Lošić se po vseh samostojnih projektih vrača na prizorišče z novim albumom Plavega orkestra. Foto: Založba Dallas
Lošić se po vseh samostojnih projektih vrača na prizorišče z novim albumom Plavega orkestra. Foto: Založba Dallas
Plavi orkestar
Enajst novih skladb je rezultat skoraj trinajstletnega čakanja, da so se člani Plavega orkestra iz studia znova vrnili z albumom. Foto: Založba Dallas

Ko vidite moje fotografije iz 1985 – malo "pogooglajte" – lahko vidite, da sem prvi emo v Evropi. Takrat tega nismo mogli artikulirati, ampak Plavi orkestar je bil verjetno prva hipsterska skupina v celi Evropi. Ker smo prihajali iz umetniških šol, smo oboževali Salingerja, poljske pisce - kot je bil Kosiński … Živeli smo ta svet v filmskih literarnih slikah. Ko pogledate naše fotografije iz leta 1985, lahko vidite, da so videti, kot da bi naša skupina delovala zdaj.

Lošić o statusu skupine
Plavi orkestar
Nov album so napovedovali dalj časa, zdaj pa je končno prišel čas za njegovo realizacijo. Foto: Založba Dallas

Ljudje tega ne vedo: mi smo šele zdaj postali Plavi orkestar. Če povlečemo vzporednico med nami in Bjelim dugmom, smo v vsakem kraju nekdanje skupne države zdaj dobrodošli. Povsod so nam odprta vrata in vedno več ljudi želi videti Plavi orkestar. Smo v položaju, ko imamo zelo malo ambicij, da bi igrali, ampak vsi nas hočejo videti.

Lošić o položaju Plavega orkestra danes
Lošić je priznal, da so zdaj v letih, ko bi sami radi vedno manj preigravali po koncertih, a je povpraševanje po njih vedno večje. Foto: Bruno Sedevčić

Smo skupina, ki vse skladbe vsak zase naštudira in se potem dopolnjujemo na odru. Pa tudi ne gledamo se, ko je čas, da poje občinstvo. Opazili boste, da se mi ne gledamo in dajemo s pogledi znak, da bo občinstvo pelo. Ne. Mi to občutimo. Energija pri nas dela kot en organizem.

Lošić o energiji v skupini
Plavi orkestar
Lošić je danes tudi priznan pisec filmske glasbe, med drugim za vse tri najbolj gledane slovenske filme: Outsider, Kajmak in marmelada ter Petelinji zajtrk. Trenutno pa se v kinematografih vrti še en slovenski film, za katerega je glasbo prispeval Lošić - Šanghaj. Foto: Jure Urek
Marko Naberšnik in Saša Lošić
Lošić je poskrbel za glasbene prehode v Naberšnikovem Šanghaju. Foto: Žiga Culiberg

Plavi orkestar je bil najprej garažni bend. Mi smo bili alternativci, člani umetniškega gibanja New Primitives. Nismo nameravali postati "mainstream" skupina. Skupina za množice. To se je zgodilo. Bili smo alternativna skupina.

Lošič o statusu Plavega orkestra
Plavi orkestar
Skupina je bila ustanovljena v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Foto: Bojan Stepančić

Ne morem verjeti, da se je pojavila nova generacija otrok, ki zdaj pišejo po YouTubu: "R.I.P. Plavi Orkestar" ali pa "To je grozno. Izgubili ste oboževalca." Nikoli prej nismo dobivali tako ostrih komentarjev, razen na začetku naše kariere.

Odzivi po sodelovanju Plavega orkestra s folkdivo Dragano Mirković
Plavi orkestar
Plavi orkestar je postregel že z osmimi uspešnimi albumi in številnimi koncerti, zanimivo pa je, da njihove hite Bolje biti pijan nego star, Goodbye Teens, Suada ... prepevajo tudi mlade generacije. Foto: Založba Dallas

Kot da se je rodila nova generacija kvaziumetnosti – kot da so se rodili novi čuvaji praznine. Oni ne znajo pojasniti, zakaj nekaj ni prav ali prav v umetnosti. Ampak znajo negirati. V tem se izključujejo kot ekstremni predstavniki turbofolka in se v izključljivosti dotikajo. Tu se ne rokujejo, ampak se vidijo skozi najlon.

