Na večer s protestnim dogajanjem zaznamovanega kulturnega dneva je svoj koncert v ljubljanski unionski dvorani priredila zasedba ženskega pevskega zbora Kombinat.

Članice, ki so konec preteklega leta zaradi vztrajnega sodelovanja na protivladnih demonstracijah s svojo "Pesmijo upora" postale eden izmed simbolov zdajšnjega obdobja, so se za datum koncerta dogovorile že veliko pred napovedano februarsko vseslovensko ljudsko vstajo, kjer se je zbralo dvajset tisoč tistih, ki menijo, da je čas za odstop trenutnih vladnih funkcionarjev.

Zgodovinska lekcija: Unionska dvorana kot mesto upora
Slovesna unionska dvorana se je s pretežno starejšimi obiskovalci začela polniti pol ure pred začetkom razprodanega koncerta. Za oboževalce trenutno najbolj priljubljenega pevskega zbora so bili pred vhodom na voljo tudi spominki. Majice z zborovskim logom v črni, beli, ali za zbor najbolj značilni rdeči barvi, usnjene zapestnice ali konec preteklega leta izšla nova zgoščenka, ki je bila pravzaprav tudi povod za organizacijo koncerta.

Uvodne besede članice, ki je koncert povezovala, so namembnost dogajanja spremenile: "Želimo si, da vsi skupaj pozabimo, da je ta koncert predstavitev plošče, ampak ga jemljemo kot protest." Dodala je še, da dogodek obenem slavi še kulturo in svobodo duha. Preden so v dvorani zadonele pesmi ljudskega upora z vsega sveta, so obiskovalce malo izobrazili. Predvajali so posnetek pesmi "Lipa zelenela je" s koncerta zbora pod vodstvom Franceta Marolta. Pisalo se je leto 1941, Ljubljana je bila pod italijansko okupacijo in prav v tej dvorani so dan pred uporniškim kulturnim molkom še zadnjič odzvanjali glasovi fantov, ki so se večinoma že naslednji dan namenili v ilegalo. Nekateri izmed njih so bili celo dedje članic zbora Kombinat.

Gosti presenečenja
Kombinatke in njihovi spremljevalni glasbeniki so svoj uradni repetoar začeli z optimističnim partizanskim napevom "Če zapojemo veselo" in k sodelovanju pozvali tudi občinstvo. Morebitno nepoznavanje besedila tokrat ni bilo izgovor, saj so se besede prikazovale na velikem platnu. Sramežljivi obiskovalci so se petju kljub temu priključili šele proti koncu koncerta, do takrat pa s ploski raje skrbeli le ritmično spremljavo.

Posebnih gostov vnaprej sicer niso napovedali, zato so bili kot presenečenja še bolj zanimiva. Andrej Rozman - Roza je tako zrecitiral svojo pesem o Hlapcu Jerneju, kantavtor Jani Kovačič pa je svoj nastop začel s pompoznim vstopom v dvorano - skozi zadnja stranska vrata je prikorakal v spremstvu pihalne godbe. Na oder so povabili tudi Nežo Maurer, ki je stoječe ovacije požela že samo zaradi svoje prisotnosti. Najmočnejše sporočilo Pie Cah, zborovodkinje TPPZ-ja Pinko Tomažič, pa je bilo povsem preprosto: "Mi smo tu."

Bis kot logistični zalogaj
Članica v vlogi povezovalke je proti koncu repetoarja, ki je poplesaval od glasnih delavskih koračnic do nežnejših, z romanskim patosom prežetih balad in se končal z največjimi uspešnicami, simpatično pripomnila, če lahko bis (ki se za koncert spodobi) opravijo kar takoj, saj je zaradi številčnosti zasedbe premikanje gor in dol iz odra pač malo zamudnejše. Tako so odpele še znamenito "Puntarsko" pesem in špansko "Dime donde vas Morena". Bisu v pravem pomenu besede se kljub vsemu niso mogle izogniti, saj so bili obiskovalci s stoječimi ovacijami neizprosni. Za končni finale so prihranile partizansko "Vstajenje Primorske" in delavsko "Internacionalo". Vidno ganjene nad odzivom so se še pred izvedbo opravičile, da jih bodo pri brezhibni izvedbi morda ovirale solze.