Nobeni seriji ali filmu, vključno z malce pretencioznim Menijem, se ni uspelo približati bistvu tega, kako naporen, toksičen, a tudi zasvojljiv je svet vrhunskih kuharskih mojstrov.
V drugi sezoni The Beara zaradi postavljanja restavracije kuhinjske drame (skoraj) ni, pa je Christopherju Storerju in njegovi ekipi vseeno uspelo deset epizod nabiti s toliko anksioznosti, pristnih čustev in tesnobnosti (še vedno je na mestu vprašanje, kako spada The Bear uradno pod "komedijo"), da so kritiki lahko izdelku samo v en glas zaploskali.
A morda še večji kazalnik, točno, kako uspešni so bili, je, da je serija do zdaj edina, ki si je prislužila tudi poklon gastronomskega sveta, pri čemer vrhunski kuharji v Carmyju Berzattu (odličen Jeremy Allen White) vidijo velik del sebe.
Saj sta The Boiling Point in Meni (The Menu) imela nekaj teh prebliskov, pri čemer je prvi poudarjal stres in toksičnost kuharskega sveta, medtem ko je bil The Menu bolj groteska visoke kulinarike, a seriji The Bear je uspelo priti prav do shizofrene biti kaotičnega poklica, ki se mu reče kuharski.
Kompleksen svet kuharja
"Trenutno odpiram restavracijo, kar mi ne predstavlja nobene zabave ali užitka," pravi Carmy v uvodni epizodi terapevtski skupini.
Težko in napeto kot struna zadnjo epizodo zaključi Carmyjev monolog, ki to misel sklene v polni, depresivni krog. "Ni mi treba zagotavljati zabave ali užitka. In ne potrebujem nobene zabave ali užitka. In s tem sem popolnoma pomirjen. Ker ni dobrega na svetu, ki bi bilo vredno tega, kako obupno se zdajle počutim."
V nasprotju z idealiziranimi prikazi sveta visoke gastronomije, kot je Netflixova uspešna dokumentarna serija Chef's Table, The Bear verjetno ne bo rodil nove generacije nadobudnih ambicioznih kuharjev, ki bi jih ogled serije spodbudil, da svojo kariero posvetijo pincetiranju lističev žametovk in portulaka.
Bo pa morda komu približal ta fascinantni svet, poln velikih egov in težkih značajev, poln osebnih travm in frustracij, dokazovanja in samodokazovanja, hlepenja po potrditvi in želje po samoizpolnitvi, samodestruktivnosti, nadzora in kaosa.
Genialni na svojem področju, ampak ...
The Bear je izvrsten tako v intimnejših prizorih, denimo, ko prikazuje disfunkcionalno družinsko dinamiko, ki je izoblikovala Carmyja (epizoda Fishes), kot tudi, ko postavi v prvi plan vse absurde stremljenja po popolnosti v "najboljši restavraciji sveta".
A, v nasprotju s filmom Meni, ki se je bolj lotil kritike visoke gastronomije kot nekakšnega kulta, ki žre svoje vernike, The Bear te obsesivne visoke standarde argumentira, jih omehča s človeško noto in s tem poda precej bolj kompleksno sliko gastronomije, tudi tiste, ki je običajni smrtniki ne razumejo vedno najbolje.
Carmy je nedvomno genialen v svojem poklicu, mladi kuhar, ki je delal v Nomi in se ob vrnitvi v ZDA zavihtel na čelo (fiktivne) najboljše restavracije sveta. A kot vodja lastne restavracije mora postaviti ekipo, s katero bo dejansko sodeloval in ki se bo lahko zanesla nanj, kar se pogosto izkaže kot težek zalogaj, še posebej, ko v enačbo vključimo še delo z bratrancem in sestro ter uravnavanje dela in sveža romantična zveza.
Kot se več kot boleče nazorno izkaže, je Carmy morda res odličen kuhar – toda kljub krčevitim poskusom porazen pri vsem drugem. Nekaj, v čemer se bo kar nekaj vrhunskih kuharjev, če so vsaj malo samokritični (kar ni ravno njihova največja vrlina), prepoznalo.
Porast zanimanja za gastronomijo
Dejstvo je, da je gastronomija v zadnjih 15 letih, tudi s kuharskimi šovi, kot je MasterChef, in dokumentarnimi serijami, pa naj si je šlo za "haute cuisine" Chef's Tabla ali pa poulično hrano oddaj Anthonyja Bourdaina, ogromno pridobila pri vidnosti in priljubljenosti.
Kuharji so postali novodobni rockovski zvezdniki, ki jih naključni mimoidoči moledujejo za selfije, jedci zbirajo obiske v Michelinovih restavracijah, kot so včasih sličice za "Životinjsko carstvo", rodil se je cel krog kulinaričnih instagramskih vplivnežev in blogerjev.
Vse skupaj je prispevalo k temu, da je filmskim in TV-ustvarjalcem, ki niso popolnoma domači s tem položajem, težko res verodostojno prikazati vso večplastnost tega sveta. Vseeno smo v spodnji fotogaleriji zbrali nekaj televizijskih in filmskih izdelkov, ki so (poleg The Beara) podali relativno dober prikaz restavracijskega in gastronomskega posla.
Meni (2022) – pri filmu Meni je bila strokovna svetovalka s tremi Michelinovimi zvezdicami in naslovom najboljše kuharske mojstrice na svetu okronana kuharska mojstrica Dominique Crenn, kar je vsekakor obetalo. Vse skupaj je bolj kot na restavracijo Atelier Crenn, njeno restavracijo v San Franciscu, spominjalo na Willows Inn, ameriško restavracijo na otoku Lummi, ki se je neslavno zaprla po ekspozeju v New York Timesu, ki je celoten projekt predstavil kot gojišče verbalnega nasilja, spolnega nadlegovanja, zavajanja gostov in napol kulta. Režiser Mark Mylod in scenarist Will Tracy to še stopnjujeta v absurdne ravni, pri čemer je v središče postavljen lik kuharja z božjim kompleksom in gosti, ki segajo od samovšečne in pikolovske kulinarične recenzentke do nadležnega vseznalskega "foodija". Kar nekaj točk zadene bistvo, a se vseeno zdi, da film na koncu skoraj v maniri kavčarskih komentatorjev visoko gastronomijo zreducira na samovšečni teater, ki se ne more približati enemu konkretnemu sočnemu burgerju.
Boiling Point (2022) – Pred The Bearom in pred Menijem je bil Boiling Point (Točka vrelišča) tisti film, o katerem se je v kuharskih krogih najbolj govorilo – in tudi sprožilo kar nekaj zapisov in razprav, kako toksičen je kuharski svet. Podobno kot nekatere epizode The Beara je bil celoten film posnet v enem kadru in umeščen v kuhinjo, s čimer je pri gledalcu še okrepil občutek utesnjenosti in tesnobnosti. Boiling Point s svojim protagonistom, prenapetim londonskim kuharskim mojstrom Andyjem Jonesom (Stephen Graham) ne premore kaj dosti romantičnega pogleda, ampak kuhinjo predstavi kot mesto stresa, agresije, izbruhov besa in frustracij.
Chef's Table (2015– ) – ta izjemno uspešna Netflixova dokumentarna serija je krepko pripomogla h kultu osebnosti velikih kuharskih mojstrov, pa naj si je šlo za potetoviranega mača Alexa Atalaja iz Brazilije, študioznega Virgilia Martineza iz Peruja, glasnega in ekstrovertiranega Massima Botturo iz Italije ali pa fenomen iz idiličnega slovenskega podeželja, samoukinjo Ano Roš. "Fenomen Chef's Table" je za praktično vse upodobljene pomenil skoraj neobvladljiv naval ameriških (pa tudi mednarodnih) gostov, ki so jih popolnoma prevzele osebne zgodbe kuharjev, spojene z res impresivno kulinariko.
