Na razstavi je le del obsežne zasebne zbirke. Foto: Televizija Slovenija
Na razstavi je le del obsežne zasebne zbirke. Foto: Televizija Slovenija

Tehnologija radia in radijskih valov je stara že več kot stoletje. A danes radijske sprejemnike, ki so del našega vsakdana, poznamo v popolnoma drugačni obliki, kot so jih še pred dobrega pol stoletja. V Zasavskem muzeju Trbovlje so tako na ogled radijski aparati, ki so nastali v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni. To pa je le del osebne zbirke trboveljskega navdušenca, Roka Sterniše.

Ogledamo si lahko modele vseh cenovnih kategorij in dimenzij. Foto: Televizija Slovenija
Ogledamo si lahko modele vseh cenovnih kategorij in dimenzij. Foto: Televizija Slovenija

Stari radijski sprejemniki ga tako navdušujejo, da je do zdaj zbral in obnovil že več kot 200 aparatov. Poleg zbirke so v muzeju izdali še katalog, ki prvi na enem mestu združuje in opisuje ta pomemben del jugoslovanske tehnične dediščine. V zborniku najdemo opis praktično vseh radijskih aparatov, ki so jih po drugi svetovni vojni izdelali na območju nekdanje Jugoslavije. S proizvodnjo se je v tem obdobju ukvarjalo približno deset jugoslovanskih podjetij. "Najnaprednejše so bile slovenske Telekomunikacije, drugi so predvsem duplirali aparate tujih proizvajalcev. Telekomunikacije pa so vedno težile k nečemu novemu. Prvi so uvedli tranzistorje in stereo zvok," je za Televizijo Slovenija povedal Sterniša.

Večina jih je izdelanih iz lesa in blaga. Foto: Televizija Slovenija
Večina jih je izdelanih iz lesa in blaga. Foto: Televizija Slovenija

Sterniša je radie kupoval po celotni Jugoslaviji in jih vse tudi obnovil tako, da vsi še delujejo. Dolge in kratke radijske valove v Sloveniji lahko še vedno dobro lovimo, radijske postaje s srednje dolgimi valovi pa počasi ugašajo. Radijski navdušenci si zato pomagajo z manjšimi frekvenčnimi generatorji, ki oddajajo valove na majhnem območju, kjer so aparati razstavljeni.

Aparati so včasih lahko stali celo premoženje, najdražji aparat na razstavi je kupca stal toliko kot pohištvo za celo spalnico. Kot pravi Sterniša, pa "so seveda obstajali tudi bolj ceneni modeli. Najdostopnejši, kupili so ga lahko praktično vsi, je bil zagrebški RIZ, Radio industrija Zagreb, ki je bil narejen po Phillipsovem modelu.”

Pri popravilu Sterniša aparate vedno poskuša povrniti v čim bolj avtentično stanje. Foto: Televizija Slovenija
Pri popravilu Sterniša aparate vedno poskuša povrniti v čim bolj avtentično stanje. Foto: Televizija Slovenija

Sterniša poleg zbiranja starih radijskih aparatov te tudi obnavlja. "Najprej je treba najti načrte za radio in jih temeljito pregledati. Nato zamenjamo razne kondenzatorje in upore. Upori in kondenzatorji so standardni, ostala elektronika pa se dobi v specializiranih trgovinah, lahko jo pa tudi nadomestimo s sodobnim ekvivalentom." je povedal Strniša, ki je tudi sam izdelal nekaj replik starejših radiev.

Sodelovanje med muzeji in zasebnimi zbiralci je pomemben del ohranjanja slovenske tehnične dediščine. “Mi kot muzealci zasebnim zbirateljem pomagamo s strokovnim delom, oni pa so na področju, s katerim se ukvarjajo, veliko večji poznavalci kot mi, zato nam pomagajo s strokovnim znanjem,” je za Televizijo Slovenija povedal Gregor Jerman VD direktorja zasavskega muzeja Trbovlje.

Trboveljski navdušenec zbira stare radie