Zgodaj zjutraj na novega leta dan so se Nova obzorja na le 3.500 kilometrov približala telesu Kuiperjevega pasu z imenom Ultima Thule. V mimoletu pri 51.000 kilometrih na uro je sonda pofotografirala in premerila ta neznani svet, odkrit šele leta 2014 in do zdaj človeštvu znan le kot drobna pika na posnetku zelo natančnega teleskopa.
Zdaj je faza obleta davno mimo, New Horizons je že več kot tri milijone kilometrov stran, je na tiskovni konferenci povedal vodja misije Alan Stern.
Sonda se je obrnila nazaj k Zemlji in nekaj nabranega poslala v roke neučakanih znanstvenikov. A ne veliko, le drobec odstotka. Zagodlo jo je namreč Sonce, ki se je s 3. januarjem postavilo med sondo in nas ter s tem zaustavilo komunikacije. Blokada bo trajala približno teden dni, do predvidoma 10. januarja.
Tudi na splošno je prenos počasen, podatki nazaj kapljajo pri hitrosti 0,1 kilobajta na sekundo oziroma dobrih 400 kilobajtov na uro. Celotna nabirka bo na Zemlji šele čez 20 mesecev.
Prvi oprijemljivi izidi
Od obleta do zdaj se je vseeno nekaj malega nabralo. Za pokušino je Nasa objavila prgišče fotografij. Sicer ne tistih najboljših, posnetih med ultrabližnjim obletom, temveč one, ki so nastale še med približevanjem, desettisoče kilometrov stran in več, in razberejo največ 140 metrov velike reči. Kljub temu so fotografije dovolj dobre, da lahko prvič v zgodovini razberemo še enega člana Osončja. Nekaj malega so povedali tudi znanstveni instrumenti, zato znanstveniki že vlečejo prve sklepe, kaj ta oddaljena reč sploh je. In kot piše v Nasinem sporočilu za javnost: "Nova obzorja so razkrila popolnoma nov tip sveta."
Gre za binarno kontaktni objekt oziroma za dvojno stično telo. Poenostavljeno, dve skupaj zlepljeni kepi, ali ‒ kot so se pošalili na Nasi ‒ snežaka. Kar ni tako daleč od resnice, glede na temperaturo pod minus 200 stopinj Celzija. Večja, 19-kilometrska kepa se imenuje Ultima, manjša pri 14 km pa Thule. Skupaj sta dolgi 31 kilometrov, piše v sporočilu za javnost. Razmerje v prostornini je 3 proti 1. Po izračunih sta se zlepili v prvem odstotku zgodovine Osončja in sta torej pravi, pravcati arheološki ostanek, (do neke mere) zamrznjen v času in temperaturi. Marsikaj bo lahko povedal o razmerah, ki so vladale v času "rojstva" našega širšega domovanja.
Ultima Thule oz. MU69 2014 je opečnato rdeče barve, podobno kot preostala znana telesa Kuiperjevega pasu.
Po obliki je podobna kometu 67P/Čurjumov-Gerasimenko, predmet preučevanja Esine Rosette že leta nazaj. Tudi ta je zlepljenka dveh kep.
Ker je sorodne barve tudi že dodobra preučeni Pluton (prav tako kuiperjevec), lahko sklepamo, da so za "pleskanje" poskrbeli zamrznjeni minerali tolini. Nastali naj bi skozi milijarde let obsevanja s kozmičnimi žarki in svetlobo višjih energij, kar je poskrbelo za kemične reakcije na površju. (Zato na Nasi pravijo, da je MU69 skoraj nespremenjen, in še posebej upajo na kakšen bolj svež krater, ki bi razkril nižje in manj spremenjene plasti.)
Podatki o barvi so konsistentni z meritvami, ki so jih izvedli drugi teleskopi, med drugim Hubble, je bilo slišati na četrtkovi tiskovni konferenci.
Atmosfere ni
Tolini na Plutonu sicer ustvarjajo atmosfero, precej velik ovoj planeta, ki v ciklih propada, se dviga in spet sneži na površje. Zanimivo je, da tega cikla pri Ultimi Thule ni. Ultima Thule je brez ozračja, kažejo dozdajšnje meritve. Dokončno sodbo bodo sicer dali podatki, ki se bodo vrnili čez nekaj tednov. Sonda je namreč posnetke delala tudi z oddaljene, "temne" strani, pri čemer so sončni žarki šli tik ob površju MU69, in če je tam kaj v zraku, se bo videlo. A najbrž ni.
Tudi lune ni, a si je zelo želijo
Za zdaj kaže, da je tudi brez prstanov ali lun, upoštevaje, da je bila kamera zmožna zaznati le večje od kilometra in pol. Boljši podatki še pridejo. Ultima Thule verjetno ima ali je vsaj imela luno. Kot je na tiskovni konferenci povedal Mike Showalter, drugi človek misije, jo še vedno intenzivno iščejo. Postavili so namreč strokovno domnevo, da se je Ultima Thule najprej vrtela s hitrostjo okoli štiri ure in nekaj jo je moralo zavirati, da je pristala na današnjih 15 ur za en obrat. Zavora bi lahko bila luna. No, iščejo jo tudi zato, ker lahko prek nje elegantno izračunajo gostoto in maso objekta. Skoraj vsi preostali pritlikavi planeti in druga večja telesa Kuiperjevega pasu niso osamljena, imajo ali prstane ali lune.
Zahteven oblet je mimo, znanost se začenja
Tako je minil zgodovinski, najbolj oddaljeni oblet. Zahteven in pomemben je bil tudi z vidika vesoljske navigacije, saj nikoli poprej ni kakšna sonda obletela tako majhne tarče (33 km), ki je sama po sebi temna kot vrtno blato in komajda sončno obsevana, pri tako veliki hitrosti (51.000 km/h); in avtomatizirano vse opravila z desetko. Le malo napačna programska koda, le za zrnce pregrob izračun in kamere bi lahko molele mimo Ultime Thule, instrumenti bi strmeli v večno črnino ali oddaljene zvezde.
S podatki se bodo znanstveniki ukvarjali še dolga leta naprej.
Novim obzorjem naproti
Medtem bodo Nova obzorja najbrž že na poti k naslednjemu vabljivemu objektu. Vodja misije Alan Stern je namreč decembra zatrdil, da je robot v odličnem stanju, deluje brez napak in ima zadovoljivo zalogo pogonskih sredstev, zato bi lahko opravil še najmanj en oblet. Najprej bo to morala odobriti Nasa in zagotoviti denar, kar je zelo verjetno, nato pa bodo morali Hubble in podobno zmogljive opazovalnice najti potencialne tarče. Ni nujno, da bodo na voljo; sonda le lahko omejeno preusmerja. Stern napoveduje, da bodo Nova obzorja rekorde postavljala vse do leta 2040.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje