Glede na to, da se tudi tokrat film konča z odprtim koncem, smo lahko precej prepričani, da se malce sprevržena zgodba Massima in Laure še ni sklenila.

Krivite pandemijo. V času lockdownov, ko smo bili po mesece obsojeni na družbo naših zaslonov in Netflixa, so namreč nepričakovan uspeh poželi številni filmi in serije, po katerih smo posegali izključno iz eskapističnih vzgibov.

Cenene romance, poneumljajoče komedije in, da, mehki pornič, ki je bil tako slab, da si je na platformi za agreacijo recenzij Rotten Tomatoes prislužil rekordno oceno točno 0 odstotkov zrelih paradižnikov. A to ni ustavilo gledalcev - morda je nekatere celo pritegnilo.

Ves feminizem, žensko opolnomočenje in #MeToo, ki je vrhunec doživel le poldrugo leto pred izbruhom pandemije, je lahko spustil le zgolj en kolektivni ogorčeni izraz gnusa nad premiso filma, tako daleč proč od vsega, kar je v nas vcepljala t. i. woke kultura, da je težko razumeti, po katerih kanalih je 365 dni ugledal luč sveta na Netflixu.

50 odtenkov sive po poljsko?

V ospredje zgodbe, nekakšne poljske različice 50 odtenkov sive, je avtorica knjižne predloge Blanka Lipinska postavila sicilijanskega mafijskega šefa Massima Torricellija, izklesanega kot grško božanstvo, z besednim zakladom napihljive seks lutke ("Ali si izgubljena, punči?" mami objekt svojega poželenja).

Massimo (nekdanji vrtnar, zdaj Dolce&Gabanna model Michele Morrone) se nesmrtno zaljubi v Lauro (Anna-Maria Sieklucka), mično poljsko turistko, a namesto, da bi ubral bolj logično pot klasičnega dvorjenja, jo ugrabi, zveže, zapre v klet svoje vile in ji da 365 dni, da se zaljubi vanj. Če v tem času ne postane dovzetna na njegove čare, jo bo milostno izpustil, galanten kot je.

Že samo ta uvod je bil več kot dovolj za pogrom feminističnih skupin in organizacij za zaščito žensk, ki so filmu očitale fetišizacijo spolnega nasilja in nasilja nad ženskami ter od Netflixa zahtevale, da film umakne s svoje platforme. Neuspešno. Film se je zavihtel na prvo mesto v okoli sto državah sveta, gledalci so se istočasno zgražali in tešili svojo pandemično nepotešenost z najbolj komično obliko erotike.

Laura seveda ni potrebovala 365 dni, da je povsem voljno in prostovoljno pokleknila (dobesedno) pred Massimom, ustvarjalni ekipi v postavi poljskih režiserjev Barbare Bialowas in Tomasza Mandesa pa je Netflix prižgal zeleno luč za še najmanj dve nadaljevanji – literarna predloga je namreč trilogija.

Romanca na preizkušnji

A če se je prvi del vrtel skoraj izključno okoli raziskovanja poželenj obeh telegeničnih protagonistov, se je 365 dni z drugim in tretjim delom spustil v neke kvazigloboke vode, kar ga ne nujno izboljšuje.

Drugi del tako s pojavom konkurenčnega mafijskega lepotca Nacha (Simone Sussina) in Massimovega zlobnega brata dvojčka Adriana pridobi priokus telenovele, tretji pa se za odtenek bolj fokusirano posveti Laurini dilemi, koga izbrati - odtujenega in zdaj še bolj zatravmiranega Massima ali precej bolj sončnega in toplega deskarskega mafioza Nacha. Dilema, ki si jo zastavlja vsaka dopustnica na Siciliji, torej.

"Naslednjih 365 dni" ne izgublja časa z Laurinim bojem za preživetje potem, ko je bila na koncu drugega dela ustreljena (na koncu prvega pa vpletena v kar se je zdelo usodno prometno nesrečo) – Laura je kot maček z devetimi življenji in okreva tako hitro, da se zdi, da je njena edina težava, ko poležava v svoji zakonski postelji, da je Massimo, zaskrbljen za njeno zdravstveno stanje, pač še ne želi naskočiti.

A tudi to se naglo spremeni, saj je potreben zgolj frizer in seksi črna svilena oblekica, da Massimo pozabi na Laurin zašit trebuh in jo zadovolji, medtem ko ga le meter stran čaka polna konferenčna soba poslovnih partnerjev.

Poceni poskus feminizma

Prizori seksa so sicer v tretjem delu do neke mere manj eksplicitni, saj se avtorji bolj posvečajo notranji razklanosti Laure in njenim čustvom do Nacha, katerega tudi slog ljubljenja je precej nežnejši in bolj ljubeč od tekmeca. Slednji to kompenzira s svojimi še bolj potenciranimi pogledi zabodenega vola, ki tudi med spolnim vrhuncem odtavajo nekam v nebo, kar nam skuša film razložiti z njegovimi ne prav dobro zakopanimi nakopičenimi travmami, kot so bratova smrt, izguba nerojenega otroka in zavedanje, da izgublja Lauro.

Ta po drugi strani notranje stiske rešuje s tem, da se zakoplje v delo – kar v svetu 365 dni in njihove predstave "poslovne ženske" pomeni steklenice šampanjca za zajtrk s prav tako močno zaposleno najboljšo prijateljico Olgo (Magdalena Lamparska), ki mu sledi še več šampanjca, preden se odpravita v modni studio, kjer Laura prosojni til dvakrat zavrti okoli šiviljske lutke in tako ustvari "kos", vreden modnega tedna nekje na Portugalskem, kot nas skušajo prepričati ustvarjalci.

Ti so se, verjetno pod težko kritik, da promovirajo nasilje nad ženskami in te objektivizirajo, v času, ko to pač ni več "in", s tretjim delom odločili v franšizo vnesti nek neroden poskus poceni feminizma.

Ta je v praksi videti s krilaticami, kot so "Ženska, ki živi za moškega, bo vedno nesrečna. In tudi moški bo", malodane kastracijo Massima, za katerega naj bi verjeli, da bo zgolj nemočno spremljal Laurino uhajanje k Nachu, in homoerotični prizor, za katerega resnično ne vemo, čemu služi, razen godenju Morronejevi gejevski publiki, ki je, sodeč po igralčevem Instagramu, precejšnja.

Vibriraj na mojo nevarnost

Glasbeni podlagi, že tako slabi v prvih dveh delih, se uspe v tretjem še dodatno spustiti z besedili, kot so "Poljubi me kot tujec/Pridi in okusi moj okus/Ne potrebuješ zasledovalca, samo vibriraj na mojo nevarnost" ali pa tršo "Fuck Society" ("Je*** družbo") ob sado-mazohistični sceni v klubu.

Prav zaradi povsem zgrešene glasbene podlage tudi Laurine sanje, ki naj bi bile seksi mokre sanje, izpadejo kot cenene sanje 14-letnice, ki sanjari o nedonošenemu pevcu boy banda.

Ne pomagajo tudi globoke misli tipa "Lahko zbežiš od mene, a ne moreš zbežati pred tem, kar čutiš", podaja pa film v svojem komičnem elementu latentne alkoholičarke Olge vsaj potencialno dober nastavek za četrto epizodo - raziskovanje več kot očitnih težav z alkoholom, ki jih na svojem zdaj precej podaljšanem sicilskem dopustu pospešeno razvijata obe zdolgočaseni Poljakinji.