Nastanek ledenika pogojuje tudi snežna meja. Sneg se topi zaradi sonca in visokega pritiska v globini. Staljeni sneg kot snežnica zmrzne in se ponovno stali. Tako nastane zeleni sneg (sren ali firn), iz katerega postopoma nastane zrnati ledeniški led.

Ledenik je ustaljen, če je nastajanje ledu v zgornjem delu ledenika, kjer se zaradi nizke temperature led ne tali, v ravnotežju s taljenjem v spodnjem delu, kjer se led tali.

Slovenija, dežela brez ledenikov
V Sloveniji je začel Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU sistematično opazovati stanje ledenikov leta 1946. Edini ledeniki v Sloveniji (in takratni Jugoslaviji) so bili trije: Triglavski ledenik, ledenik pod Skuto in ledenik Skedenj nad Krnico na severni strani Prisojnika.

Tríglavski ali Triglávski ledeník (tudi Bohinjski ledenik) je bil največji ledenik na ozemlju današnje Slovenije in je v zadnji ledeni dobi segal čez Vrata in po Dolini do vrat Radovljice. Ostanki Triglavskega ledenika ležijo na severovzhodni strani pod vrhom Triglava.

Na podlagi vnosa roba ledenika na karto je bil določen obseg ledenika 46,9 ha, kar sovpada s prvo omembo velikosti Triglavskega ledenika iz leta 1888, ki omenja velikost 45,9 ha. Obseg ledenika je v letih 1946-1952 nihal med 13 in 16 ha. Temperatura v talilni in majhna količina snežnih padavin v redilni dobi sta bili usodni za njegovo močno krčenje po letu 1983 in popoln razpad po letu 1991.

Danes lahko rečemo, da Triglavskega ledenika ni več. Obstaja možnost ponovnega pojava, vendar bi bilo zato potrebnih več zaporednih let z velikimi količinami snega v redilni in hladnim ter oblačnim poletjem v talilni dobi.

L. D.