Lošić o novi generaciji poslušalcev in gledalcev
Plavi orkestar
Novi album so snemali tri leta in pol. "Dogajalo se je, da je Loša v ponedeljek odšel v Ljubljano samo nekaj pospraviti po stanovanju, a se je vrnil šele po štirih mesecih." S temi besedami je Nikša Bratoš opisal proces snemanja albuma. Foto: Zaklop

"Kdo ve, kdaj bo oživel ta dinozaver Plavega orkestra in kdaj se bo spet odprl Jurassic Park? Vse težje se vračamo v delovno vnemo. Nekaj let je trajalo, da smo spet postali Plavi orkestar. Ljudje tega ne vedo: mi smo šele zdaj postali Plavi orkestar," je v pogovoru za MMC razmišljal prvi obraz skupine Saša Lošić.
Do zdaj so iz novega albuma svojim oboževalcem že predstavili skladbe Amerika, ®evolucija, Ti misliš, da je meni lako in Sedam. A to še zdaleč ni vse, kar ponuja nov album, saj lahko na njem najdemo tudi skladbo, ki jo Lošić poje v slovenščini.
Več o albumu, statusu Plavega orkestra danes in kreativnem procesu Lošića si lahko preberete spodaj.


Številka sedem. Pri hollywoodskih zakonih velja pravilo, da je sedmo leto prelomno – takrat se največ parov razide. Vi ste svoj album poimenovali Sedem in rekli ob tem, da se končuje neka celota. Kaj je tako posebnega na številki sedem?
Všeč mi je to, kar ste povedali. O tem še nisem razmišljal. Zelo rad bi dal spektakularno pojasnilo za naslov tega albuma, ampak imam na žalost zelo enostavno. Naslov izhaja naslova ene izmed skladb - Sedam. Lepo se rima: "Sedam dana prodje mi ko jedan." Tako da ni veliko filozofije za naslovom. Je pa zanimivo, da imajo vaši kolegi – novinarji – in ljudje blizu skupine svoje tolmačenje, zakaj smo tako poimenovali album. To mi je zelo zanimivo. Nekdo mi je rekel: "Vem, zakaj ste album poimenovali Sedem. Leto 2012 je prelomno in številka sedem je po starih mističnih izročilih edina, ki lahko svet ubrani katastrofe. Več ljudi bo izgovarjalo to številko, večja bo energija planeta in ubranila nas bo anarhije, ki nas čaka." Leto 2012 je tu. Vsi predvidevajo, da bo konec sveta čez kakšen mesec. Jaz tega ne verjamem. Mislim, da bo nekaj mesecev vladala manjša anarhija. Kar pa se tiče sedmega leta: imam pozitivno in negativno izkušnjo, kar se tiče ljubezenskih zvez.

Res?
Ena zveza se je končala prav po sedmemu letu. Druga pa se je podaljšala, tako da je podobno kot življenje. Lahko da to ne pomeni nič. Toda sedem je res magična številka: imaš sedem celin, sedem not v notnem sistemu, sedem dni.

Ravno pri skladbi Sedam dana se na začetku pojavijo klaviature, ki spominjajo na zvok Denis i Denis. Gre morda za naključje ali premišljeno dejanje?
Naredili smo ironično avtorefleksijo. Smo skupina iz 80. let. Ko vidite moje fotografije iz 1985 – malo "pogooglajte" – lahko vidite, da sem prvi 'hipster' v Evropi. Takrat tega nismo mogli artikulirati, ampak Plavi orkestar je bil verjetno prva hipsterska skupina v celi Evropi. Ker smo prihajali iz umetniških šol, smo oboževali Salingerja, poljske pisce - kot je bil Kosiński … Živeli smo ta svet v filmskih literarnih slikah. Ko pogledate naše fotografije iz leta 1985, lahko vidite, da so videti, kot da bi naša skupina delovala zdaj. Naše oblačila so takšna, kot jih danes nosijo Coldplay ali pa mnogi drugi glasbeniki.

