Maša Sinreih je ena od treh dobitnic letošnje štipendije za ženske v znanosti. Foto: osebni arhiv
Maša Sinreih je ena od treh dobitnic letošnje štipendije za ženske v znanosti. Foto: osebni arhiv

Mislim, da javnost včasih prehitro obsoja. Razvoj novega zdravila namreč zahteva ogromno časa in sredstev, posledično se mora ta znesek nekako povrniti. Če ne bi bilo tako, nobena farmacevtska družba ne bi razvijala novih zdravil. Mislim pa, da je naloga samega zdravstvenega sistema zagotoviti dostopnost zdravil vsem, ki jih potrebujejo.

O farmacevtski industriji
Maša Sinreih
Maša Sinreih raziskuje dve ginekološki bolezni, raka endometrija in kronično vnetno bolezen endometriozo, ki ogrožata kakovost življenja in zdravje številnih žensk. Foto: Jani Ugrin/Facebook L'Oréal-UNESCO Za ženske v znanosti

Vsako dobro delo po navadi odpre veliko več vprašanj, kot pa nanje odgovori. Zato menim, da moje delo na tem področju še ni končano.

O načrtih za prihodnost
Laboratorij
Četudi znanstveniki večino dela opravijo zaradi lastnega zanimanja, radovednosti in veselja do dela, so oprema in kemikalije tisti poglavitni strošek, ki omejujejo raziskovanje, pravi Maša Sinreih. Foto: BoBo

Uspešna Slovenija je projekt za optimizem in spodbudo. V MMC-ju želimo z njim predstaviti posameznike, podjetja in ustanove, ki so za odličnost na svojem področju nedavno prejeli priznanje ali nagrado. Uspešni učenci, inovatorji, podjetniki, kmetje, zdravniki, znanstveniki, umetniki, športniki ... Njihovi dosežki vzbujajo upanje, da se bo Slovenija s svojo ustvarjalno močjo vendarle prebila med vitalne družbe. Tragične človeške zgodbe so namreč le ena plat gospodarske krize, ta ima tudi svetlejši obraz. Ste, na primer, vedeli, da so slovenski dijaki letos na mednarodnih olimpijadah znanja v hudi konkurenci z vsega sveta osvojili 15 odličij? Uspeh niso samo velike in odmevne zgodbe, temveč pogosto tihi dosežki, ki radi zdrsijo mimo medijske pozornosti. MMC jih ne bo spregledal.

Mlada raziskovalka, znanstvenica, magistrica farmacije pred doktoratom in ena od treh prejemnic nacionalne štipendije za ženske v znanosti Maša Sinreih raziskuje dve ginekološki bolezni, raka endometrija in kronično vnetno bolezen endometriozo, ki ogrožata kakovost življenja in zdravje številnih žensk. Med cilji njenega raziskovanja je tudi prizadevanje za hitrejše diagnosticiranje bolezni, saj je na primer čas, ki preteče od pojava endometrioze pa do njene prepoznavnosti v povprečju dolg kar sedem let.

Farmacija jo zanima, ker združuje skoraj vse naravoslovne znanosti, trenutno pa je kot mlada raziskovalka zaposlena na Inštitutu za biokemijo Medicinske fakultete v Ljubljani.

Kot farmacevtka ima stvaren pogled tudi na podobo farmacevtske industrije. Kot je dejala, je vsako iskanje novega, boljšega, učinkovitega zdravila drago in dolgotrajno, zato se morajo vložena sredstva nekako povrniti. "Če ne bi bilo tako, nobena farmacevtska družba ne bi razvijala novih zdravil," je dejala.

Kaj še je Maša Sinreih povedala o svojem delu in kako razmišlja, pa preberite v MMC-jevem intervjuju.


Ste naravoslovka po duši že od nekdaj?
Kot otrok sem si želela postati astronavtka. Že od nekdaj so mi bili blizu naravoslovni predmeti, predvsem fizika, kemija, matematika. Nikakor se nisem mogla odločiti za študij posameznega področja, farmacija pa združuje vse. Navdušil pa me je tudi ogled vseh mogočih laboratorijev na informativnem dnevu.

