Med epidemijo je bil iz vseh domov za starejše na Nizozemskem, teh je 2500, v bolnišnico pripeljan le en odstotek obolelih s covidom-19. Do zdaj so potrdili najmanj eno okužbo v 600 domovih, v najhujšem obdobju v 800.

"Po okužbah smo na enaki ravni kot v prvem valu, vendar je zdaj način, kako se spopadamo s situacijo, popolnoma drugačen. V prvem valu je v domovih umrlo 43 odstotkov obolelih s koronavirusno boleznijo 19, podobno kot v ZDA, kjer jih je bilo 60 odstotkov. A te številke ne povedo celotne zgodbe, saj sta pomembni kakovost življenja in podpora, ki jo prejemaš," pove Eloy van Hal, višji svetovalec in ustanovitelj t. i. vasi The Hogeweyk na Nizozemskem.

Vas, kot pravijo ograjenemu kompleksu s stanovanjskimi hišami v Weespu, delu Amsterdama, ima danes 169 stanovalcev, pred dvema letoma, ko sva se nazadnje pogovarjala, pa jih je imela 180. Njena specifičnost je v tem, da v njej živijo le starostniki z demenco ali Alzheimerjevo boleznijo s predvideno življenjsko dobo do dveh let in pol.

Stanovalci Hogeweyka se kljub svoji zdravstveni anamnezi lahko prosto gibljejo znotraj kompleksa, imajo glasbene večere, delavnice, s posebnim denarjem lahko nakupujejo v trgovini, si pod nadzorom osebja, ki ni v uniformah, ampak v vsakdanjih oblačilih, sami kuhajo, igrajo bingo, se družijo, sedijo na klopeh v parku in klepetajo. In tudi med epidemijo ni bilo nič drugače.

Prav zato je Hogeweyk v tem pogledu še toliko zanimivejši pri reševanju omejitev širjenja novega koronavirusa med svojimi stanovalci, saj njihov poudarek ni izključno na medicinski oskrbi, ampak tudi na družbenem vidiku posameznika, nekaj, kar se je prav med epidemijo izkazalo za še kako pomembno. Ne le The Hogeweyk, celotna Nizozemska ima poseben pogled na starejše in njihovo oskrbo. Več v pogovoru z Eloyem van Halom ...

Kako dobro je Nizozemska zaščitila starejše med epidemijo?
Zelo pomembno je, da govorimo o starejših na splošno in o tistih, ki živijo v negovalnih domovih. Zelo pomembno je, da smo zelo pozorni pri primerjavi različnih držav, saj imamo drugačen pogled na oskrbo starejših, imamo drugačen sistem domov za starejše, kot recimo Slovenija. Pogledati moramo, koliko ljudi in kdo živi v negovalnih domovih, kakšen profil ljudi, kakšna je že tako pričakovana življenjska doba ljudi v negovalnih domovih in kdaj se nekoga napoti v bolnišnico, saj vem, da jih v nekaterih državah pošljejo takoj, ko zbolijo – na Nizozemskem jih ne. Zelo smo previdni pri napotitvi starejših v bolnišnico, zato je pri pisanju o Nizozemski zelo pomembno, da vidimo ta širši kontekst.

Marca letos je nizozemska zdravniška zbornica zaposlenim v zdravstvu svetovala, naj bodo bolj selektivni pri pošiljanju obolelih s covidom-19 na intenzivne oddelke. Kako bi nam to lahko pojasnili, saj se v Sloveniji ustvarja neprestani strah, "da bo postelj na intenzivnem oddelku zmanjkalo"?

Da, in lahko bi dejali, da to morda ni najpametnejša odločitev, a na Nizozemskem imamo nekoliko naprednejši pogled na oskrbo starejših. Še posebej smo osredotočeni na kakovost življenja, pomembno torej ni le podaljševanje življenja za nekaj dni, ampak za nekaj kakovostnih dni. Pomembno torej ni toliko to, da živiš čim dlje z vsemi mogočimi načini zdravljenja, posledica česar je zelo slaba kakovost življenja – to, da si zadnjih šest tednov svojega življenja v bolnišnici, ni prijetno. Morda želijo nekateri ljudje preprosto umreti prej, a z manj bolečine. To bi bila preprosta razlaga.