Torej bodo videti hipsterji čez 20, 30 let tako kot vi danes tu – z applom ob strani, s kapico na glavi in šalom okoli vratu?
(Smeh) Na družabnih omrežjih, kot sta Pinterest in Tumbrl, veliko ljudi prenaša naše fotografije iz 80. let prejšnjega stoletja. Govorijo, da smo mi njihov 'vintage crash'. Dogaja se nekaj zanimivega na duhovnem področju, kar se tiče Plavega orkestra.

Ta duh ste torej prenesli v sedanjost – v to skladbo in na ta album?
Dobra opazka. Mi smo namerno poskusili ta zvok iz 80., v katerem je Plavi orkestar res živel, nato pa smo angažirali znanega ameriškega radijskega voditelja. Mi smo napisali besedilo, on pa je sam v svojem studiu v Los Angelesu rekel: "In zdaj, Plavi orkestar z novim albumom Sedam, uživajte v zvoku 80. let prejšnjega stoletja." Na začetku skladbe najdeš ta zvok. Na neki način smo šli nazaj v prihodnost. Skladba Sedem dana, ki je nosilna na albumu, je slišati, kot da smo jo privlekli iz osemdesetih. Ampak to je nova skladba, ki jo je zdajšnji Plavi orkestar posnel in reflektiral nase – na svojo podobo v osemdesetih.


Ob zadnjih napovedih izdaje novega albuma so se pojavila namigovanja, da se tudi skupina poslavlja. Koliko je resnice za tem?
Ne, tega nikoli nisem rekel. Ljudem je to atraktivno napisati. Rekel sem, da težko napovem, kdaj bi lahko izšla naslednja plošča Plavega orkestra. Ker so te vedno večje. Predzadnja je bila dolga sedem let, zadnja 13 let. Kdo ve, kdaj bo oživel ta dinozaver Plavega orkestra in kdaj se bo spet odprl Jurassic Park? Vse težje se vračamo v delovno vnemo. Nekaj let je trajalo, da smo spet postali Plavi orkestar. Ljudje tega ne vedo: mi smo šele zdaj postali Plavi orkestar. Če povlečemo vzporednico med nami in Bjelim dugmom, smo v vsakem kraju nekdanje skupne države zdaj dobrodošli. Povsod so nam odprta vrata in vedno več ljudi želi videti Plavi orkestar.

Smo v položaju, ko imamo zelo malo ambicij, da bi igrali, ampak vsi nas hočejo videti. In jaz, ki rad gleda sebe s strani, sem analiziral, zakaj je prišlo do tega pojava. Ugotovil sem, da ljudje na območju nekdanje Jugoslavije, z vsem spoštovanjem do novonastalih držav – nisem noben jugonostalgik, ampak ne vem, kako bi drugače opisal ta prostor – vidijo Plavi orkestar kot dejavnik zasebne stabilnosti. V času, ko je vse razpadlo; kjer vlada interes, kjer bi te član tvoje družine izdal, če bi lahko na ta račun kaj zaslužil, ne moreš več računati na ljudi; tudi prijateljstva niso več to, kar so nekoč bila. Ljudje so površni – kar jim ne zamerim. A v nas so videli dejavnik stabilnosti, tako kot so Planica, čevapčiči , dalmatinske klape … Ko nas vidijo, rečejo, vsi so se skregali, ampak oni so ostali prijatelji. Ostali so na sceni. To je smisel skupine.

Ostali ste prijatelji. Spomnim se pred dvema letoma, kako so člani Kad bi bio Bjelo dugme prišli na nastop na Schengenfestu in se na nastop pripravljali ločeno v dveh šotorih. Komunikacija med njimi je zaživela šele, ko so stopili na oder – v obliki glasbe. Čutilo se je, da je vse avtomatiziralo. Ste tudi vi prijatelji samo na videz?
Ne. Mi smo skupina tipa Red Hot Chilli Peppers. Mi smo skupina, ki diha skupaj. Mi smo edina skupina na svetu, ki nima vaj. Mi nikoli nimamo vaj. Mi imamo na neki način vaje na koncertu. Nočemo, da uničimo s poskusi vibracije spontanosti. To je veščina – pogojno rečeno - rock'n'rolla. Ampak mi smo popbend. Mi smo eklektični bend, imamo tudi folkelemente.
To energijo sem videl pri Chucku Berryju. Bil sem na njegovem rojstnem dnevu v Detroitu. Nanj je bilo povabljenih 120 ljudi. Chuck je prišel gor s svojima dvema članoma. Midva s Ćerom sva bila v prvi vrsti. Gledava. Ona je spraševala, kaj nam bo zaigral. Cel nastop je bil razglašen. Sredi nastopa je enemu izmed oboževalcu dal, da mu uglasi kitaro. In kako so se motili, skoraj neverjetno. Potem je šel v garderobo in od tam so spuščali posnete glasove, ki so spraševali, ali hočemo slišati še kaj. Tam sem spoznal, da je rock'n'roll energija. Uigranost ga na neki način ubija. Tako da mi ne vadimo.

