velikega števila strokovnih mnenj z različnih oblikovalskih področij delovanja. In to daje težo nagrajenim izdelkom.

Zakaj ravno ksilit, kako ste dobili zamisel, da bi ustvarjali iz tega materiala? Ali ne bi bilo bolj preprosto, če bi si izbrali kaj bolj preprostega, lažje dostopnega?

Oblikovanje pomeni razvoj izdelka od nič do prototipa. Gre za načrtovalski proces, kjer ni bližnjic, temveč eno samo garanje, ki pa ga spremljajo tudi strast, želja po odkrivanju novega, ustvarjanju še nevidenega. V procesu dela je veliko eksperimentiranja, pogosto tudi z materiali, ki imajo svoje zakonitosti in omejitve. In tak material je tudi ksilit. Je trden, a krhek. Je dragocen, ker je star 2,5 milijona let. Ker pa ga kopljejo skupaj z velenjskim lignitom, ostaja na površju zemlje kot odpadek. Če torej združimo dve skrajnosti, dobimo dragocen odpadek. V trajnostnem oblikovanju, ki je moje interesno področje, ne govorimo o odpadkih, temveč o ostankih; ostanki pa so material, ki ga lahko porabimo. Tako v primeru ksilita govorimo o dragocenem materialu. Zakonitosti materiala vsak dober oblikovalec obrne sebi v korist, če jih prepozna kot ustvarjalni izziv. Osebno mi je izziv predstavljala omejitev, da je v ksilitu težko izdelati kos, večji od 10 cm. Misel, da bi ubrala preprostejšo pot, mi je tuja.

Kje je zdaj prvi stol 5 x 5, ki je bil izdelan? Koliko jih je nastalo doslej?

Mislim, da je prvi stol še vedno v prostorih nekdanje tovarne Sijaj Hrastnik. Pregleda nad številom izdelanih kosov nimam. Ker je tovarna po stečajnem postopku zamenjala ime, lastnika in je v fazi prestrukturiranja proizvodnje, ne vem, kakšni so načrti.

Delujete nekje na meji med umetnostjo in znanostjo, kar je že v naravi vaše stroke. Izkušnje ste si nabirali na različnih koncih sveta, a delujete v domovini. Kakšno je stanje slovenskega industrijskega oblikovanja?

Na slovensko industrijsko oblikovanje lahko pogledamo z dveh vidikov. Eno so kadri, torej univerzitetno izobraženi oblikovalci, ki prihajajo iz oblikovalskih oddelkov in kateder na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) in Naravoslovnotehniški fakulteti (NTF) ter so usposobljeni za razvoj izdelkov in storitev. Visok potencial dokazujejo s svojim delom. V tujini na mednarodnih natečajih pobirajo nagrade, mnogi so s svojimi idejami uspešni na platformi kickstarter, ki jim pomeni odskočno desko v mednarodni poslovni svet. Vedo, da služb ni in jih ne bo. Odprti so za nove, inovativne poslovne modele, na kar jih pripravimo že v času študija. Ni zanemarljivo dejstvo, da je revija Domus naš oddelek za industrijsko in unikatno oblikovanje ALUO letos umestila med 50 najboljših tovrstnih evropskih šol. Tudi zaradi dosežkov naših diplomantov v mednarodno primerljivih okoljih.

Drugi vidik je umeščenost oblikovanja v industrijske razvojne procese. Industrijsko oblikovanje gre roko v roki z gospodarstvom. In kakšno je stanje gospodarstva v Sloveniji, vemo vsi. Slovenski oblikovalski potencial tu žal ni izkoriščen. Med oblikovalci so stalno težnje po sodelovanju s slovensko industrijo. Veliko je razvojnih poskusov, ki pripeljejo do prototipov, a malo produktov, ki resnično dočakajo proizvodnjo. Problem namreč ni narediti, problem je prodati. In v tem Slovenija peša. Ni dovolj znanja. Glede prihodnosti slovenskega industrijskega oblikovanja sem skeptična, saj gospodarske razmere ne kažejo, da bi se kaj izboljšalo.

Kje gre torej iskati rešitev? Kako do bolj svetle prihodnosti?

Za prihodnost slovenskega oblikovanja v smislu strokovnosti se ne bojim. Slovenski oblikovalci, diplomanti ALUO, se dokazujemo doma in v tujini. Lahko bi se več, če bi nam bilo slovensko okolje bolj naklonjeno, če bi slovenski podjetniki imeli znanje in zavest o vlogi in pomenu oblikovanja za uspeh izdelka na trgu. Prisotnost oblikovalca je v Sloveniji še vedno prej izjema kot pravilo. Vzrok je zelo verjetno v tem, da so v času gospodarske krize v Jugoslaviji konec 80. let prejšnjega stoletja začeli v podjetjih ukinjati razvojne oddelke, katerih jedro in gonilna sila so bili tudi oblikovalci. Torej imamo za seboj več kot 25 let delovanja nerazvojno naravnanih podjetij, ki ne zaposlujejo doktorjev znanosti, ne oblikovalcev, ne inovatorjev.

