Jane Goodall je v afriških gozdovih desetletja preučevala šimpanze, dandanes pa z misijo, da ljudi spodbudi k skrbi za naš planet, prepotuje več kot 300 dni na leto. Na začetku aprila bo dopolnila 85 let. Kot v svojih poznih letih opominja ljudi, nam je preostalo le majhno okno časa, da začnemo celiti rane, ki smo jih povzročili planetu, in da lahko vsak dan znova ustvarjamo spremembe. Na nas je, da izberemo, kakšne bodo te, je povedala v posebnem pogovoru ob 10-letnici oddaje Frekvenca X na Valu 202.

Rojena v Bournemouthu v Veliki Britaniji je bila – že odkar pomni – zagledana v živali. "Ogromno knjig o Afriki sem prebrala in se že kot dekletce namenila, da bo moja pot nekako povezana z Afriko." Zamišljala si je, da bo delala z divjimi živalmi in o njih pisala knjige. "Na Tarzanovo Jane sem bila kar malo ljubosumna, poročil je napačno Jane."

AVDIO: Intervju z Jane Goodall v celoti:

Eden od najpomembnejših likov v njenem življenju je bila njena mama. Razumevajoča, odprta, strpna in pogumna ženska. "Večkrat je dejala: 'Če si nekaj res zelo želiš, se moraš za to res potruditi, izkoristi vsako ponujeno priložnost, a nikoli ne obupaj.' Ona je bila tista, ki ni vzrojila, potem ko sem kot komaj leto in pol stara v svojo posteljo zanesla cel kup črvov. Kot so mi razlagali, se je le hudomušno nasmehnila in rekla: 'Jane, se tudi ti čudiš temu, kako je mogoče, da se premikajo brez nog?'" Največji učitelj Jane Goodall v življenju pa je bil njen kuža Rusty. "On mi je že zelo zgodaj pokazal, da imajo živali čustva, razum in svojo osebnost."
Sledila je sanjam in se znašla … v Afriki

Najprej so se ji posmehovali

Zaradi svoje nenavadne vizije je bila v 50. letih večkrat tarča posmehovanja. "Vsi so se mi posmehovali. Spraševali so me, zakaj raje ne sanjam o nečem, kar je lažje dosegljivo." Kot malo več kot 20-letna je pustila delo tajnice in natakarice ter se z ladjo napotila proti Afriki. Nekaj časa je preživela v Keniji pri prijateljih in kmalu spoznala Louisa Leakyja, tedaj prepoznavnega paleontologa in arheologa, ki je v njej opazil potencial in jo poslal na misijo v Tanzanijo. Bila je brez znanja in izkušenj, a v tem je bila njena prednost. "V meni je videl znanstveno nekontaminiran mlad um in me za nekaj mesecev poslal v Gombe."

Gombe je naravni rezervat ob jezeru Tanganjika v Tanzaniji, kjer je tedaj živela velika skupnost šimpanzov. "Danes je od njega ostal le še majhen izoliran košček gozda, v tistih letih pa je bil Gombe poln bizonov, v njem so lovili leopardi, veliko veliko živali, ki jih danes ni več." Oblasti so ji dovolile raziskovati le pod pogojem, da jo je spremljal še nekdo. Postkolonialne razmere so bile namreč precej razgrete in nevarne. "In prostovoljec, ki se je javil, da bo z menoj v prvih mesecih, je bila prav moja mama."

Prvi meseci niso bili najbolj spodbudni. Jane je potrebovala ogromno potrpežljivosti. Šimpanzi niso bili preveč zaupljivi. "Več mesecev me niso sprejeli v svojo bližino, a stvari so se obrnile na bolje. Prvi šimpanz, ki je izgubil strah pred mano, je bil David Sivobradi (David Greybeard). To je bil zelo izrazit samec s prepoznavno sivo brado, ki mi je odprl vrata v svet šimpanzov. Zaradi njega sem se jim lahko končno povsem približala. Ugotovili so, da vendarle nisem tako strašna, in me vzeli za svojo." Legendarni šimpanzi, s katerimi se je družila, so bili še Flo, Flint, Fifi, Flame, Goliath in številni drugi.

Prva opazila, da šimpanzi uporabljajo orodje

Prav šimpanz David je bil tudi tisti, ki ji je kot prvi pokazal, da tudi človeku podobne opice uporabljajo orodje. Opazovala ga je pri tem, kako je termite iz domovanj izvabljal ob pomoči travnih bilk, za svoje primitivno orodje pa uporabljal stebla najrazličnejših rastlin. To je bilo za tisti čas presenetljivo odkritje in tudi eno najpomembnejših v njeni karieri.

Do takrat je namreč veljalo, da orodje uporabljajo samo ljudje, zato se je tudi znanstvena skupnost na njena opažanja odzvala nejeverno in negativno. "Ko sem začela javno govoriti o tem, kaj sem videla v divjini, so me vodilni znanstveniki na tem področju vztrajno zaničevali, češ, kaj pa to dekletce ve, saj nima nobenih kvalifikacij."

V reviji National Geographic so v njej prepoznali potencial, tja poslali fotografa Huga van Lawicka, ki je s fotografijami in filmi javnost seznanil z delom Jane Goodall. Kot dekle z naslovnice revije National Geographic, ki se v afriški divjini druži s šimpanzi, je zaslovela tako rekoč čez noč.

