Vsak izmed nas bo nekoč umrl. Imamo ob sodobnem direndaju sploh čas za razmišljanje o smrti? Kratki igrani film Katarine Morano Kam govori ravno o tem: o mladi in stari ženski, ki se srečata po naključju in skupaj preživita dan. Povežeta ju temeljni, vseživljenjski temi, kot sta življenje in smrt.

Film Kam je bil nominiran za študentskega oskarja v kategoriji tujega filma na študentsko nagrado Student Academy Awards Ameriške akademije filmskih umetnosti in znanosti. Katarina je tudi prejemnica dveh Prešernovih nagrad UL AGRFT in nagrade na mednarodnem filmskem festivalu Kinoproba. Podiplomska študentka filmske režije na AGRFT-ju se je s filmom prvič resneje srečala v drugem letniku fakultete, ko je snemala film o avtističnem fantku Benjaminu. Pravi, da je ta film močno določil njene filmske smernice za naprej. Rada ima detajle. Ko gleda film, ga tudi voha, sliši, vidi in čuti.

Katarina je mlada in ambiciozna, a skromna filmska režiserka. Upira se umetnim predpisom popularne kulture in v človeku išče avtentičnost. Razmišlja modro, je samokritična, od sebe pa pričakuje le najboljše. Ko omenim montažo, se ji oči zasvetijo. Zna pohvaliti in biti hvaležna, zna sodelovati in biti iskrena. "Ima vse, kar imajo veliki," je o njej zapisal profesor AGRFT-ja Igor Koršič. Delček sebe nam je Katarina Morano razkrila v spodnjem pogovoru.

Pravijo, da je človeško trpljenje najboljši povod za vrhunske umetnine. Je bila bolezen vaše sestrične motiv in gonilo za vaš kratki film Kam?

V procesu ustvarjanja vedno črpaš iz izkušenj. To je tudi prav, če hočeš ustvarjati nekaj osebnega, nekaj intimnega. Stvari, ki sem jih doživela, so zagotovo vplivale name. Bolezen moje sestrične je ostala z mano in na neki način sem to predelovala. Hkrati pa zgodba v filmu Kam ni njena zgodba, ni o njej, ampak je nekakšen moj premislek o smrti, o umiranju. Izhodišče so bila moja občutja, ki sem jih z njo doživela. Ta mir, ki sem ga občutila, ko sva se pogovarjali in ko sva bili skupaj. Črpala sem iz tega miru in moči, ki ju je imela ona.

Je imelo snemanje filma v tem smislu tudi terapevtsko vlogo?

Absolutno jo je imelo. Ta scenarij je res prišel iz najgloblje mene. Proces se je začel že dva meseca prej v pogovorih in vajah z Ivanko Mežan in Laro Vouk. Mislim, da so mi ti pogovori zelo pomagali. Pozneje v procesu snemanja pa se je zgodilo veliko takšnih neverjetnih stvari. Nekajkrat sem v obdobju snemanja prej vstala, skuhala kavico in si na balkonu prižgala cigareto, ob tem pa sem začutila nekakšno prisotnost, nekakšen mir. Verjetno se malo čudno sliši, ampak ne znam čisto razložiti. Tudi znotraj naše družine smo se veliko o tem pogovarjali. Veliko podporo imam od tete, mami, od očeta, strica, brata. Zame je bilo to zelo pomembno.

Naključno druženje med dvema ženskama, staro in mlado, gledalcu prišepetava, da so življenjske teme večgeneracijske in da je ločnica na stare in mlade lahko umetna in kulturno konstruirana. Smo prebivalci Slovenije medgeneracijsko solidarni?

Živimo v času, kjer imamo toliko opravkov in tako hitimo, da velikokrat nimamo dovolj časa za svoje bližnje. Moja babica živi v domu za starejše in tam jo obiščem tako pogosto, kot le morem, pa imam kljub temu slabo vest. Ko pa sem tam, se mi zgodi, da se mi čas ustavi - tam je samo to, kar je bistveno. Ta čustva me zanimajo tudi v filmu, ta bližina - kako si dva neznanca, ki se sploh ne poznata, ko drug drugemu v nekem trenutku rečeta 'živijo', polepšata dan. Včasih pogrešam učenje od starejših. Ko gledam pri sebi ali pri starejših kolegih - starejši imajo veliko znanja, ki ga ne vzamemo od njih, pa bi ga lahko. S starejšo generacijo ne živimo dveh vzporednih življenj, ampak se ukvarjamo z istimi stvarmi.

Zasedena soseda, ki jo uprizori Jožica Avbelj, je skoraj stereotipni model odtujenosti ljudi od bistvenih življenjskih vprašanj. Zakaj smo tako odtujeni?

To je široko polje, mislim pa, da živimo v svetu, kjer te na vsakem koraku spodbujajo, da se neprestano ukvarjaš sam s sabo - glede vsega: glede videza, glede prepričanja, glede znanja. Sama se ves čas čutim bombardirana z vseh strani in naslovljena, kaj vse še moram postoriti. Mislim, da to vpliva na odtujenost - to konstantno ukvarjanje s samim sabo zelo vpliva na to, da nekoga drugega ne vidiš, ali pa ga ne zmoreš videti.