V vašem raziskovalnem delu, doktorski disertaciji, za katero ste tudi prejeli štipendijo Ženske v znanosti, se ukvarjate z raziskovanjem dveh vrst ginekoloških bolezni pri ženskah. Nam lahko opišete, kaj vas zanima, kaj iščete?
Proučujem dve ginekološki bolezni: raka endometrija in endometriozo. Rak endometrija je namreč peta najpogostejša maligna bolezen pri ženskah v Sloveniji, diagnosticirana večinoma pri pomenopavzalnih bolnicah. Endometrioza pa je kronična vnetna bolezen, ki se pojavlja pri okoli desetini žensk v rodni dobi. Študije celo ugotavljajo, da ima endometriozo kar od 30 do 50 odstotkov neplodnih bolnic, vendar pa zaradi nespecifičnih simptomov in invazivne diagnostike traja v povprečju sedem let, da se ta bolezen diagnosticira. Naša raziskovalna skupina proučuje molekularne osnove nastanka obeh bolezni, potencialne tarče za zdravljenje in možne biološke označevalce za diagnostiko.

Gre torej za dokaj pogosti ginekološki bolezni pri ženskah. Kako bi lahko vaša raziskava v praksi izboljšala zdravljenje ali morda preprečevanje omenjenih bolezni?
Identifikacija bioloških označevalcev bi tako pomenila hitrejšo in manj invazivno diagnostiko, boljše poznavanje molekularnih osnov teh dveh bolezni pa bi lahko prispevalo k tarčnemu in uspešnejšemu zdravljenju.

Dejali ste, da po disertaciji ne nameravate odnehati raziskovati tega področja. Kakšen je torej vaš cilj?
Vsako dobro delo po navadi odpre veliko več vprašanj, kot pa nanje odgovori. Zato menim, da moje delo na tem področju še ni končano.

Ob prejemu nagrade ste med drugim dejali tudi, da vam bo ta "omogočila, da svoje delo, predvsem pa delo naše skupine, predstavite širši javnosti in tako poudarite njegov pomen za družbo". V kakšnem smislu?
Mislim, da je javnost premalo informirana o pogostosti in resnosti teh dveh obolenj, ki številnim ženskam zmanjšujeta kakovost življenja. S poznavanjem dela svoje skupine pa želimo tudi spodbuditi pacientke k sodelovanju v tovrstnih znanstvenih raziskavah, ki so ključne za izvedbo kakovostnih študij.

Glede na to, da področje raziskav v farmaciji in medicini dobro poznate, me zanima, kako ocenjujete odločitve o tem, katero bolezen raziskovati. Bolezni, ki ju raziskujete, sta žal zelo pogosti in vse novosti v zdravljenju bodo pomagale veliko ljudem, pa vendar obstajajo druge, manj pogoste, katerih bolniki imajo to "smolo", da se za njihovo raziskovanje zanima le malo znanstvenikov.
Kot mladi raziskovalec se pridružiš raziskovalni skupini, ki že proučuje neko bolezen. Pozneje, ko pridobiš izkušnje in znanje, pa se lahko nekako začneš bojevati za sicer zelo omejena sredstva in takrat tudi počasi začneš sam odločati. Realnost pa je, da brez sredstev raziskav ni mogoče izvesti, poskusi na tem področju pa so zelo dragi.

Koliko je torej raziskovanje bolezni oziroma, čisto preprosto povedano, iskanje zdravila odvisno od (ne)obstoječih virov financiranja?
Četudi znanstveniki večino dela opravijo zaradi lastnega zanimanja, radovednosti in veselja do dela, so oprema in kemikalije tisti poglavitni strošek, ki omejujejo raziskovanje.

Je znanstveno delo, konkretno vaše, skupinsko delo ali je nujna samostojnost znanstvenika?
Seveda je veliko lažje znanstveno raziskovati, če je to delo celotne skupine. Ideje je treba predebatirati, več glav namreč več ve. Pomembno se mi zdi tudi povezovanje strokovnjakov različnih področij med seboj, saj lahko tako uspešneje in hitreje dosegamo dobre rezultate. Vsekakor pa je potrebna tudi samostojnost, konec dneva si sam odgovoren za svoje delo in rezultate in pod njih se moraš podpisati!

Znanstvenik svojega dela po koncu "šihta" najbrž ne odloži. Torej: nosite svoje delo tudi domov? Iščete rešitve, razmišljate ... ves dan?
Delo znanstvenika je zelo dinamično, težko se konča z odhodom iz službe. Velikokrat delam tudi ob večerih in ob koncih tedna. Pogosto pa se mi ideje porajajo tudi sredi noči, še posebej med zanimivimi in pomembnimi eksperimenti.