Izhod vidim v izobraževanju. Univerzitetno raven imamo pokrito. Splošno znanje in zavest o oblikovanju in oblikovalski kulturi je treba razširiti na osnovnošolsko in srednješolsko raven. To je tudi predlog Evropske komisije, za katero je posebna delovna skupina strokovnjakov (imenovana European Design Leadeship Board) pripravila obsežen elaborat z naslovom Design for Growth and Prosperity, kjer posebno poglavje namenja opismenjevanju na področju oblikovanja. Govorimo o osnovah, tako kot govorimo o osnovah matematike, fizike, kemije. Namen ni vzgajati oblikovalce, temveč skozi celotno izobraževalno obdobje izgrajevati zavest o pomenu oblikovanja, inovacijah, blagovnih znamkah in materialni kulturi širše. Tako kot spadajo v splošno izobrazbo področja glasba, literatura in likovna umetnost, bi moralo najti svoje mesto tudi oblikovanje.

V vzgojno-izobraževalni proces je torej treba umestiti stroko, ki je zapostavljena. O oblikovanju se govori v vrtcu, malo še v prvi triadi OŠ potem pa izraz izgine iz izobraževalnega besednjaka. Z umestitvijo v učne načrte bi v okolje dali jasno sporočilo, da je oblikovanje vseprisotno, da je interdisciplinarno, da oscilira med umetnostjo in tehnokracijo (povezovanje znanosti in umetnosti), še naprej bi gojili kontinuiteto, ki se z oblikovanjem izdelkov vzpostavi v vrtcu, med otroki in mladino bi lahko bolj kakovostno in poglobljeno izgrajevali zavest o materialni kulturi, ki nas obdaja, in kar je najbolj pomembno, izobraženi posamezniki bi na začetku svoje strokovne oz. podjetniške kariere vedeli, da je oblikovalec tisti v timu, ki bo poskrbel, da bo izdelek vseboval to, čemur pravimo kompleksna kakovost, kajti le taki izdelki so na svetovnem trgu konkurenčni. In ne nazadnje, ker je za oblikovalce tako značilen drugačen način razmišljanja (Design Thinking), ki je vedno bolj zaželen tudi v podjetniškem okolju, bi se s konkretnim pojavljanjem oblikovanja v šoli drugačen način razmišljanja lažje širil na druga predmetna področja.

Stroka je pod pokroviteljstvom Društva oblikovalcev Slovenije svoj predlog za področje OŠ poslala na Zavod republike Slovenije za šolstvo. Ne vprašajte me, v katerem predalu je obležal.

Pojdimo še širše. Kakšni so po vašem mnenju pogoji za uspešno Slovenijo?

Uspeh je lahko tudi merljiv dejavnik. Za uspešno Slovenijo je treba dvigniti ustvarjeno dodano vrednost na prebivalca. Torej moramo delati več in boljše. Bolje izkoristiti znanje in sposobnosti slehernega posameznika. Človeški kapital je v Sloveniji še vedno premalo cenjen. Posebno v javni upravi, kjer ni osebne odgovornosti, mnogi ne pridejo do izraza. Pogoj za uspešnost je tudi zmanjšanje državne birokracije. Večkrat se zdi, da država na vsakem koraku postavlja ovire, namesto da bi jih umikala. V Sloveniji je gospodarstvo bolj prepuščeno samo sebi, saj se država večinoma ukvarja s proračunom. Za uspešno Slovenijo bi potrebovali resno vizijo in vsestransko razvojno strategijo. Predvsem pa bi morali zmanjšati strankarski vpliv na vseh področjih. Prihajam iz poklica, katerega značilnost je interdisciplinarnost in timsko delo. Zato sem bila resnično začudena, ko sem na nekem ministrstvu izvedela, da 'po novem' v zvezi z določeno temo sodelujejo tudi z drugim ministrstvom. Horizontalne komunikacije med njimi do nedavna sploh ni bilo.

Sicer pa je z vidika oblikovanja uspeh vezan na razvoj izdelkov in storitev pod lastno blagovno znamko, saj dolgoročno le to omogoča preživetje. S pojavom gospodarsko finančne krize je postalo jasno, da je velik problem Slovenije to, da nima končnih produktov. Zadnje čase že lahko slišimo posamezne pozive, da je treba razvijati izdelke z lastno blagovno znamko. Seveda pa je za to treba trdo delo in znanje ter kapital. Bolj koristna bi bila pomoč države pri prodoru in promociji blagovnih znamk na tuja tržišča, kot pa subvencije za ohranjanje proizvodnih kapacitet, ki delajo za druge blagovne znamke, a se nikoli ne ve, ali bodo jutri imeli kupca ali ne.

Smernice, ki se jih pri ustvarjanju držite, so, da mora biti oblikovanje takšno, da olajša življenje vsem, naj bo prijazno do okolja, hkrati pa inovativno ...

