niso pustili, da bi jim postno razpoloženje kaj dosti pokvarilo izjemni jedilnik.
3 chefi je kulinarični povezovalni projekt, ki se je razvil na Bledu leta 2012 in se ohranil do danes, ko so prav vsi od trojice Bled že zapustili in odšli vsak - bolj ali manj - na svoje.
Prvi se je z blejske barke izkrcal Igor Jagodic, ki je Vilo Bled, katere usoda je žal negotova, zamenjal za restavracijo Strelec na Ljubljanskem gradu. Uroš Štefelin je šel skupaj s svojo nepogrešljivo poslovno partnerko Marcelo Klofutar iz butičnega hotela Triglav v Vilo Podvin v Mošnjah pri Radovljici, Bine Volčič pa je restavracijo Promenado zamenjal za TV-kariero v Gostilni išče šefa, ki jo je zdaj razširil na svojo kulinarično depandansko s kuharskimi tečaji vred.

Verjetno najbolj zadovoljen je lahko Štefelin, ki je izpolnil sanje vsakega resnega kuharja in odprl čisto svojo restavracijo, kjer lahko nemoteno in s popolno svobodo izvaja svojo kulinarično vizijo nove slovenske kuhinje. In prav Vila Podvin je gostila petkov v hipu razprodani "velikonočni" večer 3 chefov, kjer je vsak od trojice predstavil dva krožnika.
Trije "dueti" se med seboj ne bi mogli bolj razlikovati, a so se nekako vseeno povezali v smiselno in navdušujočo celoto. Volčič je prinesel "rock'n'roll" fuzijo, Jagodic francosko klasiko in dovršeno tehniko, gostitelj Štefelin pa slovenske tradicionalne jedi, povzdignjene na višjo raven.
Od domačih dobrot do visoke kulinarike
Ton večera je nakazala "dobrodošlica na vrtu", kjer so se v nekakšni mini različici mesečne Podvinske tržnice predstavili Štefelinovi lokalni dobavitelji - Kmetija pr Mrkot z moko in zdrobom, Darjina kmetija s konopljo, zelišči in čaji, Kmetija Gartner s siri (vključno z res specifičnim mohantom), VIPI s sadnimi sokovi, Ribogojnica Zupan s hladnimi in toplimi dimljenimi postrvmi, postreženimi s prazniku primernim hrenom ("Namesto velikonočne šunke, kajneda?") ter Mesarija Mlinarič, ki v sodelovanju s Štefelinom izdeluje kranjske klobase s tepkami.
Da bi šla jedača lažje po grlu, so tokrat več kot zadovoljivo poskrbela Vina Bordon iz slovenske Istre, kjer pridelajo največ refoška, zato je ta bil tudi za osnovo uvodne Evine penine in sadnega, dišečega rozeja, ki je navdušil pri Binetovi tudi barvno skladni topli predjedi.
Hladne predjedi je pospremila njihova lanska malvazija (24-urna hladna maceracija), mesne polni refošk (2005) in aromatični Bon d'or (2003), sladico pa rumeni muškat (2011).
Volčičev je bil najprej pozdrav iz kuhinje, ki si tu bolj zasluži svoj francoski izvirnik, "amouse bouche", saj na drzni, eksotični kreaciji ni bilo prav nič domačega. Chef Bine je brancinov ceviche (gre za jed, ki izvira iz Južne Amerike in je navadno pripravljena iz surovih rib, pikantno začinjenih in mariniranih v citrusih) nabodel na nabodalce in ga pomočil v intenzivno morsko hladno juho iz citrusov in koriandra. Cevicheju in juhi so družbo delali še na hitrico ocvrte globokomorske kozice z dehidriranimi malinami.

Solata s polži in morski tris z algami
Drugo dejanje je pripadlo Jagodicu, ki je pripravil eno bolj izpopolnjenih in bogatih pomladnih solat, kar smo jih okusili v zadnjem času. Osnova so bila travniška zelišča in rukola, vse skupaj pa nadgrajeno z moussom travniških zelišč, artičoko, kandiranim paradižnikom, čipsom pancete, olivinimi drobtinami, rumenjakom prepeličjega jajca in polži.
Intenziteta se ni prav nič omilila niti z Volčičevo toplo predjedjo, s katero je nadaljeval v svoji ribji tematiki. Filejem trilj so v sicer v osnovi zelo nežnem in minimalističnem morskem trisu delali družbo še škamp in jakobova pokrovača, a je bilo vse skupaj speljano v bolj divje vode s školjčno omako s kurkumo, pire krompirjem z algami, pečeno kumaro in kumaričnim oljem. Krožnik, kakršnih pri nas ne vidimo pogosto.

Bolj klasičen je bil ponovno Jagodic, katerega priželjc je bil resen kandidat za krožnik večera. Žlezo, ki se vse bolj uveljavlja kot obvezen element vsakega vrhunskega jedilnika, je postregel celo, "nezamaskirano", potopljeno zgolj v slastno, gosto mesno omako, v kateri se je kopal tudi s staranim tolmincem polnjen raviol, belemu belušu je pridel peno slanine, vse skupaj pa okrepil s tartufi.

Južina a la Štefelin
"No, jaz vam bom pa kaj za jest naredil, a'n'de!," je glavno jed napovedal bolj "ljudski" Štefelin, ki si je svojo "kmečko južino" zamislil kot nepretenciozno, a všečno izpeljano kombinacijo mehkega telečjega fileja (ta se je na nizki temperaturi pekel dve uri) v ovoju iz mavrahov in mesno omako, zelenih belušev, korenčkovega narastka, pire krompirja z zelišči, črne redkve in koprivnih vršičkov. Ob jedi pa postregel še zadnjo regratovo solatko s toplim krompirjem in ocvirki.
Še bolj pa se je k jedači svojega in našega otroštva vrnil z nostalgičnim "japkom in gresom" - jabolko je spekel z nadevom iz lešnikov in medu ter ga postregel na zdrobovi strjenki in albuminski skuti, vse skupaj pa obogatil še z brusničnim sladoledom. Sladica, ki se je morda še najbolj nagibala k neki kmečki tradiciji, ki so jo v Podvinu poudarjali tudi z glasbeno spremljavo v podobi harmonik. "Domače, na poskok, veselo, toplo, okusno", so večer označili pri Štefelinovih.

Tretje, zadnje dejanje letošnje izdaje bo v Volčičevi Gostilni pri šefu 16. maja, še pred tem pa odhaja trojica v soboto na zasluženo enotedensko križarjenje po Sredozemlju do Carigrada.