Smo skupina, ki vse skladbe vsak zase naštudira in se potem dopolnjujemo na odru. Pa tudi ne gledamo se, ko je čas, da poje občinstvo. Opazili boste, da se mi ne gledamo in dajemo s pogledi znak, da bo občinstvo pelo. Ne. Mi to občutimo. Energija pri nas dela kot en organizem. Obstajajo pa skupine, kot so Rolling Stonesi, ki so tako velike institucije in veliki za planet. So lastniki rock'n'rolla in šovbiznisa v eni skupini, ki so dobili neke male nežne nevroze in po 50 letih morajo imeti vsak s svojo limuzino in imeti svojo garderobo. Verjetno jih poganja kaj drugega. Bral sem biografijo Keitha Richardsa, kjer piše, da so spori med njim in Jaggerjem ustvarjali nove albume Rolling Stonesov. Ta interakcija neprenašanja je ustvarjala nečimrnost in nove albume.

Katera današnja skupina ima možnosti, da postane novi Plavi orkestar?
Dubioza Kolektiv.

Kje so vzporednice?
Plavi orkestar je bil najprej garažni bend. Mi smo bili alternativci, člani umetniškega gibanja New Primitives. Nismo nameravali postati "mainstream" skupina. Skupina za množice. To se je zgodilo. Bili smo alternativna skupina. To je bilo malo neobičajno, ker povsod najdemo predsodke o Plavem orkestru. Še posebej o meni kot osebi. Z Vitom Tauferjem ustvarjam opero. Potem film Petelinji zajtrk, Outsiderja, Kajmak in marmelado. Potem pa me vidijo čez leto dni, kako pojem Suado. Imam zelo zapleten javni status.

Zdi se, da ga radi sami še bolj zakomplicirate, kot že je. Na primer na novem albumu izstopa sodelovanje s folkdivo Dragano Mirković. Kako je prišlo do sodelovanja z njo?
Mi smo bili najmlajše zvezde v nekdanji Jugoslaviji v 80. letih. Ona je bila v svojem žanru kot deklica, ki je bila čudežni otrok. In mi čudežni otroci – imeli so nas za prvi najstniški bend nekdanje Jugoslavije. Povezovali so nas na različnih podelitvah medijskih nagrad, kot so pri vas viktorji. Nikoli pa nismo nič posneli. Ampak smo si obljubili, da bomo nekaj posneli. 27 let pozneje smo posneli to skladbo, ki je pravzaprav moja stara melodija, ki sem jo uporabil v seriji Vratiće se rode. Posneli smo skladbo Ti misliš, da je meni lako. Nikoli ne veš, kdaj ti življenje prinese kakšno presenečenje.

Ta pesem bo bolj priljubljena od Bolje biti pijan. In bo naša najbolj priljubljena skladba, kar je zelo neobičajno. Vrnil se je občutek, ki smo ga imeli, ko smo prvič posneli Suado - kot najstniki, ki igrajo folk. Ne morem verjeti, da se je pojavila nova generacija otrok, ki zdaj pišejo po YouTubu: "R.I.P. Plavi Orkestar" ali pa "To je grozno. Izgubili ste oboževalca." Nikoli prej nismo dobivali tako ostrih komentarjev, razen na začetku naše kariere. Življenje je nekje drugje. Ljudje imajo radi to skladbo. Zdaj ima že dva milijona ogledov na You Tubu, čez nekaj mesecev jih bo imela deset milijonov.