Pa morda ni razlog v tem, da ima Nizozemska 17 milijonov prebivalcev in 1150 postelj na intenzivni negi? Tudi to je težava, se vam ne zdi?
Ne, ne, ne. Naredimo primerjavo z Nemčijo, ki ima veliko več postelj na intenzivni negi, in da, Nizozemska ima razmeroma malo postelj na intenzivni negi – z razlogom. Na splošno – seveda o tem poteka javna razprava – menimo, da postelja na intenzivni negi za marsikoga v določenem življenjskem obdobju ni najboljša postelja, v kateri bi ležal, saj si ne boš opomogel oziroma je včasih ocena, da si boš opomogel v dobrem stanju, zelo slaba.

Sorodna novica Nizozemski fenomen: vas, v kateri živijo le ljudje s hudo demenco

Če si zelo star in imaš pridružene bolezni, ti postelja na intenzivni negi ne bo rešila življenja, dala ti bo zelo grenke zadnje dni življenja. Zato se s stanovalci, zdravniki in zdravstvenim osebjem pogosto pogovarjamo, ali je zdravljenje na intenzivni negi v tem obdobju življenja dobra odločitev, saj boš prišel nazaj, če boš sploh prišel nazaj, v mnogo slabšem stanju, kot si bil, preden si šel tja. Nizozemska je zelo napredna v pogledu paliativne oskrbe, poskušamo lajšati bolečino, namesto da jo povzročamo. Prav tako imamo politiko medicinske odsotnosti, da torej medicinsko posredovanje ni vedno zadnja možnost. Če pogledamo Nemčijo, imajo drugačno miselnost, saj pravijo: "Ne, vse je treba zdraviti do smrti." Mi pa pravimo, da ta možnost ni vedno dobra.

Kako pa to sprejemajo prebivalci Nizozemske? Podobno, kot razumete vi? Je to družbeni konsenz? V medijih so se namreč pojavile zgodbe z naslovi: Skrite tragedije koronavirusa: starejši na Nizozemskem v epidemiji pozabljeni.
Na splošno obstaja konsenz. In pravilno ste dejali "v medijih". Mediji so lahko včasih, se opravičujem, grozen medij, kot tudi družbena omrežja, saj so stvari vzete iz konteksta. In seveda obstajajo ljudje, ki si želijo, da je storjeno prav vse, da ostanejo pri življenju, in ti ljudje, če resnično vztrajajo, lahko gredo na intenzivno nego, seveda, vendar, in takšna je naša medicinska praksa, se bomo z njimi najprej pogovorili, kaj bi bilo zanje v dani situaciji najboljše.

Ko se pogovarjam s svojo mamo, ki bo prihodnje leto stara 80 let, pravi, da si ne želi na intenzivno nego, "saj ve, da rešitev ne bo dobra". "Raje bi ostala doma, s prijatelji, morda bi bila deležna paliativne oskrbe z lajšanjem bolečine in potem bi umrla." Pozabljamo, da smo človeška bitja, katerih življenje se enkrat konča, in o tem se zelo neradi pogovarjamo, a se moramo. Življenje se konča. In morda je včasih bolje, da se konča s srečnejšim koncem, kot da ležiš v bolnišnični postelji, kar je lahko grozno. To je razprava, na Nizozemskem imajo ljudje seveda različna mnenja, a na splošno ne zdravimo vseh do njihove smrti.

Koliko stanovalcev živi v Hogeweyku zdaj?
Okoli 169. Če pogledate oskrbo v negovalnih domovih, se to sklada s tem, kar sem vam pravkar povedal, saj so negovalni domovi prostor, v katerem živijo ljudje s predvideno življenjsko dobo od dveh do dveh let in pol. Na Nizozemskem je odšel v bolnišnico en odstotek ljudi iz negovalnih domov, obolelih s covidom-19. Večina je ostala v domovih, saj imajo tudi pridružene bolezni in se bolje počutijo tam. Ljudi z demenco, ki imajo covid-19, ne smete dati v bolnišnico, saj so tam zelo prestrašeni, ne poznajo okolja, ne vedo, kje so, kar je lahko zanje zelo stresno.

