Nastal je s podrtjem jamskega stropa. Veliko jezerc je še vedno v podzemnih jamah, ki imajo pogosto tako tanke strope, da se prek njih v notranjost razraščajo drevesne korenine.

Te segajo do vode v jezercih ali pa se zarivajo v vlažne jamske usedline. Pri nastajanju izrazite kroglaste oblike je svoje prispevalo tudi kemično raztapljanje apnenca oziroma korozija.

Udornice imajo navadno premer nekaj deset metrov, globoke pa so od 10 do 30 metrov. Ponekod na gričevnatem jugu polotoka so globoke tudi več kot 100 metrov in tam jih imenujejo chenes. Veliko udornic povezujejo podzemni tokovi sladke vode, kar so dokazali tako z barvanjem kot s potapljanjem.

Blizu obale so cenote bolj plitve kot v notranjosti. V neposredni bližini morja se namesto udornic pojavljajo močni kraški izviri, ki kot nekaj sto metrov dolge reke tečejo proti morju, od koder morska voda s plimovanjem prodira navznoter. Tako se izrazito mešata sladka in slana voda, kar še posebej ugodno vpliva na raznovrsten rastlinski in živalski, zlasti ribji svet.

S privatizacijo so udornice postale pomembna turistična zanimivost; v njih je mogoče plavati in se organizirano potapljati. Tradicionalno so imele izredno pomembno vlogo kot prvovrstni in zanesljivi vodni viri. Njihova prisotnost je omogočila trajno naselitev, zato ni naključno, da so vsa majevska naselja nastala tam, kjer so udornice. Nekatere med njimi so imele mistično vlogo v tradicionalnih obredih žrtvovanja. Najbolj znana takšna udornica je v turistično razvpiti Chichen Itzi, najbolje ohranjeni med vsemi majevskimi naselji.