Vsak kolut parmezana je že leta označen s posebnim pečatom. A to ni ustavilo ponarejevalcev. Foto: EPA
Vsak kolut parmezana je že leta označen s posebnim pečatom. A to ni ustavilo ponarejevalcev. Foto: EPA

Sloviti italijanski parmigiano reggiano, sir, zaščiten z oznako PDO (zaščitena označba porekla) v EU-ju, je zelo iskana dobrina tako zaradi svojega okusa in skoraj tisočletje starega recepta kot zaradi tega, ker ga smejo izdelovati le na majhnem območju mest Parma in Reggio Emilia. A ker ga na leto izdelajo "le" okoli 120.000 kolutov, poleg tega pa originalni parmezan ni ravno poceni, se je že pred leti razmahnila ponarejevalska veriga, ki letno zasluži skoraj toliko kot peščica pravih izdelovalcev parmezana.

Zveza Parmigiano Reggiano Consortium, ki nadzoruje proizvodnjo parmezana, namreč ocenjuje, da je vsako leto po svetu prodanih za dve milijardi evrov izdelkov s ponarejeno oznako, medtem ko je prodaja pravega parmezana lani (ko je dosegla rekord) nanesla 2,9 milijarde evrov.

Da bi svoj izdelek kar najbolje zaščitili, so že pred leti uvedli obvezno označevanje svojih izdelkov s pečati na trdi sirovi skorji, a so kljub unikatnemu dizajnu oznako kaj kmalu skopirali tudi ponarejevalci. Zato so v zvezi storili še korak naprej, poroča Guardian: zasnovali so mikročip, ki ga vstavijo v oznako, in tako zagotovijo sledljivost koluta. Kot zagotavljajo, ni nevarnosti, da bi čip v velikosti zrna soli kdo pojedel, saj lupina ni užitna in jo potrošniki praviloma zavržejo.

Vsak izmed okoli 120.000 kolutov parmezana, kolikor jih pridelajo na leto, ob koncu postopka zorjenja tehta približno 40 kilogramov. V Italiji je ob parmezanu (Parmigiano Reggiano) zaščitenih tudi nekaj drugih vrst trdega sira za ribanje, na primer Grana Padano, Granone Lodigiano in Parmigiano Emiliano. Foto: EPA
Vsak izmed okoli 120.000 kolutov parmezana, kolikor jih pridelajo na leto, ob koncu postopka zorjenja tehta približno 40 kilogramov. V Italiji je ob parmezanu (Parmigiano Reggiano) zaščitenih tudi nekaj drugih vrst trdega sira za ribanje, na primer Grana Padano, Granone Lodigiano in Parmigiano Emiliano. Foto: EPA

Za to potezo so se po pojasnilu predsednika zveze Nicole Bertinellija odločili, da bi bila razlika med izvirnim parmezanom in "podobnimi izdelki na trgu, ki pa ne zadostijo našim strogim pogojem glede izdelave in območja, od koder prihaja", jasnejša, pa tudi zato, da bi lažje nadzorovali prodajo sira zunaj EU-ja. V zadnjih letih se je Parmigiano Reggiano Consortium zapletel v kar nekaj pravnih bitk, tudi s prehrambnim velikanom Kraft Heinz, ki je želel v Ekvadorju registrirati “Kraft parmesan cheese” oz. "Kraftov sir parmezan", in v večini primerov dosegel prepoved uporabe besede parmezan.

Kot je znano, parmezan izdelujejo po skoraj tisoč let starem receptu. Iznašli naj bi ga benediktinski in cistercijanski menihi na širšem območju Parme v 12. stoletju, pri čemer nekateri viri trdijo, da je ta sir v resnici še starejši. Za en kolut sira, ki na koncu tehta okoli 40 kilogramov, porabijo približno 550 litrov mleka, posebnosti parmezana pa sta vsaj enoletno zorenje v visokogorju in preverjanje okusa po dveh letih zorjenja.

Parmigiano reggiano je že od leta 1996 prehranski izdelek, zaščiten z označbo porekla (ZOP), a ta velja le na območju Evropske unije, zunaj nje pa ne.