Kakšni so bili vaši ukrepi? Hogeweyk je zelo specifičen, saj so vsi vaši stanovalci dementni ali pa so oboleli za Alzheimerjevo boleznijo.
Zdaj smo v drugem valu epidemije, v prvem smo se naučili veliko. Tako Nizozemska kot nikjer po svetu nismo bili pripravljeni na covid. Imeli smo premalo osebne zaščitne opreme (PPE), premalo testov, veliko je bilo neznanega, zato se je nizozemska vlada marca odločila, da bo zaprla vse negovalne domove. Svojci niso mogli več hoditi na obiske, da bi zaščitili stanovalce, a po mojem mnenju je bila to neumna odločitev, ki mi že od samega začetka ni bila všeč. Kot sem že pojasnil, je poleg virusa zelo pomemben vidik tudi naše družbeno življenje, pa ne le za stanovalce, tudi za njihove svojce. Bilo je zelo stresno, a takšna je bila odločitev. V drugem valu zato domovi niso zaprti za svojce, obiski so dovoljeni. Čeprav okužbe na Nizozemskem, tudi v domovih, so. A videli smo, kako zelo pomemben je socialni vidik življenja, še posebej pri ljudeh v negovalnih domovih. V teh zadnjih mesecih ali dneh svojega življenja hočeš videti svojce, prijatelje …

Če imaš pred seboj še dve leti življenja, kot pravite, in si od tega pol leta ali zdaj že devet mesecev izoliran, je v tej perspektivi to veliko.
V zaporu si. In to so dojeli vsi. Na splošno sledim dogodkom po svetu, saj je to tudi moje delo, in povsod je bil enak odziv: drama v medijih, pomanjkanje zaščitne opreme, testov, zajezitveni ukrepi so bili povsod enaki. V drugem valu, po pritisku negovalnega sektorja, članov družine itd., pa je odločitev zapreti ali ne zapreti ali sprejeti ukrepe prepuščena sami organizaciji. Ta se odloči, kaj bo naredila, saj ima vsak negovalni dom različne kapacitete, zmožnosti, profil varovancev.

Koliko stanovalcev je bilo okuženih v Hogeweyku?
Točnega števila ne vem, a po prvem valu, ko smo se zaprli, je bilo nekaj tednov zelo dobro, a seveda, virus je vstopil in nekateri stanovalci so bili okuženi, nekateri so tudi umrli ali so bili porinjeni v smrt, bi lahko rekli. Večina pa se je pozdravila. Pomembno je razumeti, da nam sistem vasi, soseske zagotavlja veliko možnosti, da se lahko stanovalci neomejeno gibljejo na prostem, da se družijo, da kakovost njihovega življenja ni bila slabša, kot je bila med prvim valom.

V naši soseski imamo 27 domov, zato lahko karantenski ukrep, če se pojavi okužba v domu, lažje izvedemo. V Hogeweyku poleti nismo imeli okužb, v drugem valu se je virus pojavil, a trenutno ga ni, vidimo lahko, da ga je lažje nadzirati, saj damo lahko v karanteno eno hišo, če obstaja sum okužbe. Izvajamo veliko več testov.

Kako pogosto testirate stanovalce ter zdravstveno osebje in negovalce?
Ko obstaja sum okužbe, testiramo prav vse, testiranje pa ponavljamo tako dolgo, dokler nismo prepričani, da covida-19 ni več. Za izvajanje testiranja smo najeli poseben laboratorij, saj nam vlada, ki tudi izvaja testiranje, ni mogla zagotoviti zadostnega števila testov. Nacionalni odbor je dal nasvet, da testiramo vse vsak teden, a, kot vem, tej smernici nihče ne sledi.

