Na ministrstvu so v odzivu za STA zatrdili, da so ves čas sodelovali z Računskim sodiščem in njegovim predstavnikom tudi pojasnili, zakaj menijo, da "je projekt Mreža urgentnih centrov izveden učinkovito, predvsem če vzamemo v ozir takrat razpoložljive finančne in kadrovske vire".

Računsko sodišče je namreč ugotovilo, da so bili projekti pripravljeni brez analize stanja in načrtovani geografsko neustrezno glede na potrebe. V reviziji je ministrstvu podalo priporočila v povezavi z oblikovanjem projektnih skupin, pripravo investicijske dokumentacije in načrtovanjem finančnih sredstev.

Razhajanja med željami in zmožnostmi

Po ugotovitvah Računskega sodišča je ministrstvo za zdravje pri projektih gradnje urgentnih centrov uporabilo naložbeno starejšo dokumentacijo, ki je bila izdelana za projekte prenove splošnih bolnišnic. Prav tako ni obvladovalo razhajanj med željami na eni strani in dejanskimi potrebami bolnišnic in finančnimi zmožnostmi.

Računsko sodišče poudarja neusklajeno načrtovanje projektov urgentnih centrov. Investicijsko dokumentacijo zanje so pripravili tako na ministrstvu kot v bolnišnicah, dokumentacija v večini primerov ni bila izdelana tako, da bi urgentne centre zajela kot tehnično-tehnološko in ekonomsko celoto. Zaradi tega sta bili ob koncu gradenj potrebni optimizacija prostorov in nabava nujno potrebne dodatne opreme, ki jo je ministrstvo za zdravje financiralo iz proračunskih sredstev, saj sofinanciranje s sredstvi Evropske unije ni bilo več mogoče.

Dodatni proračunski denar

Dodatno je tako ministrstvo pozneje prispevalo še dobrih 142.000 evrov za predelavo prostorov v celjskem urgentnem centru, 73.387 evrov za dodatno nabavo nekatere opreme in dograditev določenih prostorov v brežiškem urgentnem centru, za različne naprave, opremo prostorov, dodelavo in dograditev prostorov v novogoriškem urgentnem centru pa 38.186 evrov, je navedeno v revizijskem poročilu.

Pregled financiranja projektov gradnje mreže urgentnih centrov, sofinanciranih iz evropskih sredstev, je tako pokazal, da je bilo le za 48,74 milijona evrov stroškov (63,9 odstotka) upravičenih. Od tega je EU prispeval 85 odstotkov denarja, 15 odstotkov pa državni proračun. Kar 36,1 odstotka stroškov (27,55 milijona evrov) je bilo neupravičenih. Ta sredstva je v celoti prispeval državni proračun.

Poleg tega odločitve o načinu gradnje posameznega urgentnega centra niso sprejeli po proučitvi več variant, zato po mnenju Računskega sodišča ni mogoče trditi, da je ministrstvo izbralo optimalno varianto.

Državni revizorji še ugotavljajo, da je ministrstvo za zdravje v več primerih vladi predlagalo uvrstitev projektov urgentnih centrov v načrt razvojnih programov šele v letu, v katerem so bila izplačila iz proračuna že predvidena oz. je ministrstvo celo že prejelo odločbe o dodelitvi sredstev in so bila za projekte že porabljena sredstva iz sorodnih projektov. Prva investicijska dokumentacija, ki odraža namero o izvedbi projekta, je bila pripravljena v letu 2009, prvi projekt pa je bil v načrt razvojnih programov vključen šele v letu 2012.

Med neučinkovitostmi Računsko sodišče poudarja tudi, da so bile gradnje urgentnih centrov dejansko financirane iz sredstev različnih projektov. Ministrstvo za zdravje pri več urgentnih centrih ob njihovi uvrstitvi v načrt razvojnih programov ni zagotovilo zaprte finančne konstrukcije in jim je pozneje odvzelo pravice porabe. Predvsem pa pri večini urgentnih centrov ministrstvo ni ustrezno načrtovalo pravic porabe za leto 2016, in sicer zato, ker bi urgentni centri morali biti dokončani do konca 2015.

Številne pomanjkljivosti pri projektih

Pri slabi polovici primerov urgentnih centrov ministrstvo za zdravje ni vzpostavilo sistema notranjih nadzorov, s katerim bi preprečilo umeščanje projektov v načrt razvojnih programov brez predhodnega soglasja vlade. Ministrstvo za zdravje v dveh primerih, ko se je vrednost projekta povečala za več kot 20 odstotkov, ni pripravilo novelacije investicijskega programa.

V slabi tretjini primerov projektov, ki jih je zdravstveno ministrstvo vključilo v načrt razvojnih programov, ni izkazalo v zaključnih računih in o njih poročalo v obrazložitvah zaključnih računov. Tako je po ugotovitvah državni revizorjev ministrstvo "prikrilo poročanje o neuspešnosti pri izvedbi projektov v obravnavanih letih".

Državni revizorji kot primer še navajajo, da je bila v sprejetem proračunu in načrtu razvojnih programov za leto 2016 za vse projekte gradnje urgentnih centrov, z izjemo ptujskega, načrtovana pravica porabe v znesku 50.000 evrov za posamezen projekt, kar pomeni skupno pol milijona evrov. Iz zaključnega računa za leto 2016 pa je razvidno, da so v tistem letu za urgentne centre dejansko porabili 3,9 milijona evrov.

Ministrstvo je tako dodatne 3,4 milijone evrov moralo zagotoviti s prerazporeditvami znotraj zdravstvenega proračuna. Navedeno kaže na neučinkovit proces načrtovanja. Največja razhajanja med načrtovano in dejansko porabo so revizorji ugotovili pri projektu celjskega urgentnega centra.