Prizori in montaža v filmu gledalce s prepričljivo glasbo globoko čustveno nagovarjajo. Za montažo ste nekje dejali: 'Je eden najlepših prostorov, kot cerkev. V montaži se vsaj enkrat zjokam.'

So trenutki ali situacije v življenju, ko obstaja samo to, kar je tam - in to je v montaži. Ko pišeš scenarij, in pozneje, ko snemaš, imaš neke svoje predstave o tem, kaj to bo. V montaži pa imaš, kar imaš. Mogoče sem si želela nekaj drugega, imam pa to - zato je montaža trenutek čiste resnice, kjer sem sama s sabo. In če imaš srečo, kar sem jo jaz imela, imaš ob sebi dobrega montažerja, ki ti ne pusti, da se izgubiš. Montaža je prostor, kjer moraš biti iskren s samim sabo. To velikokrat boli in hkrati je vedno tudi očiščujoče. Ko se zjokam, so to v bistvu očiščujoči trenutki, nekako se ti sprostijo tvoja pričakovanja in sprejmeš, da imaš to, kar imaš. Moraš se sprijazniti s tem. Zato imam rada montažo.

Radi imate tudi timsko delo. Kako ste se pri snemanju razumeli z ekipo?

Ljubim timsko delo in rada imam ljudi okoli sebe. Ko se na nekoga navežem, je to zares. Z Ivanko Mežan in Laro Vouk smo se začele dobivati že dva meseca prej in vesela sem, da je moj prvi film šel tako. Zelo veliko mi pomeni delo z igralcem. Imela sem veliko srečo, da sem delala z Ivanko, ki je upokojena, ima veliko volje in energije. In pa z Laro, ki je bila takrat prvi letnik akademije in je imela dovolj časa in zagona. Od snemalca Maksa Sušnika in montažerja Siniše Gačića sem se ogromno naučila. V bistvu od vseh članov ekipe. Pomembno se mi zdi, da izbereš ljudi okoli sebe, ki se te dotaknejo in potem se zgodba z njimi razvija naprej. Film je zame ekipno delo.

Nekateri so vam očitali, da film nima zgodbe. Mora vsak film imeti udarno zgodbo?

Veliko ljudi mi je reklo, da nimam zgodbe, da se v tem filmu na podlagi scenarija nič ne zgodi. Ampak sama sem želela poskusiti ravno to - kaj se zgodi, če ni take velike zgodbe? Če se nič tako zares ne zgodi v besedah in dejanjih. Kako je, če se najdeta in povežeta dva neznanca? Kaj se zgodi, če se čas ustavi? Tudi kot gledalka občudujem, kadar se v filmu čas ustavi.

Posneli ste kratko TV-dramo Prepričanje, ker opozarjate, da precejšnji del mlade generacije živi s prepričanji, ki niso njena. Bi kot predstavnica mladih režiserjev in režiserk rekli, da se mladi zbujajo v svetu, za katerega jih niso vzgajali in je drugačen, kot so pričakovali, da bo?

Mislim, da je ta svet drugačen tudi od sveta, ki so ga pričakovali naši starši. Smo generacija, kjer se kaže, da nič ni tako, kot je kdo mislil, da bo.

Kako mislite, da se mladi spopadajo s spremenjenim svetom? Se lovijo? Plavajo?

Hm, načeloma bi bila rada optimistka, ampak mi ne gre. Sama sem se znašla v nekem obdobju, ko veliko stvari ne razumem, za veliko stvari sploh ne morem verjeti, da takšne res so. Mladi smo preokupirani, preveč obremenjeni s samimi sabo in ne vem, kako naj bi v tej preokupaciji delovali še za družbo. Zdi se mi, da smo bili v ta položaj vrženi: 'Zdaj se pa znajdi, pa plavaj.' Mislim, da večina mladih plava. Ne bojo sicer utonili, ampak plavajo le zase.

Na AGRFT ste se vpisali bolj po naključju kot načrtovano. Ste od nekdaj sanjali, da boste filmarka?

Veliko študentov, ki pride na AGRFT, je snemalo že v osnovni in srednji šoli in so vedeli, da si to želijo. Sama sem ena izmed teh padalcev, na to fakulteto sem prišla čisto po nekem naključju. Najprej sem vpisala umetnostno zgodovino, pa sem zdržala točno dva meseca, saj v tem mravljišču in morju podatkov in brezosebnosti sploh nisem zdržala. Pozneje sem imela dve leti bolj zase in se ukvarjala z vsemi drugimi stvarmi. Nekega dne sem rekla mami, da nimam več koncentracije, da potrebujem nekaj za možgane, da mi nekaj manjka, da nisem v miselni intelektualni formi. Pozneje, ko sem bila pri prijateljici, me je mami poklicala in mi sporočila, da je bil danes zadnji dan za vpis na fakultete. In sem si rekla: 'No, evo, sem zamudila.' Pa mi reče prijateljica: 'Saj se lahko na spletu tudi prijaviš.' In res, potem sva pri njej kliknili to stran in gledali, kam se lahko vpišem. Želela sem si nekaj, kar ni zgolj teoretsko. In tam zagledam AGRFT in končno dojamem, da filmi niso nekaj, kar samo gledaš in občuduješ, ampak jih lahko tudi sam delaš.

