Osamljen klarinetist, umetna megla, ki je simbolizirala tok reke, in bučni aplavz ob prihodu prvih plesalcev so naznanili začetek skoraj dvournega plesno-glasbenega spektakla, ki ga poznamo pod imenom Riverdance. Zgodba, ki je po besedah ustvarjalcev oprta na irsko tradicijo, je vodila gledalce iz nekega neznanega, čarobnega sveta Keltov in njihove skrivnostne kulture v današni svet in nazaj. Ustvarjali so jo nadarjeni umetniki skozi koreografijo in pesmi, ki so odsevale življenjski cikel reke - njeno besnenje in mrtve rokave.

Energične plesne točke, ki so jih povezovali različni vložki violine, klarineta, bobna ali dud, so umirjali solistični pevski vložki. Ti so zbrane popeljali v mrtve rečne rokave in na trenutke dobesedno omrtvičili zbrane v dvorani. Glavna (in pričakovana) značilnost predstave je bila stikanje plesalcev z rameni in usklajeni gibi nog, odrsko dogajanje pa so popestrili vložki sodobnih in vse prej kot tradicionalnih irskih plesov.

Prehode med plesnimi točkami sta spremljala praznina na odru in tudi do pet minut dolgo čakanje, po katerem so oder zapolnili zborovsko petje ob spremljavi sveč ali prikazi virtuoznosti na tradicionalnih irskih glasbilih.

Irska duh in srce s primesjo sedanjosti
Tok smaragdne reke je bil tako med drugim prekinjen s točko flamenka, med katero je plesalka z upodobitvijo vročice na praznem odru dvignila temperaturo v dvorani. Njeno vihravost so umirili pridruženi plesalci in plesna točka se je sprevrgla v igro med ognjem in vodo oziroma flamenkom in stepom. Svoj prostor na smaragdnem otoku si je izborila tudi akrobatika kozaškega plesa, s katerim so plesalci obnoreli (vse do zadnje točke na stole prikovano) dvorano.

Boj dveh časov
Med spektaklom je reka zavila tudi v lokale Bronxa in čas, ko so v njih svoje mojstrstvo na barskih odrih dokazovali temnopolti plesalci stepa. "Modernost" stepa je kaj kmalu dobila konkurenco v obliki irskih plesalcev. Dvoboj dveh časovnih dimenzij je pospremnilo bučno navijanje na drugi strani odra. Z utišanjem glasbe so ritem narekovali koraki, katerih bučnost so potencirali ploski rok vse do točke, ko ritmu niso mogli več slediti in so "bojevanje" pospremili do konca z neprekinjenim aplavzom.

Koraki narekovali odzive občinstva
Skupina je tako tudi uradno razprodani Hali Tivoli (kjer bi se še našlo sedišče za kakšnega ljubitelja plesnih užitkov) pokazala, zakaj je korak pred drugimi plesnimi skupinami. Vsakemu koraku, za katerega so obiskovalci mislili, da je zadnji, in ga zato nagradili z aplavzom, je sledil še eden. In še eden.

Utrinke s spektakla si lahko pogledate v spodnji galeriji.