Ampak od kod se je pojavil ta glasbeni šovinizem?
Hvala za to vprašanje. Ne vem, od kod se je pojavil. Od kod to prihaja? Prihaja iz koncepta indoktrinacije neke vrste pogojno rečeno "zahodne kulture". Torej angleška in ameriška narodna glasba je dobra. Naša pa je odvratna.

Zakaj je tuje boljše?
Tudi v Sloveniji se lahko zgodi, da če neka skupina vzame zvezdo turbofolka za sodelovanje, bodo ljudje nezadovoljni. Jaz nisem bil nikoli takšen. Ljudje posplošujejo. Da so lastniki nadokusa in lastniki neke kozmične resnice. To ni res. Kot da se je rodila nova generacija kvaziumetnosti – kot da so se rodili novi čuvaji praznine. Oni ne znajo pojasniti, zakaj nekaj ni prav ali prav v umetnosti. Ampak znajo negirati. V tem se izključujejo kot ekstremni predstavniki turbofolka in se v izključljivosti dotikajo. Tu se ne rokujejo, ampak se vidijo skozi najlon.

To so ljudje, ki imajo neko potrebo, da svojo najljubšo skupino javno blatijo. Če vam ni nekaj všeč, zamenjaš kanal. Zakaj? V vprašanju je kontekst časa, ki je ustvaril sistem lažnih vrednosti. Če si širok človek, se ne sekiraš zaradi ene skladbe. Ampak mi smo vedno - in na začetku kariere, ko se je osvobajalo od velike histerije od Beatlemanije, ko nisem slišal, kaj igram, so imenovali Plavi orkestar kot zadnjo veliko histerijo na Balkanu. Zdaj pa smo kolateralna škoda – kot najbolj priljubljen bend – osvobajanja nekega nezadovoljstva zaradi recesija, slabega življenja itd. Resnica je nekje drugje. Ljudje, ki izražajo svoje nezadovoljstvo, štejejo po podatkih raziskav vsega štiri do pet odstotkov ljudi. To ni večina. Včasih bi to – ko smo izdali Suado – bilo še večje nezadovoljstvo.

Od vseh novih skladb na albumu je morda za Slovence najzanimivejša tista, ki jo pojete v slovenščini. Zakaj ste se odločili za ta korak?
Zelo me je bilo strah, kako bodo to ljudje v Sloveniji sprejeli. Šel sem do svojega prijatelja Magnifica in Shatzija v studio in jima odpel pesem. Pa sta mi rekla, da ne izgovarjam pravilno. Potem smo poskusili pravo različico, pa se mi je pokvarila melodija. Na koncu pa sem zbral širši krog prijateljev iz Slovenije, da mi povedo, kaj si mislijo o tem, ker napačno naglašujem besede. Rekli so, da takšne skladbe ljudje radi poslušajo. Omenili so Arsenovo skladbo Pegasto dekle. Rekli so, da je bolje, da se ne trudim, da pravilno izgovarjam. Izpadlo bi groteskno. Prijatelji iz Slovenije pravijo, da sem zelo ujel atmosfero Slovenije v pesmi. Ta skladba pa govori, kako sem jaz prišel v neki temni noči leta 1992 iz Sarajeva v Slovenijo. Jaz tako doživljam to državo: lahkotno. Ljudi, ki so dobre energije. In mislim, da mi je Slovenija veliko dala v duhovnem smislu. Skladba je ponazoritev mojega lepega odnosa s Slovenijo, ki se izkazuje tudi s tem, da sem še vedno tu.

Ampak kupili ste si hišo na Hvaru. Je to začetek vaše umiritve?
Celo življenje sem sanjal, da bom veliko potoval. Ampak sem ugotovil, da sem človek, ki lahko zelo precizno občuti atmosfero katerega koli konca sveta. Ko na YouTubu pogledam v HD-tehniki reportaže iz Kuala Lumpurja, Širilanke … ali preko Google Eartha lahko občutim plastično atmosfero kraja, v katerem še nisem bil. To se mi je dogajalo. Šel sem na Finsko na Nordkapp in točno sem vedel, kaj me tam čaka. Mogoče sem v petih odstotkih zgrešil, kakšna je bila tam atmosfera. Ne zanimajo me več velike svetovne destinacije. Zanimajo me samo otoki. Sem človek, ki uživa, da bi na neki način preživel svoj preostanek življenja na otoku.