Ste farmacevtka. O farmacevtski industriji sicer pogosto nimamo preveč dobrega mnenja. Besede, ki jih asociiramo z njo, so pogosto bajni zaslužki, nedostopnost novih zdravil za manj premožne, raziskave na živalih ... Kakšen je vaš komentar?
Če bi imela o farmaciji slabo mnenje, potem se zanjo najbrž ne bi odločila (smeh). Mislim, da javnost včasih prehitro obsoja. Razvoj novega zdravila namreč zahteva ogromno časa in sredstev, posledično se mora ta znesek nekako povrniti. Če ne bi bilo tako, nobena farmacevtska družba ne bi razvijala novih zdravil. Mislim pa, da je naloga samega zdravstvenega sistema zagotoviti dostopnost zdravil vsem, ki jih potrebujejo.

V nekem intervjuju ste dejali, da vas žalosti, da je med raziskovalci le 30 odstotkov žensk. Kaj torej za vas pomeni biti ženska (in) znanstvenica?
Če se odločiš za kariero, potem potrebuješ podporo in razumevanje celotne družine. Delovnik je dolg in naporen, zahteva ogromno predanosti in ljubezni do tega, kar delaš. Sama imam okoli sebe ogromno družino, ki mi vedno stoji ob strani in je ponosna name. Brez tega si težko predstavljam, kako bi na trenutke zmogla. Verjamem, da bi se več žensk odločalo za kariero znanstvenic, če bi imele to možnost in podporo.

Raziskave sicer kažejo, da je ženskam težje prebiti led na poti v znanstveni vrh, da morajo za isto stopnjo prepoznavnosti/ocene objaviti več znanstvenih del/člankov kot moški kolegi ...
Delam v skupini samih deklet, kjer se počutim odlično. Do zdaj se še nisem znašla v položaju, kjer bi me kdor koli obravnaval drugače zaradi tega, ker sem ženska.

Končujete doktorski študij. Veliko slišimo o težavah mladih znanstvenikov, ki se po preteku statusa mladega raziskovalca znajdejo v stiski brez zaposlitve. V tem smislu mnogi državi očitajo mačehovski odnos do mladih znanstvenikov. Kako komentirate?
Res se v zadnjih letih vztrajno zmanjšuje sredstva za znanost, posledično je vedno manj mest za mlade raziskovalce in podoktorske raziskovalce. Izjemno nadarjen kader z ogromnim potencialom, ki se je šolal doma več kot 20 let, tako odhaja v tujino, kjer je dobrodošel in cenjen. Mislim, da se naša država premalo zaveda, kaj bo s tem izgubila.

Tudi vas ti razlogi vlečejo v tujino?
Kot mnogi drugi si tudi jaz želim ostati doma, nadaljevati svojo kariero v znanosti in predajati svoje znanje naprej. Ne izključujem pa odhoda v tujino, kjer so boljše razmere za raziskovanje ...

Še vprašanje, ki ga zastavimo vsem intervjuvancem v projektu Uspešna Slovenija. Kaj so po vašem mnenju pogoji za uspešno Slovenijo?
Slovenci smo še vedno narod, ki se raje prereka o preteklosti, kot pa da bi stopili skupaj in poskrbeli za lepšo prihodnost. Imamo ogromen potencial, delovne in pridne ljudi, in to bi morali znati bolje unovčiti. Vlaganje v znanje in znanost pa je nujno za uspešno in konkurenčno državo.

Mislim, da javnost včasih prehitro obsoja. Razvoj novega zdravila namreč zahteva ogromno časa in sredstev, posledično se mora ta znesek nekako povrniti. Če ne bi bilo tako, nobena farmacevtska družba ne bi razvijala novih zdravil. Mislim pa, da je naloga samega zdravstvenega sistema zagotoviti dostopnost zdravil vsem, ki jih potrebujejo.

O farmacevtski industriji

Vsako dobro delo po navadi odpre veliko več vprašanj, kot pa nanje odgovori. Zato menim, da moje delo na tem področju še ni končano.

O načrtih za prihodnost

Uspešna Slovenija je projekt za optimizem in spodbudo. V MMC-ju želimo z njim predstaviti posameznike, podjetja in ustanove, ki so za odličnost na svojem področju nedavno prejeli priznanje ali nagrado. Uspešni učenci, inovatorji, podjetniki, kmetje, zdravniki, znanstveniki, umetniki, športniki ... Njihovi dosežki vzbujajo upanje, da se bo Slovenija s svojo ustvarjalno močjo vendarle prebila med vitalne družbe. Tragične človeške zgodbe so namreč le ena plat gospodarske krize, ta ima tudi svetlejši obraz. Ste, na primer, vedeli, da so slovenski dijaki letos na mednarodnih olimpijadah znanja v hudi konkurenci z vsega sveta osvojili 15 odličij? Uspeh niso samo velike in odmevne zgodbe, temveč pogosto tihi dosežki, ki radi zdrsijo mimo medijske pozornosti. MMC jih ne bo spregledal.