Omenjeni parametri so ABC oblikovanja. Da je vloga oblikovanja olajšati delo in življenje posamezniku, je ena od definicij oblikovanja; inoviranje samo pa je bistvo oblikovanja. Narediti stvari drugače, boljše, še ne videno. Ustvariti novo zgodbo. Tako je stvari tudi lažje tržiti. V nekaterih slovenskih industrijah sem se pogosto srečevala s težnjo, da skopirajmo to, kar smo videli na sejmu v tujini. Kopiranje je oblikovalcem tuje, saj smo šolani za inovacijo. Inovacijo (lahko tudi invencijo) oblikovalec išče znotraj funkcije, lahko v konstrukciji ali formi, lahko tudi v materialu, čeprav je slednje bolj področje drugih strok. Oblikovalci inoviramo materiale redko, pogosto pa težimo k inovativni uporabi materiala. Seveda inovacija ne sme biti sama sebi namen, temveč je namenjena uporabniku. Ko oblikovalec razmišlja o izdelku, ga skozi celoten načrtovalski proces neprestano nadzoruje v odnosu do uporabnika in okolja, v katerem bo uporabnik izdelek uporabljal. Prav zato je dobro preštudiran kontekst eden od pomembnejših dejavnikov, ki pozneje lahko vpliva na uspešnost izdelka na trgu.

Že pred dvajsetimi leti, takoj po zasedanju vrha v Riu (Rio de Janeiro Earth Summit, 1992), je postalo jasno, da bo prvi filter, še preden se bomo lotili kakršnega koli načrtovanja novega izdelka, ekologija.

Ko sem točno pred dvajsetimi leti na matični ustanovi predavala o ekosmernicah, kot so ponovna uporaba, reciklaža, oblikovanje za razstavljivost, za dolgo življenjsko dobo itd., so me gledali zelo skeptično, češ, kaj se pa gre. Izkazalo se je, da sem bila ena od tistih posameznikov, ki sem vedela in zaznala kako, pa tega v lokalnem okolju nisem imela komu ponuditi. Danes to končno izvajamo tudi v Sloveniji, a so omenjene globalno sprejete strategije že skoraj mimo, saj se je težnja premaknila h konceptu od zibke do zibke.

Dober dizajn je torej inovativen, ima visoko uporabno vrednost, je prijazen do uporabnika v vseh pogledih, predvsem pa v smislu manipulacije z izdelkom, in je narejen po principih oblikovanja za okolje.

Kateri so največji izdelki oziroma dosežki slovenskega oblikovanja vseh časov?

Zagotovo so to Kraljev rex, Mächtigov kiosk, mikrofoni Marka Turka, Savnikov telefon Eta, Tomosovi motorji, zame osebno pa tudi Smerdeljev pralni stroj Simple & Logical.

Kateri izdelek, pod katerega ste podpisani vi, pa ima najbolj posebno mesto v vašem srcu?

Pred leti sem za natečaj na temo trajnostne porabe vode razvila otroški umivalnik, ki sem ga kasneje znotraj magistrske naloge dodelala in razširila. Ta projekt mi je posebej pri srcu, ker sem ga delala z mislijo na otroke. Obravnavala sem problematiko, ki sem jo odkrila sama, ko sem imela majhne otroke, to pa je čezmerna poraba vode pri umivanju rok majhnih otrok. Dizajn otroškega umivalnika je moj odgovor na ta problem in omogoča desetkratni prihranek vode v primerjavi z umivanjem pod tekočo vodo iz pipe. Zanimivo je, da včasih kdo pokliče in vpraša, kje bi se ga dalo kupiti. V fazo izvedbe se za zdaj še nisem podala.

Oblikovanje pomeni razvoj izdelka od nič do prototipa. Gre za načrtovalski proces, kjer ni bližnjic, temveč eno samo garanje, ki pa ga spremljajo tudi strast, želja po odkrivanju novega, ustvarjanju še nevidenega.

Visok potencial dokazujejo s svojim delom. V tujini na mednarodnih natečajih pobirajo nagrade, mnogi so s svojimi idejami uspešni na platformi kickstarter, ki jim pomeni odskočno desko v mednarodni poslovni svet. Vedo, da služb ni in jih ne bo. Odprti so za nove, inovativne poslovne modele, na kar jih pripravimo že v času študija.

O diplomantih ALUO in kakovosti šole

Slovenski oblikovalski potencial tu žal ni izkoriščen. Med oblikovalci so stalno težnje po sodelovanju s slovensko industrijo. Veliko je razvojnih poskusov, ki pripeljejo do prototipov, a malo produktov, ki resnično dočakajo proizvodnjo. Problem namreč ni narediti, problem je prodati. In v tem Slovenija peša. Ni dovolj znanja. Glede prihodnosti slovenskega industrijskega oblikovanja sem skeptična, saj gospodarske razmere ne kažejo, da bi se kaj izboljšalo.

Za uspešno Slovenijo je treba dvigniti ustvarjeno dodano vrednost na prebivalca. Torej moramo delati več in boljše. Bolje izkoristiti znanje in sposobnosti slehernega posameznika. Človeški kapital je v Sloveniji še vedno premalo cenjen.

Za uspešno Slovenijo bi potrebovali resno vizijo in vsestransko razvojno strategijo. Predvsem pa bi morali zmanjšati strankarski vpliv na vseh področjih.