Slovenska vlada je odredila, da morajo v domovih za starejše občane oblikovati t. i. rdeče cone, kamor so prepeljali stanovalca, čeprav dementnega, ki je obolel za covidom-19. Neka srednja medicinska sestra mi je zaupala, da so starejši zato zelo zmedeni. Poleg tega, da na obiske ne morejo redno hoditi svojci, ki so poskrbeli za svojo ljubljeno osebo ali pa so nekomu plačali za nego, tega zdaj ni. Sestra mi je dejala, da v povprečju skrbi za 40 stanovalcev.
Zveni grozno. Pravite ena sestra na 40 stanovalcev? Število negovalnega in zdravstvenega osebja v Hogeweyku je 0,8 na stanovalca, skoraj en negovalec na enega stanovalca. Vedno imamo tudi manjše bivanjske enote, tako da v eni hiši živi šest, osem ljudi. Zato imamo možnost omejitve širjenja virusa. Negovalnega sistema v Sloveniji se ne da primerjati s tem na Nizozemskem, razlika je velika, čeprav Slovenije nisem še nikoli obiskal.

Kako pa komentirate premestitve v te rdeče cone?
Načeloma sem proti premestitvam stanovalcev iz njim znanega okolja v neznano. Zato na splošno nisem naklonjen premestitvi ljudi iz negovalnega doma v bolnišnico, ki je tudi neznano okolje. Še posebej za ljudi z demenco velja, da se jih pusti v njim znanem okolju z znanim osebjem, toda če postane virus prevelika težava in je okuženih preveč ljudi ter jih želite ločiti od neokuženih, ki jih želite zaščititi, se lahko odločite za oblikovanje posebnih prostorov, v katerih pa skupaj skrbite za vse okužene. Če imajo v tej sobi, na oddelku ali v hiši okužbe, lahko stanovalci hodijo naokoli, saj se ne morejo več okužiti.

Video: Notranjost Hogeweyka s trgovino, restavracijo, kavarno, sobami za koncerte, druženje. Pisarne uprave so v prvem nadstropju, zdravniška soba je spodaj, poleg trgovine.

V Hogeweyku smo v času največjih okužb dve hiši s šestimi stanovalci uporabili le za okužene. Torej, tudi v Hogeweyku so se odločili, da bodo ljudi premestili v hiši, vendar, in v tistem trenutku sem bil ravno tam, saj sem pomagal pri delu v soseski in nudil podporo, si lahko videl, da se je v tej hiši življenje nadaljevalo. Stanovalci so ravno zajtrkovali za mizo, pili skodelico čaja. Najmanj dva negovalca sta bila na razpolago v vsakem trenutku za šest stanovalcev v hiši, normalno življenje se je nadaljevalo. Ko so se pozdravili, so jih preselili nazaj v njihov dom.

Kaj pa ste naredili, če je koronavirusna bolezen 19 napredovala in so imeli stanovalci težave z dihanjem? Ker jih verjetno niste prepeljali na intenzivno nego, me zanima, kaj ste storili ...
Na razpolago imamo kisik in zdravnike in to je zelo zanimivo, a pogledati je treba vsak primer posebej, saj morate razumeti, da vsako leto v povprečju v Hogeweyku umre 50 ljudi. V Hogeweyku torej umre veliko ljudi, saj je to kraj, kjer se konča njihovo življenje, ob tem pa imajo najboljšo podporo. Če imate težave z dihanjem, in sam nisem zdravnik, se boste pogovorili z medicinsko ekipo in svojci, kaj bo naslednji korak. In včasih si nekdo opomore, drugič potrebuje kisik, včasih pa paliativno oskrbo. To je ta bistveni del razprave, vsakogar torej ni treba takoj poslati v bolnišnico.

Če se lahko še enkrat vrnem na vprašanje, kako ste organizirali potek življenja med prvim valom, ko je vlada odredila zaprtje domov. Kot sem razumela, so dejavnosti v njem potekale, stanovalci pa so se lahko prosto gibali naokoli znotraj kompleksa?
Da, organizirali smo dejavnosti, le da so bile nekatere prilagojene, saj nismo hoteli mešati stanovalcev. Na glasbenih večerih so bili v eni glasbeni sobi po navadi stanovalci iz različnih domov. Zato smo organizirali dejavnosti po domovih, da se ljudje ne bi mešali med seboj in s tem širili okužb.

