V tem primeru mu ne bo treba obžalovati, da nečesa ni storil. Še več, delovalo je, da je bil Kino Šiška s svojim intimnim vzdušjem pisan na kožo pevcu s prešernovskim srcem in kodri. Prav v Ljubljani se je odločil prvič predstaviti dve novi pesmi, se pozorno odzival na vzklike in glasbene želje iz občinstva, predvsem pa s svojim obiskom oboževalcem dal, kar v njegovi glasbi iščejo – pravico do neutolažljive ječavosti, brez zadreg in izgovorov. Polni dvorani, ki je ves večer zaljubljeno prepevala skupaj z njim, je razložil tudi, zakaj so koncerti žalostne glasbe lahko terapija za otožnost.

Težko pričakovani koncert v Ljubljani
Njegova slovenska premiera v Centru urbane kulture Kino Šiška je že takoj po poletni najavi postala eden najbolj pričakovanih koncertov leta v Ljubljani, najhitrejših petsto lokalnih oboževalcev pa je vse vstopnice pokupilo v le nekaj urah.

Rice je tako v sredo v Ljubljani z dvournim koncertom zagnal svojo v hipu razprodano turnejo, zbrano iz mest, ki bi ga lahko nekoč pogledala iz časopisov ali zemljevidov, kot tesnoben opomnik na vse, kar ga je v življenju nehote obšlo, medtem ko se je držal klasične koncertne koordinate London-Berlin-Pariz. V skladu s tem se odpravlja še v Budimpešto, Bukarešto, Mehiko, Kolumbijo, Novo Mehiko in New Orleans.

Nazaj v čase majhnih dvoran
"Lepo je igrati v majhnih dvoranah z le nekaj stotimi ljudmi," je leta 1973 rojeni glasbenik, vajen več deset tisočih množic, povedal na začetku ljubljanskega koncerta, ki se je začel brez predskupine. Majhne dvorane mu dišijo po mladosti, obenem pa se zlijejo z njegovim koncertnim slogom zaupnega in intimnega pogovora z občinstvom. "V manjših dvoranah se počutim kot na prvih nastopih. Kot da bi imel znova 22 let."

Kot 22-letnik je bil Rice del irske rokovske zasedbe Juniper v domačem kraju Celbridge, s katero so tedaj, leta 1995, ravno izdali prvenec Manna. Tri leta pozneje je razburjen zaradi pritiskov in zahtev založbe odpovedal nastope in se preselil v Toskano. Tam je, daleč stran od glasbene industrije, nekaj časa kmetoval. Po vrnitvi na Irsko je začel nastopati s skupino glasbenikov, v kateri je bila tudi irska pevka Lisa Hannigan, ki je po v glasbenem svetu odmevnem prepiru z Riceom pozneje začela nastopati samostojno, in lani marca nastopila v Kinu Šiška. Ni povsem jasno, kako se Hannigonova in Rice razumeta danes, a morda bi lahko ugibali, da mu je prav ona namignila, da Ljubljane na turneji res ne sme izpustiti.

O, 9 in Moja najljubša zbledela fantazija
Rice je zaslovel leta 2002 s samostojnim prvencem O in postal občinstvu najljubši sramežljivi rdečelasec s kitaro, Ed Sheeran pred YouTubom. Postal je "wunderkind" sodobnega folka, bil v zvezi z Renee Zellweger, eden izmed njegovih losangeleških koncertov pa je čez noč pristal senzacija, ko sta se tam na zmenku pojavila popikona Britney Spears in irski igralec Colin Farell.

Zatem je Rice z večletnimi premori izdal še dva albuma, 9 (2006) in My Favourite Faded Fantasy (2014), in oboževalce ves čas puščal v dvomih, kdaj bo izdal novo glasbo, če jo sploh bo. Zadnja leta nove skladbe predstavlja v okviru umetniškega kolektiva People z ameriškimi indiezvezdami: bratoma Dessner iz skupine The National, ki so leta 2011 obiskali Križanke, in Justinom Vernonom iz zasedbe Bon Iver, ki ga je Kanye West oklical za svojega najljubšega živečega glasbenika. Slovenija na njegov obisk še čaka.

Od kitar h klavirju
Ljubljansko množico je Rice na začetku koncerta k petju povabil s pesmijo Trusty and True, v kateri poslušalca nagovarja podobno kot Kurt Cobain v pesmi Come As You Are, s ponavljajočim se verzom "Come with fear, come with love / Come however you are" (Pridi v strahu, pridi v ljubezni, pridi kakršen koli že si). Nato je prostor počasi polnil s težo akustičnih spominov na ljubezen, z razbolelimi Delicate, Elephant in Volcano, ob čemer ga je kot spremljevalni vokal ves čas spremljalo občinstvo Kina Šiške. Vmes se je od kitare premikal h klavirskemu stolu, med drugim za odo majhnim zločinom 9 crimes, katere izvirno "nealbumsko" različico so odmevno uporabili v TV-seriji Prava kri.