No Reservations (2005–2012) in Parts Unknown (2013–2018) – Bodimo iskreni, ko gre za dokumentarne serije, ki združujejo popotništvo z gastronomijo, se še vedno nihče ne more zares približati legendarnemu Anthonyju Bourdainu in njegovima No Reservations in Parts Unknown, v katerih je na potovanjih odkrival lokalno kulinariko. Čeprav je bil Bourdain sam vrhunski kuhar, v teh serijah ni iskal visoke kulinarike, ampak se je najraje usedel z domačini v lokalno trattorio na krožnik vampov alla romana, na plastični stolček na umazani zakotni ulici Jangona za skledo pikantne azijske juhe ali pa na krožnik svežih ostrig iz Limskega kanala. "Potovanja niso vedno lepa. Niso vedno udobna. Včasih bolijo, včasih ti celo zlomijo srce. Ampak to je okej. Potovanje te spremeni – mora te spremeniti. Pusti sled v tvojem spominu, na tvoji zavesti, srcu in telesu. Nekaj vzameš s seboj. Upamo, da pustiš za seboj nekaj dobrega," je dejal Bourdain, ki si je leta 2018 med snemanjem epizode Parts Unknown o Alzaciji vzel življenje. Verjetno so bile njegove oddaje tako dobre tudi zaradi demonov, ki jih je nosil s seboj.
Stanley Tucci: Searching for Italy (2021–2022) – Po Bourdainovi smrti se je CNN, ki je predvajal Parts Unknown, znašel pred težko in nehvaležno misijo najti nekoga, ki bi s podobnim formatom lahko nasledil Bourdaina. Ta nekdo je postal igralec in veliki gurman Stanley Tucci, ki se je vloge lotil zagnano – in brez poskusov kopiranja svojega predhodnika. Tucci v dokumentarni seriji Searching For Italy, kot pove že naslov, raziskuje državo svojih italijanskih prednikov, pri čemer se ustavi tako na najboljših beneških prigrizkih (t. i. cicchetti) kot tudi v z zvezdico nagrajeni Venissi, kjer je bogastvo lagunskih sestavin povzdignjeno na precej višjo raven.
Ratatouille (2007) – Čeprav je Ratatouille animirani film, in to animirani film o podgani, ki živi v Parizu, pa mu je uspelo prikazati kuharski svet bolj verodostojno od večine filmov, ki so se lotevali te tematike. Morda tudi zato, ker je kot strokovni svetovalec tu služil Thomas Keller, eden največjih ameriških kuharskih mojstrov iz slovite restavracije The French Laundry, tako da so izjemno veliko pozornosti posvetili vsakemu najmanjšemu detajlu, od tehnik do sestavljanja krožnikov. Kuharski poklic je predstavljen kot posel poln strasti, trdega dela in izjemnih veščin, sporočilo Ratatouilla pa pozitivno in navdihujoče – vsak lahko kuha.
Jiro Dreams of Sushi (2011) – Nič se ne more primerjati s preciznostjo in skoraj meniško predanostjo japonskih mojstrov sušija, pri čemer eden največjih ostaja danes 95-letni Jiro Ono, lastnik restavracije Sukiyabashi Jiro v Tokiu. Restavracija z desetimi sedeži v tokijski podzemni postaji, kjer strežejo izključno suši, je imela do nedavnega tri Michelinove zvezdice, a jo je Michelinov vodnik izključil, ker je v njej praktično nemogoče dobiti rezervacijo. Pri Netflixu so v dokumentarnem filmu Jiro sanja o sušiju dokaj dobro predstavili um, potreben, da vzpostaviš sistem, kot je Sukiyabashi Jiro, in kako je živeti v senci takega očeta.
Fuck, That's Delicious (2016–) – Jasno, dokumentarna serija s takim naslovom je bila lahko predvajana zgolj na bolj alternativnem kanalu, kot je Viceland (od leta 2021 je preseljena na YouTube), a je tudi serija s protagonistom, raperjem in nekdanjim chefom Action Bronsonom, precej neposredna. Fuck, That's Delicious se osredinja na "življenje in obedovalne navade največjega bon vivanta med raperji", medtem ko ta potuje po vsem svetu, obiskuje najrazličnejše restavracije in degustira vse od poulične hrane in visoke gastronomije do naravnih vinskih barov.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje