Niz senčnikov na albanski rivieri. Foto: Reuters
Niz senčnikov na albanski rivieri. Foto: Reuters
Eden večjih adutov Albanije je čisto morje. Foto: EPA
Bogata kulturna dediščina. Foto: EPA
Bunkerje zdaj pametno tržijo turistom. Foto: EPA

Ampak zdaj se želi Albanija svetu predstaviti v lepši luči. Ali, kot piše Julia Langdon na BBC-ju: "Albanija se proti slabi podobi pustinje bori s senčniki." In ob tem postreže s fotografijo neskončne plaže z ravno vrsto senčnikov, ki je postala že skorajda sinonim za to turistično destinacijo.
Langdonova je imela, kot marsikdo, številne predsodke, preden je po 30 letih dopustovanja na bližnjem grškem otoku Krfu in plašnem pogledovanju proti obali Albanije letos končno obiskala še slednjo.

Njene predstave o tej še vedno precej zapostavljeni evropski državi niso bile najboljše: "Zdelo se je, da gola obala in negostoljubne gore predstavljajo izolacijo države, zaradi komunizma pol stoletja odrezano od sveta, dom mafije, skratka, puščobna, odpadniška dežela Balkana."

Vrnila se je s podobo riviere, polne turistov (90 odstotkov jih prihaja iz Evrope), oleandrov in palm, pisanih senčnikov ter promenad s kavarnami, bari in turističnim kičem. "Tudi avtomobile imajo! Pa elegantne hotele! In govorijo angleško!" se ni mogla načuditi BBC-jeva novinarka. No, "strašljive" albanske ceste in pomanjkljiva infrastruktura jo vseeno niso najbolj navdušile. Tudi letališče je samo eno - tisto v Tirani, poimenovano po Materi Terezi, in od katerega potrebujete še šest ur (če imate srečo) do obale.

Mizerne plače, nizke cene
A ni dvoma, da se Albanija ob tem, ko potrpežljivo čaka, da jo Evropska unija sprejme medse, z velikimi koraki odpira svetu in turizmu, ki je, konec koncev, najboljši način, da se otreseš predsodkov, vezanih na državo, v kateri je pred dobrimi 20 leti še vedno potekal krvav boj za demokracijo.

Danes sta ključni gospodarski panogi v državi, kjer je povprečna plača pičlih 230 evrov, pokojnina pa zgolj 115 evrov, kmetijstvo in ribolov. Mladi se znajdejo vsak po svoje - tudi prek črnega trga -, gospodarstvo pa živi tudi od denarja, ki ga domov pošiljajo štirje milijoni Albancev, ki živijo po svetu. A to v praksi pomeni tudi, da je Albanija zelo poceni. Kar je v času krize vsekakor dobrodošel podatek ob načrtovanju dopustniške destinacije.

Vlagatelji z Bližnjega vzhoda
Turizem, ki je lani v državno blagajno prinesel 170 milijonov evrov, bi lahko postal pomemben dejavnik pri razvoju. A vlada se zaveda, da je eden večjih izzivov albanskega turizma povečanje zmogljivosti nastanitev ter izboljšanje kakovosti ponudbe in infrastrukture. A to ministrstva za turizem ne ustavlja - intenzivno reklamira Albanijo kot vročo turistično destinacijo in kuje načrte za nova letovišča.

Podjetniki iz Dubaja in Katarja naj bi že izrazili zanimanje za financiranje velikega gradbenega projekta v zalivu Lalzi, francoska veriga Club Med pa načrtuje 75 milijonov evrov težko gradnjo 350 razkošnih vil s pogledom na zaliv Kakome.

Albanci pa ne stavijo samo na plaže in gorato notranjost (idilične Albanske Alpe, gorati narodni park Lura in za pohodništvo primerna gorska veriga Tomorr), ampak tudi na kulinariko, ki je z mešanico grških in turških vplivov eden izmed njihovih najmočnejših adutov. Dobro so se znašli in začeli tržiti svojo temno zgodovino. Tako so v kraju Lezhë nekaj starih betonskih bunkerjev iz časa diktatorja Enverja Hoxhe preuredili v trendovska prenočišča - hostle - in jih spretno tržijo turistom.