Za svoj slovenski prvenec je Rice poleg nežnih uspešnic, med katerimi je namesto ploskanja prosil za tleskanje s prsti, v nastop vpel še nedokončani pesmi, For Better Days in eno, ki je še brez naslova. Besede je v teh pesmih ponekod še lovil in namesto vsebine le zamrmral, kar bo na naslednjem albumu postalo verz. Z zaupanjem, ki ga je občinstvu izkazal z igranjem svojih najobčutljivejših, še ne na svetovno javnost pripravljenih pesmi, je vzdušje v dvorani postalo še bolj osebno.

Pesem brez luči
Pri štirinajsti pesmi večera, Cannonball, ki celo v njegovem opusu izstopa po intenziteti žalosti, so se luči zatemnile, postava na odru v bež hlačah, beli srajci in naramnicah pa je ugasnila v neozvočen prvi verz "There's still a little bit of your taste in my mouth / There's still a little bit of you laced with my doubt" (Še vedno je malo okusa po tebi, v mojih ustih / še vedno je malo tebe, zvezano v moje dvome). Cannonball je bolj kot v Riceovi strto-srčni izvedbi svojih bučnih petnajst minut slave doživela, ko je z njeno popizvedbo britanska skupina Little Mix leta 2011 zmagala v finalu oddaje X-Faktor. Pesem je takrat postala najhitreje prodajan singel leta v Veliki Britaniji, nato pa jo je pred tremi leti v svoji različici posnela še Natalie Imbruglia na albumu Male.

Žalostno ali jezno žalostno pesem?
Rice koncertnih repertoarjev ne pripravlja vnaprej, temveč sledi občinstvu večera in dopušča, da "se zgodi, kar se pač zgodi". Tako je občinstvo med drugim vprašal za glasbene želje: "Bi radi žalostno ali jezno žalostno pesem? To je namreč pri meni edina izbira." Iz občinstva, do tedaj že dobro ogretega in pripravljenega na dialog, so se nemudoma zaslišali predlogi za naslednjo pesem. Odigral je prvi naslov, ki je zadonel po dvorani, What The Night Is For.

Prav to pesem, sicer le redko izvajano na njegovih koncertih, bi lahko mirno uporabili za opis večera z Riceom, z noči primernimi verzi: "Oh 'cause we've never been in this place before / No, not as it is right now, right now / And we may never know what this life and love, and living is for / So for now, we'll just sit around" (Še nikoli nismo bili na tem mestu, ne na takšnem, kot je zdaj / in morda ne bomo nikoli vedeli, čemu življenje in ljubezen / a bomo za zdaj samo malo posedali naokrog).

"Zato ste tukaj"
Folk-rokerski Rice se je v minutah med pesmimi izkazal za radovednega interpreta svojih poslušalcev. Doživeto je predstavil svojo teorijo o ljubiteljih otožne glasbe, saj se večkrat sprašuje, kdo so ljudje, ki prihajajo na njegove koncerte. "Vedno obstaja žalosten del mojih zgodb. Zato ste tukaj," nam je povedal z nasmeškom. Naklonjenost otožnim melodijam namreč zanj priča o srečnem človeku. Medtem ko so komiki običajno v zasebnem življenju bridki, so žalostni pevci po Riceovo pogosto veseljaki, saj se njihove težave sproti razbremenjujejo – na turnejah imajo vsak večer terapijo. In poslušalstvo z njimi.

Koncert kot terapija
Svojevrstno terapijo je na odru izvedel v bisu, ko je iz ene od pesmi zgradil gledališki dogodek ali skorajda psihodramsko delavnico. Tedaj smo končno izvedeli, zakaj je bila na odru z njim že ves čas gostilniška miza s steklenico rdečega vina. Na oder je povabil dekle iz občinstva v džins jakni (bila je prva, ki se je javila), in ta je z njim ob nekaj kozarcih vina podoživela noč, v kateri je Riceova vera v usodno ljubezen tresknila v neomajno zavrnitev in navdihnila njegovo pesem Cheers Darlin, ki jo je ob pripovedovanju zgodbe tudi zapel. Ta z vinom zalita romantično terapevtska rutina se – po posnetkih na YouTubu sodeč – večkrat znajde kot gledališki moment njegovih koncertov.

Bližnji odnosi
Dramo je na koncu razpustil in koncert končal, kakor se konča film Bližnji odnosi (Mike Nichols, 2004) – s pesmijo The Blower's Daughter. Z njo je Rice upesnil in uglasbil dediščino krhkosti odnosov in postal lirski glas tistih, o katerih je govoril ameriški pisatelj J. D. Salinger, ko je rekel, da je še nekaj moških, ki obupno ljubijo. Glede na zelo visok odstotek moške populacije v sredo v Kinu Šiška in njihovo doživeto spremljanje koncerta bi lahko pomislili, da jih nekaj živi tudi med nami.

Na dnu najdete še fotogalerijo.