Zakaj otok?
Ne vem, mogoče podzavestna fantazija, da vse težave ostanejo na kopnem. Da je to mala skupnost, kjer življenje doživljaš ravno tako, kot je. V mestu se to razgubi. Samo hitiš, preveč je impulzov. Teror hitrosti ti daje iluzijo, da se vse hitro dogaja. Ko pa prideš na otok, vse obstoji. Rojevajo se otroci, ki jih mame in očeti sprehajajo po rivieri. In vidiš sebe, kako greš zvečer ven. Imaš 85 let, kot star dedek narediš nekaj korakov in greš nazaj, kjer je manj vroče. Tako da je zelo organsko. Močno sem odločen, da večji del leta preživim na otoku Hvaru, in to sem zdaj tudi realiziral.

Letos sem vse do pred sedmih dni, bil na otoku in spet se tja vračam. To bo moja prihodnost. Naredil bom svoj atelje. Delal bom filmsko glasbo, ampak ne bom podcenjeval asfalta, na katerem sem se rodil. Tja se bom občasno vračal. Zanimivo je, da sem bil pred petimi dnevi na otoku, kjer je bil moj najljubši film Mediterraneo Gabriele Salvatores, na meji med turško in grško mejo – bil je tak kot Hvar. Nekako mislim, da bo to ugodna atmosfera za staranje zame.

Ko vidite moje fotografije iz 1985 – malo "pogooglajte" – lahko vidite, da sem prvi emo v Evropi. Takrat tega nismo mogli artikulirati, ampak Plavi orkestar je bil verjetno prva hipsterska skupina v celi Evropi. Ker smo prihajali iz umetniških šol, smo oboževali Salingerja, poljske pisce - kot je bil Kosiński … Živeli smo ta svet v filmskih literarnih slikah. Ko pogledate naše fotografije iz leta 1985, lahko vidite, da so videti, kot da bi naša skupina delovala zdaj.

Lošić o statusu skupine

Ljudje tega ne vedo: mi smo šele zdaj postali Plavi orkestar. Če povlečemo vzporednico med nami in Bjelim dugmom, smo v vsakem kraju nekdanje skupne države zdaj dobrodošli. Povsod so nam odprta vrata in vedno več ljudi želi videti Plavi orkestar. Smo v položaju, ko imamo zelo malo ambicij, da bi igrali, ampak vsi nas hočejo videti.

Lošić o položaju Plavega orkestra danes

Smo skupina, ki vse skladbe vsak zase naštudira in se potem dopolnjujemo na odru. Pa tudi ne gledamo se, ko je čas, da poje občinstvo. Opazili boste, da se mi ne gledamo in dajemo s pogledi znak, da bo občinstvo pelo. Ne. Mi to občutimo. Energija pri nas dela kot en organizem.

Lošić o energiji v skupini

Plavi orkestar je bil najprej garažni bend. Mi smo bili alternativci, člani umetniškega gibanja New Primitives. Nismo nameravali postati "mainstream" skupina. Skupina za množice. To se je zgodilo. Bili smo alternativna skupina.

Lošič o statusu Plavega orkestra

Ne morem verjeti, da se je pojavila nova generacija otrok, ki zdaj pišejo po YouTubu: "R.I.P. Plavi Orkestar" ali pa "To je grozno. Izgubili ste oboževalca." Nikoli prej nismo dobivali tako ostrih komentarjev, razen na začetku naše kariere.

Odzivi po sodelovanju Plavega orkestra s folkdivo Dragano Mirković

Kot da se je rodila nova generacija kvaziumetnosti – kot da so se rodili novi čuvaji praznine. Oni ne znajo pojasniti, zakaj nekaj ni prav ali prav v umetnosti. Ampak znajo negirati. V tem se izključujejo kot ekstremni predstavniki turbofolka in se v izključljivosti dotikajo. Tu se ne rokujejo, ampak se vidijo skozi najlon.

Lošić o novi generaciji poslušalcev in gledalcev