Zdaj pa družinski člani lahko pridejo na obisk?
Da, a svojca lahko prevzamejo na vhodu hiše, hodijo lahko po soseski. Oblikovali smo različne kotičke ali pa gredo v restavracijo. Obiskovalcu torej ne dovolimo, da svojo mamo obišče v njeni dnevni sobi, kjer so še drugi stanovalci, temveč zunaj.

Omenili ste restavracijo?
Restavracija je odprta za svojce in obiskovalce, ni pa odprta za javnost kot sicer. Hogeweyk je torej zaprt za vse, ki nimajo tam svojca.

Pod kakšnimi pogoji pa lahko vstopijo v Hogeweyk?
Izkazati morajo zdravstveno potrdilo, da niso okuženi, nosijo zaščitne maske, umivajo si roke ali razkužujejo, zahtevano je ohranjanje medosebne razdalje. Število obiskovalcev je omejeno na dva. Hkrati torej ne more priti vsa družina, ampak le dva člana družine.

Sorodna novica "Družbena osama med epidemijo lahko starejše vodi v prezgodnjo smrt"

V ZDA so objavili raziskavo neprofitne organizacije Altarum Institute. Rezultati so pokazali, da so zaradi epidemioloških ukrepov, ki sva jih že omenila: prepoved obiskov, omejitev gibanja, starejši postali depresivnejši, tistim z demenco se je stanje poslabšalo, zapisali so celo, da lahko socialna osamitev vodi v prezgodnjo smrt.
Da.

Ste v prvem valu v Hogeweyku, ko ni bilo obiskov, opazili kaj podobnega?
Tega ne morem potrditi, saj takrat nisem bil pogosto tam, sem pa prepričan, da je to, kar ste prebrali, zelo pomembno in del razprave o kakovosti življenja in zaščiti ljudi. To je podobno, kot če nekoga pošljemo na intenzivno nego. Ko sva govorila o tem, sem v vašem pogledu videl, da se s tem ne strinjate, vendar pa, kaj se zgodi, ko zapustiš intenzivno nego: si živ, ampak ne čisto. Podobno je v tem primeru, v vašem življenju ne obstaja le novi koronavirus, želite se družiti, želite živeti. In, mimogrede, posamezniki želijo sami sprejeti te odločitve, ali želijo biti zaprti v svojo sobo zaradi lastne zaščite.

Vendar pa se mi zdi, da večina ne želi biti zaprta v sobo, sploh pa ne, če je pred njimi le še nekaj dni življenja. Videti hočejo svoje vnuke, otroke, hočejo živeti, iti ven in kdaj tudi sprejeti to tveganje, pa čeprav to pomeni, da bodo umrli prej. To je ključno in o tem se moramo pogovarjati. In tu imate zelo pomembno vlogo mediji. V ZDA štejejo le številke: "Ah, 60 odstotkov ljudi je umrlo v negovalnih domovih. To je grozno!" In tudi je! V svetu smo po mojem mnenju preveč osredotočeni zgolj na ta medicinski vidik, a pomembna je tudi razprava o kakovosti življenja.

Vprašati se morate, česa si vi želite, ko boste stari, in česa, ko boste bolni. Kakšne oskrbe si želite? To je razprava. In ko govorimo o tej krizi, jih je treba upoštevati. Je pa res, da je bilo nekaterim bolje brez vseh teh dejavnosti, ki so jim povzročale stres. Tudi mediji na Nizozemskem so poročali, da je bilo nekaterim pod temi ukrepi celo bolje. Če je res tako, potem vedno rečem, da osebje in svojci niso dovolj poslušali želja svojega bližnjega.

Nad sprejetimi ukrepi na Nizozemskem ob začetku epidemije sem bil nekoliko razočaran. Seveda so nekateri pogrešali svojce, socialne stike, tudi svojci so pogrešali svoje bližnje in zdaj lahko rečemo, da je bil to prestrog ukrep. Zdaj, v drugem valu, je bolje, ko imamo dovoljeno omejeno število obiskov. Je boljše ravnovesje med tem, da so ljudje zdravi, in med tem, da imajo tudi kakovostno življenje.