, britanska polovica Killsov, se je namreč na tak način želel pokloniti svoji zaročenki, supermodelu Kate Moss, saj v besedilih črpa tudi iz njunega odnosa. "Popolno bi ustrezal, ker se album vrti okoli rokenrola, zvez, potenja in umazanije," razlaga Hince za NME.
A ameriška polovica, karizmatična in sploh čudovita, nekakšna novodobna boginja roka Alison Mosshart, meni, da bi naslov interpretirali napačno. Tako je ostalo pri Blood Pressures, Krvnih pritiskih. Kar v bistvu tudi lahko apliciramo na spolno področje. Zadnji album (ali pa če tu uporabimo kar kolektivni "vsi albumi") leta 2000 ustanovljene skupine namreč kar puhti od seksapila - pravi rokenrol izdelek od prave rokenrol skupine, kar je danes, v času ultrasproduciranih in z elektroniko prežetih albumov, že redkost.

Estetika nasilja
Štiri leta je minilo od Midnight Booma, ki je postregel s štirimi morda največjimi uspešnicami Killsov: Black Baloon, U.R.A. Fever, Tape Song in, seveda, Last Day of Magic. V videu za ta komad pride tako kemija med 42-letnim Hincem in 10 let mlajšo Mosshartovo najbolj do izraza. Alison skorajda ječi to rokersko ljubezensko izpoved, "My little tornado, My little hurricano, (My little cocaino?)", medtem ko ji Jamie pritajeno priteguje v ozadju.
V videu je ona videti kot temnolasa različica Kate Moss, njuna sadomazohistična igrica, zaradi katere Jamieja "krasi" orjaška vijoličasta modrica pod očesom, pa v 3 minutah in 27 sekundah nonšalantno naredi nasilje v družini - seksi. Politično korektno gor ali dol. Seveda je video sprožil burno debato o tem, ali poveličuje nasilje ali gre le za bolj trdo varianto predigre.
Fatalna Alison
Po tem albumu je Hince bolj polnil britanske tabloide zaradi svoje partnerice, Mosshartova pa se je z Jackom Whitom začasno združila v zasedbi The Dead Weather. A na Blood Pressures dokazujeta, da jima premor ni škodoval, tudi kemija je še vedno tu.
Ali kot so zapisali v svoji recenziji pri Rolling Stone: "Mosshartova vedno poje, kot da komaj čaka, da se pesem konča, da lahko z mačeto vzame skalp svojega zadnjega pogubljenega ljubimca - a nekaj na njej prebudi zver v njenih kitarskih tipih." In še: "Kemija med Mosshartovo in Hinceem mora biti intenzivnejša kot kadar koli prej, saj je njun četrti album tudi najboljši do zdaj."

"Intenzivnejšo kemijo" so rumeni mediji pripisovali tudi ljubosumju Mosshartove do Mossove (oziroma obratno), s katero se naj ne bi najbolje razumeli, a to so že ugibanja, ki pravzaprav ne sodijo pod glasbeno razčlenitev Blood Pressures.
Dejstvo je, da minimalizem in prvinskost Killsov deluje. Tudi tokrat. "You can holler, you can wail, You can swing, you can flail, You can fuck like a broken sail, But I'll never give you up, If I ever give you up my heart will surely fail," pojeta v The Future Starts Slow. Wild Charms je čudovita psihedelična uspavanka, Satellite je s svojim preprostim, surovim kitarskim rifom logična prva uspešnica, DNA pa nekakšna všečna mešanica modernega bluesa z whitestripovskim elementom, vse skupaj pa ponovno prežeto s strastmi.
The Kills pri svoji glasbi ne izumljata tople vode, ne komplicirata in ne skušata ugajati širšim množicam. Zakaj tudi bi, ko na londonski in newyorški underground sceni veljata za avtoritete. Formula je preprosta: bobenski ritmi, kitarski rifi in čutni vokal Mosshartove, ki počasi žge skozi pesem.
Dokaz, da za dobro glasbo ne potrebuješ čarovnika za mešalno mizo in sintetičnih okrepitev zvoka.
Kaja Sajovic