Tudi vaš oče je filmoljub, kajne?

Moj oče je pravi filmofil. Z očetom sva pogledala vse, je tudi ljubiteljski fotograf, povsod gre s fotoaparatom. Tudi jaz sem imela doma vedno fotoaparat, da sem fotografirala. Še zdaj mi ni jasno, zakaj nisem nikoli prej pomislila, da bi se vpisala na AGRFT (smeh). In potem sem se zadnji dan prijavila in sem za sprejemne izpite morala na hitro narediti film.

Dejali ste, da takrat niste imeli pojma, kako posneti film.

Ko se spomnim na to, mi gre samo na smeh - sploh nisem vedela, kako se kadrira. Vzela sem kar eno kamero, jo postavila tja nekam in z drugo potem nekaj lovila. Imela sem srečo - imam prijateljico Ajo Kobe, ki sem jo prosila, ali bi mi igrala. Potrebovala pa sem še enega fanta in Aja je prosila Blaža Šefa, ki je ravno tisti trenutek zaključeval akademijo. Še zdaj ne vem, zakaj je Blaž igral v tistem filmu - zakaj je igral punci, ki je sploh ni poznal in ki pojma nima, kako se to dela (smeh). Za to sem mu še vedno hvaležna, ampak on tak je, to je dobričina. In smo naredili film. Aja in Blaž sta bila moja prva učitelja.

Dotaknili ste se ene najglobljih življenjskih tem – smrti in minljivosti. V filmu se igrate s sončnimi žarki, ki pridejo in grejo, je svetloba in je tema, je življenje in je smrt. Tako kot človeško življenje. Nas je strah smrti? Se strinjate, da jo težko sprejemamo?

Mislim, da ni pravila. Verjamem, da marsikoga ni strah smrti, sama pa ugotavljam, da mene je. Vidim, da pojma smrti nimam čisto razčiščenega. Veliko razmišljam o teh temah. V bistvu mi je čudno, da me je strah smrti - presenečena sem nad sabo. Mogoče se v poplavi vseh stvari, ki jih moramo narediti v tej naglici, malo oddaljimo od primarnih stvari, kar smrt zagotovo je.

Ste obetavna mlada režiserka, za katero je profesor z Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Igor Koršič zapisal, da kažete vrsto atributov, značilnih za zrele in žlahtne filmske ustvarjalce, da imate vse, kar imajo veliki. Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Ko govorimo o prihodnosti - to mi je še najbolj tuj pojem. Prihodnost je zelo težko uloviti. Nimam nobene predstave, kakšna bo moja prihodnost. Imam pa načrte. Imam načrt, da se malo bolj aktiviram, da postanem malo bolj dejavna, da neham čakati, ker se mi zdi, da smo res generacija, ki nima na kaj čakati.

Načrtujete kakšen celovečerni film?

Film Kam je bil moj prvi film. Zdaj sem prvič malo zavohala film, prvič sem imela filmsko ekipo, profesionalne igralce in sem začutila, kaj naj bi film bil. Ljubim film. To mi je jasno, mi je pa še bolj jasno, da ga v resnici ne poznam. Film je tudi izkušnja in sama potrebujem teh izkušenj malo več. Rada imam kratko formo in kratke zgodbe. Za zdaj se še ne čutim, da bi skočila v celovečerni film. Prej bi rada naredila še nekaj kratkih filmov in še bolj izbrusila veščino filma.

Kakšni so po vašem mnenju pogoji za uspešno Slovenijo?

To vprašanje mi ni všeč. Sem alergična na besedo uspešna Slovenija. Ta besedna kombinacija se mi zdi tak politični slogan in ena najbolj zlorabljenih besed. Meni se Slovenija ne zdi uspešna. Zame je uspešen nekdo, ki živi točno tako, kot si želi. Nekdo, ki živi svoje življenje in v njem res uživa in dela tisto, v kar verjame. Nekdo, ki ne nasede zunanjim formam in pritiskom, ki učijo, kdo je uspešen. In ki ne živi po vsiljenih vzorcih in pravilih. To mi je všeč.

Kakšni pa bi morali biti pogoji za uspešno Slovenijo na področju umetnosti in filma?

V naši filmski produkciji bi si želela več vaj in več dela z igralci. Zdi se mi, da je to področje, pri pogojih, ki jih imamo zelo, zelo podhranjeno. Vedno se nekaj mudi, ni dovolj denarja, ni dovolj časa. Na koncu pa je igralec tisti, ki nosi čustva in energijo filma. On da svoj obraz, svoje telo in sebe celega. In želim si, da bi bilo vlaganje časa in pozornosti v delo z igralcem normalno stanje filmske produkcije. V gledališču igralci za predstavo vadijo dva meseca, pri filmu pa se kar nekako pričakuje, da bodo prišli na set in odigrali svoje. Mislim, da je to napačno razmišljanje.

Nina Meh