Paseo de la Reforma nadaljuje svojo pot mimo bogate poslovne četrti Polanco, nato pa začne plezati na gričke, kjer so svoj prostor pod soncem našli tisti, ki imajo toliko pod palcem, da jim za denar ni več mar.

Vile in palače obdajajo visoke ograje in še višje drevje, v nekatere ulice lahko vstopijo le tamkajšnji stanovalci, varnostniki in kamere pa budno pazijo, kaj se dogaja v okolici. Z avtobusi se tu vozijo le tisti, ki pridejo v službo.

Južno od Reforme in parka Chapultepec sta precej manj razkošni, a bolj živahni in zanimivi četrti Condesa in Roma, katerih boljši časi so bili v prvi polovici 20. stoletja, a ju v zadnjih letih hitro obnavljajo. Ulice včasih močno spominjajo na evropska mesta, v Condesi pa lahko vidimo veliko zanimivih arhitekturnih dosežkov s preloma 19. stoletja.

San Angel, Coyoacan, Diego in Frida
Približno deset kilometrov jugozahodno od Zocala sta dva očarljiva dela mesta, četrti San Angel in Coyoacan, ki si ju je najbolje ogledati v soboto ali nedeljo.
Lepši in mirnejši je San Angel. Dvajset minut vožnje s podzemno železnico ali uro in pol vožnje z mestnim avtobusom, nato pa vstop v popolnoma drugačen svet.

Čudovite hišice živih barv s skrivnostnimi vrtovi, s kockami tlakovane ulice, majhne cerkvice s krasnimi vrtovi in predvsem čaroben mir. V 17. stoletju so karmeličanke tu odprle kolegij, saj se jim je zdel kraj idealen za meditiranje in večurno opazovanje narave. V San Angelu so se naselili tudi številni umetniki, predvsem slikarji, ob sobotah pa v dveh parkih svoja platna na ogled postavijo tudi mladi in manj uveljavljeni umetniki.

Coyoacan v nahuatlu pomeni "prostor, kjer se zbirajo kojoti". S prestolnico se je zrasel v sredini 20. stoletja, v začetku 16. stoletja pa je v Coyoacanu živel španski konkvistador Hernan Cortes. Med slavnimi stanovalci sta bila tudi slikarja, ljubimca in zakonca Frida Kahlo in Diego Rivera. Fridina "modra hiša" je danes spremenjena v muzej, le nekaj ulic stran pa je ravno tako za obiskovalce odprta hiša, v kateri je živel Rus Lev Trocki, ki je nekaj let po sporu s Stalinom našel zatočišče v Mehiki. Po prihodu v Mehiko je Trocki z ženo Natalijo najprej živel z Rivero in Kahlovo, nato pa so se sprli in Trocki se je preselil na svoje. Leta 1940 so ga ubili stalinisti, njegova delovna soba pa je še danes taka, kot je bila v trenutku napada nanj.

Lepo urejene parke in trge v Coyoacanu ob koncih tedna zasedejo domačini, ki se pripeljejo iz drugih delov prestolnice, svoje stojnice pa postavijo prodajalci nakita, spominkov, igrač in prigrizkov.

Tisti ljubitelji umetnosti, ki potepanje po Coyoacanu podaljšajo do muzeja Anahuacalli, gotovo niso razočarani. Stavba iz črne vulkanske kamnine spominja na trdnjavo, v njej pa so na ogled Riverova dela in bogata zbirka predkolumbovskih predmetov, predvsem lončenina in glinene figurice iz zasebne zbirke Diega Rivere.

Čarobni zeleni Xochimilco
Še nekoliko dlje, tokrat proti jugu, je Xochimilco, "kraj, kjer rastejo cvetlice". Xochimilco je osamljen ostanek jezera Texcoco, mreža kanalov pa je dolga skoraj 200 kilometrov. Pred prihodom Špancev so Azteki tu na plavajočih vrtovih gojili vrtnine, rože, sadje ...

Do danes se je ohranilo večinoma le cvetličarstvo, chilangosi pa hodijo v Xochimilco na zabavo posebne vrste. Vkrcajo se na ljubke čolne (vsak čoln ima svoje ime), ki jih z velikanskim drogom poganja čolnar, s seboj prinesejo hrano in pijačo, najamejo mariačije in več ur glasno praznujejo in plujejo po kanalih.

V Xochimilcu pa je živela tudi bogata pokroviteljica umetnosti Dolores Olmedo Patiño. Njena hacienda naj bi bila iz 16. stoletja, obdaja pa jo prav neverjeten vrt. Dolores je zbrala največ del Diega Rivere - olja, litografije, akvarele in risbe. Vsa njena zbirka in hacienda sta po Doloresini smrti postali last Mehike.

Romanje na sever
Mehičani so zelo verni in guadalupska Marija (Maria de Guadalupe) je njihova najbolj zvesta zavetnica. Ni malo tistih, ki se ji želijo osebno zahvaliti ter se zato odpravijo v severni del prestolnice, kjer stoji guadalupska bazilika, verjetno najbolj sveti kraj v Mehiki. Prvo cerkev so postavili zraven grička Tepeyac, na katerem se je leta 1513 Indijancu, ki je pred tem že sprejel katoliško vero, prikazala Marija. V naslednjih stoletjih je ravno kult guadalupske Marije španskim kolonizatorjem pomagal, da so se avtohtoni prebivalci množično spreobračali v katoliško vero.

Staro baziliko so začeli graditi leta 1531, končali pa so jo šele leta 1709. Zaradi pogrezanja in prevelikega števila obiskovalcev so jo morali v 70. letih prejšnjega stoletja za več let zapreti, zraven pa so zgradili ogromno moderno bazliko.

Prav vsak dan v letu pride več tisoč ljudi - nekateri po lastni želji prehodijo več deset ali sto kilometrov, da bi jo videli, drugi pa nekaj zadnjih sto metrov premagajo po kolenih. Pri tem jim običajno pomaga pomočnik, ki pred vernika postavlja majhne odeje ali preproge, da kolena malo manj trpijo. Guadalupska Marija ima svoj praznik 12. decembra - v nekaj dneh jo takrat obišče več stotisoč vernikov.

Čas za odhod
Dan, ko je treba oditi iz mesta, vedno pride prekmalu. Možnosti za popotnike sta pravzaprav le dve - letalo ali avtobus. Vlakov je v Mehiki malo, vozijo pa mnogo počasneje kot avtobusi. V mestu so štiri glavne avtobusne postaje - severna, vzhodna, južna in zahodna. Vse štiri so s središčem mesta povezane s podzemno železnico, največja in najmodernejša med njimi pa je tista, ki stoji vzhodno od središča.

Postopek vkrcavanja na avtobus je zelo podoben odhodu na letalo - od večjih kosov prtljage se je treba posloviti že pri »čekiranju«, nato pa sledi iskanje pravega modula in vrat, izpred katerih bo odpeljal avtobus. Premišljevanje, ali bo tudi prtljaga na istem avtobusu, pa je tako ali tako nesmiselno.

RTV SLO/T. T.