Tudi oni se poljubljajo … in bijejo vojne

Kot pravi, si s temi, nam najbolj podobnimi opicami, delimo 98,6 odstotka genov. Vežejo nas podobnosti v sestavi krvi, odzivu imunskega sistema, anatomiji možganov, da ne govorim o vedenju. "Tudi oni se poljubljajo, objemajo, držijo za roke, prosijo, uporabljajo orodje, bojujejo s primitivnim orožjem, tudi oni imajo temno plat. Bojujejo se v primitivnih vojnah, a so po drugi strani sposobni ljubezni, znajo pokazati sočutje, celo altruizem." Kot je dodala, so jo šimpanzi največ naučili o človeških otrocih. "Podobno kot pri šimpanzih je nujno, da ima otrok v prvih letih življenja ob sebi ljudi, ob katerih se počuti varnega. Pa tudi podobno igrivi so kot naši otroci." Zanimivo je tudi, da so se za njene ugotovitve sprva najbolj zanimali psihologi.

Prinašalka upanja in opomina

Po Jane Goodall so posneli več kot 40 filmov, gospa kljub visoki starosti še vedno ogromno potuje. Več kot 300 dni na leto je na poti. "Ja, potujem res veliko, ob čemer skušam še pospešiti, delati še več, saj ne vem, koliko časa mi je še ostalo." Kamor koli pride, so njena predavanja že davno vnaprej razprodana. V svetu, ki se ga vse bolj polašča brezup, pravijo, da je ona prinašalka upanja. "Svet je v slabem stanju. Naravnost absurdno je, da nas pogublja lastnost, po kateri se še najbolj ločimo od šimpanzov in drugih živali, to je naš neverjeten intelekt. Bizarno je, da najbolj razumno bitje, kar jih je kadar koli hodilo po Zemlji, uničuje svoj edini dom." To počne z onesnaževanjem, hlastnim zažiganjem fosilnih goriv, podnebnimi spremembami, izsekavanjem gozdov, ki so največja pljuča planeta, pojasnjuje. V takih razmerah lahko ljudje zelo hitro izgubijo upanje za prihodnost. "In če ostanemo brez upanja, bo vse izgubljeno."

S svojim programom Roots and Shoots, ki ga vodijo v več kot 50 državah, merijo predvsem na mlade od vrtčevskih do študentskih let. "Vsak posameznik šteje. Vsak ima vlogo in vsak lahko vpliva, sproža spremembe na svetu, in to vsak dan. Na nas je, da izberemo, del kakšnih sprememb bomo." Morda se vam vaše majhne izbire, da namesto avtomobila vozite kolo ali hodite ali pa da zasadite drevo, ne zdijo pomembne, toda vse to ima kumulativen učinek, pojasnjuje. "Če se več milijonov ljudi odloči za etično izbiro pri tem, kaj nakupujejo in kako bi lahko s svojo izbiro ravnali bolj v prid okolju, potem se bomo začeli premikati proti boljšemu svetu."

Kaj bi spremenila na svetu, če bi imela to možnost? "Najprej je nujno zmanjšati revščino," pove. "Če si zelo reven, si v uničevanje okolja dobesedno prisiljen, kupuješ najcenejše izdelke, ne glede na to, kakšen je njihov izvor, samo tako lahko preživiš." Kot drugo, moramo po njenem nujno spremeniti mišljenje ljudi, ki si lahko privoščijo več, in jih prepričati v to, da živijo bolj trajnostno. Resno moramo razmisliti o svoji porabi plastike, o svoji podpori vladam, ki še naprej zavračajo to, da bi podpirale čistejšo zeleno energijo. In, kot zadnje, lotiti se moramo povečevanja števila prebivalstva po svetu. "Absurdno je, da se gremo neomejen ekonomski napredek na svetu z omejenimi viri. Če se bo prebivalstvo še naprej povečevalo, se to ne bo izšlo."

Za polno naročje plišastih igrač – s sporočilom!

Kamor koli pride, prinese s sabo plišaste igrače: To je opica Gospod H., krava in drobna podgana. "In še majhen pujs," doda. "Gospod H. simbolizira neuničljivega človeškega duha. Podaril mi ga je Gary Horn, človek, ki je pri 21 letih oslepel. Kljub slepoti je postal čarovnik, čeprav so ga skušali prepričati, da je to nemogoče. Vedno je trdil, da bodo nekatere stvari v življenju pač šle narobe. Nemogoče jih je predvideti, a če se zgodijo, ne obupaj. Čeprav je bil slep, je tudi skakal s padalom in celo slikal. Gospoda H., ki mi ga je podaril, je slikarsko fantastično upodobil, čeprav ga ni nikoli videl."

Krava in pujsek po njenem mnenju pripovedujeta o krutosti intenzivne živinoreje. Ne le o tem, kar se dogaja za stenami klavnic, ampak sporočata, da imajo te živali, ki jih tako hladno in brezbrižno pobijamo, osebnost in razum. Če bi lahko, bi tvorile močne družbene vezi, kar dokazujejo tiste, ki so jih rešili s takšnih farm in jih prepeljali v zatočišča. Sporočata tudi, da pojemo nenasitno preveč mesa, da za proizvodnjo hrane za te živali iztrebljamo prvotne ekosisteme, vse to pa vodi v podnebne spremembe.

Ogromno ljudi na svetu je po njenem mnenju brez upanja, "več tisoč jih je, zato se sama tako borim. Preostalo nam je le še okno časa, v katerem moramo začeti celiti rane, ki smo jih povzročili. Ne moremo se vrniti nazaj v dobre stare čase, lahko pa spremembe vsaj upočasnimo."

AVDIO: Posebna oddaja ob 10-letnici Frekvence X