Kovinsko držalo za vroče steklo. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc
Kovinsko držalo za vroče steklo. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc

Velike ampule kisika, butana in propana, kovinske klešče in cela množica prozornih steklenih bučk ter tulcev.

Obiskujejo ga tudi umetniki, ki si želijo uresničiti svoje vizije. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc
Obiskujejo ga tudi umetniki, ki si želijo uresničiti svoje vizije. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc

"Tu so vse stvari že malo stare, tako kot jaz," pripomni hudomušni 65-letnik, ki že 50 let dela kot steklopihač, ko vidi, da občudujem stare stroje in pripomočke.

"Plina se ne bojim, doma pa me uporabljajo za to, da prijemam vroče stvari," se nasmehne. Najprej mi zatrdi, da se v vsej svoji karieri še nikoli ni opekel, ko vztrajam, pa prizna, da se to zgodi večkrat, posebej če ga kdo med delom zmoti.

"To delam zato, ker mi je izziv," iskreno pove obrtnik, ki še med upokojitvijo svojo prvo kavo spije kar v delavnici.

Vsaka tovarna ima svoj recept, pove, ko ga vprašam, s kakšnim tipom stekla dela. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc
Vsaka tovarna ima svoj recept, pove, ko ga vprašam, s kakšnim tipom stekla dela. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc

Na delo!

"Grejem, piham, krivim, varim skupaj kose," razlaga, ko ga vprašam, kaj vse mora postoriti, da dokonča neko vazo ali drug izdelek. Najprej pa mora steklo ogreti na 750 stopinj Celzija, zato so zanj nepogrešljiv pripomoček tudi debele rokavice in kovinske klešče, s katerimi prijema nevarno vročo snov.

Plinska jeklenka. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc
Plinska jeklenka. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc

"Cevko moram stalno vrteti, sicer ne bi bila segreta okrog in okrog, ker je votla. Steklo lahko lomimo, režemo pa ga lahko le z diamantom. Ko je segreto za obdelavo, imam le petnajst sekund časa, da ga piham in oblikujem, saj je stena tanka in masa te temperature ne drži. Piham v cev ali si pomagam z gumijasto cevko. Tudi pihati moraš znati," se zasmeji in mi na močnem plamenu pokaže, kako oblikuje enega najtrših materialov na svetu.

Vsak predmet najprej nariše in mu določi mere. To delo je skoraj kirurško natančno, izdelki lahko včasih odstopajo le za milimeter, spet drugič pa celo le za stotinko milimetra.

Njegovo delo je dinamično, gibi so usklajeni. Steklo hitro spreminja obliko s pihanjem in vrtenjem. Vmes me preseneti, ko bučko v nekem trenutku tako močno napihne, da poči in se steklo raztrešči po mizi. Na ta način Drobnič ustvari podstavek za vazo ali kozarec.

Ko najdem enega od koščkov, vidim, da je tanjši od papirja.

Vsaka tovarna ima svoj recept, pojasni, ko ga vprašam, s kakšnim tipom stekla dela. Točna sestava stekla, na primer tistega iz Benetk, je še danes skrivnost steklarn. Če se dva recepta razlikujeta za do 10 odstotkov, je tidve stekli še mogoče spajati skupaj, če pa se bolj razlikujeta, to ni mogoče.

Steklarstvo zahteva odlične ročne spretnosti. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc
Steklarstvo zahteva odlične ročne spretnosti. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc

40 "sorojencev" in dve desni roki

"Imel sem 40 bratov in sester," hudomušno pove in pojasni, da je od treh mesecev naprej živel pri prijazni rejnici, kjer je ostal dolgo in spoznal mnogo drugih otrok.

Natančno delo Foto: Ivana Zajc
Natančno delo Foto: Ivana Zajc

Bil je levičar, a rejnica mu je rekla, da se piše z desno roko, s tem pa ga je naučila uporabljati obe roki. To mu je prišlo zelo prav pri nadaljnjem steklarskem delu, ki zahteva odlične ročne spretnosti.

Zgodba o Vegi

Svojo kariero je začel v tovarni Vega, ki je bila svojčas največji proizvajalec grafoskopov na svetu. Izdelovali so jih na roke, se spominja Drobnič, poleg tega pa so delali tudi daljnoglede, diaprojektorje, episkope, mikročitalnike in laboratorijsko steklovino ter optiko.

Tu je začel delati leta 1970 in je spadal v zadnjo generacijo vajencev te tovarne. Leta 1994 se je Vega priključila Iskri, za steklopihaštvo pa se je v času njegovega življenja počasi padalo v pozabo.

Steklo za umetnike, kemike in otroke

"Nikoli si ne bi mislil, da bo steklopihaštvo izumrlo, nikoli. Še danes se mi zdi nenavadno, da sem eden zadnjih, ki to zna. Hkrati pa mi to tudi ugaja," pove sogovornik, ki je eden zadnjih samostojnih obrtnikov, ki se ukvarja s steklopihaštvom nad odprtim plamenom.

Stroj iz prvotne tovarne Vega. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc
Stroj iz prvotne tovarne Vega. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc

Sčasoma je pustil službo v tovarni in se podal na samostojno pot. Delal je steklene gasilne aparate, za Inštitut Jožefa Stefana še danes izdeluje epruvete za poskuse tamkajšnjih raziskovalcev, ki morajo biti izdelane ročno.

Obiskujejo ga tudi umetniki, ki si želijo uresničiti svoje vizije, zato je Drobničeve stvaritve mogoče videti tudi po evropskih umetnostnih galerijah.

K njemu prihajajo tudi osnovnošolski otroci, ki jim pokaže svojo pozabljeno obrt. Ko se oglasijo, vedno zastre svetlobo, da steklo močno zažari v temi, plamen pa osvetli delavnico.

"Še vedno sem radoveden, to je tisto, kar me vleče, vsak dan se hočem učiti," pove in zdaj razumem, zakaj se zna približati tudi najmlajšim. Potem pa za nekaj trenutkov oba utihneva – spomnim se, da ga ne smem zmotiti med delom z žarečo snovjo – da se ne bi opekel.

"Doma me uporabljajo za to, da prijemam vroče stvari"