1. Artemis 1 uradno prestavljen na leto 2021

Prva stopnja rakete SLS, ki bo poletela na misiji Artemis 1, bo še dolgo na preizkušanju. Foto: NASA/SSC
Prva stopnja rakete SLS, ki bo poletela na misiji Artemis 1, bo še dolgo na preizkušanju. Foto: NASA/SSC
Artemis 1 je še kakšno leto stran, ekipe pa že vadijo postopek izstrelitve. To je standardna praksa za pomembne misije. Na fotografiji je nadzorno središče za samo izstrelitev rakete, ki zadevo pripelje skozi 45-urno odštevanje do vžiga in poleta. Preostalo misijo, torej polet do Lune in nazaj, vodi druga ekipa. Foto: Nasa/Kim Shiflett
Artemis 1 je še kakšno leto stran, ekipe pa že vadijo postopek izstrelitve. To je standardna praksa za pomembne misije. Na fotografiji je nadzorno središče za samo izstrelitev rakete, ki zadevo pripelje skozi 45-urno odštevanje do vžiga in poleta. Preostalo misijo, torej polet do Lune in nazaj, vodi druga ekipa. Foto: Nasa/Kim Shiflett

Kar se je že dolgo domnevalo, je zdaj uradno potrjeno. Prva misija programa Artemis se je z zime letos zamaknila v leto 2021. Nasa je to razkrila posredno, prek sporočila za javnost, ki se nanaša na priprave nadzornega središča za izstrelitev rakete SLS.

Portal NasaSpaceFlight poroča o še natančnejšem datumu: 18. april 2021. In to je najzgodnejši mogoči datum, zadeva se lahko še zavleče.

Prva stopnja rakete SLS je trenutno v središču Stennis, kjer se pripravljajo na prvi prižig, t. i. green run. Na stojalo pritrjeno raketo bodo vključili in simulirali celoten polet.

Prvi prižig je nujen za varnost, omogoči dejanski vpogled v delovanje te kompleksne naprave.

Program Artemis je namenjen vrnitvi človeka na Mesec z letom 2024, postavitvi vesoljske postaje v orbiti Lune in pripravi infrastrukture za polet okoli Marsa v 30. letih.

Video: Predsednik ameriškega Vesoljskega sveta Mike Pence je temo naslovil v novem govoru


2. Tretji polet za ArianeSpace letos

Polet VA252 rakete Ariane 5. Foto: Jaxa
Polet VA252 rakete Ariane 5. Foto: Jaxa

V četrtek ob 0.18 po našem času je z izstrelišča Kourou (Francoska Gvajana) poletela raketa Ariane 5 (ArianeSpace). V orbito je ponesla japonski telekomunikacijski satelit JCSAT-17 in korejski oceanografski GEO-KOMPSAT-2B.

Video: Posnetek dogodka


3. Ruski vojaški satelit bo pokril belo liso

V četrtek ob 9.24 po našem času je Roskozmos izstrelil raketo Sojuz-2.1a (TsSKB-Progres) s kozmodroma Pleseck. Izstrelitev je bila uspešna, okoli Zemlje zdaj leti satelit Meridian, ki pripada ruskim zračnim silam. Pokrival bo severno plovno pot, komunikacijsko bo povezal tamkajšnje ladje s kopnimi postajami. Namenjen je tudi severovzhodni Sibiriji, ki je zdaj slabo pokrita. S tem se "podpira ruski gospodarski razvoj", sporoča Roskozmos.


4. Koronavirus raket ne ustavi

V sredo ob 21.07 po našem času je z izstrelišča Šičang poletela kitajska raketa Dolgi pohod 2D, ki jo izdeluje Kitajska akademija za izstrelitvene tehnologije (CALT). V orbito je ponesla štiri testne satelite, poroča SpaceNews. Trije so namenjeni opazovanju Zemlje, eden medsatelitski komunikaciji. Akademija je sporočila, da je bila izstrelitev uspešna, poleg tega pa kaže, kako uspešna naj bi bila Kitajska pri omejevanju virusa 2019-nCov.


5. SpaceX-u se je izmuznil 50. pristanek

Foto: SpaceX
Foto: SpaceX

V ponedeljek ob 16.05 po našem času je z izstrelišča Cape Canaveral (Florida, ZDA) poletela raketa Falcon 9 proizvajalca Spacex. V nedrjih je nosila 60 satelitov Starlink. Po 15 minutah jih je spustila v eliptično orbito, sami pa se bodo povzpeli do višine 550 kilometrov.

Prva stopnja rakete je doslej poletela že trikrat, vse se je zgodilo lani. Podjetje si je obetalo, da bo pristala še četrtič, kar bi bil 50. uspešen pristanek prve stopnje Falcona 9. A je zadeva zgrešila robotsko ploščad in končala na vodi, od koder jo bodo privlekli v pristanišče.

Video: Posnetek izstrelitve

Crew Dragon. Foto: SpaceX
Crew Dragon. Foto: SpaceX

Nov korak vesoljskega turizma

Kmalu bo lahko vsakdo – ki ima dovolj pod palcem – letel v vesolje. In to ne bodo samo skoki do meje vesolja in nazaj, kot se že dolgo počne. SpaceX je podpisal pogodbo z ameriškim podjetjem Space Adventures za orbitalne polete z vesoljsko ladjo Crew Dragon.

Crew Dragon je v razvoju, plačuje in nadzoruje ga Nasa, ki si obeta domače kapacitete za prevoz na Mednarodno vesoljsko postajo (MVP). Prvi polet s posadko naj bi se zgodil že čez nekaj mesecev. Ker Nasa razvoj financira, a si opreme ne lasti, lahko podjetje opremo uporablja po želji. Agencija je ta pristop ubrala prav zato, da bi spodbudila razvoj komercialnega sektorja. Kot kaže, pristop deluje. Morda je to začetek dolgoročnega razvoja vesoljskega turizma, dostopnega malo širšim množicam.

Space Adventures je doslej urejal polete z ruskimi Sojuzi, a le na postajo. Poleti s Crew Dragonom bodo prvi prosti naokoli po orbiti.

SpaceX je sicer že sam prodal eno zelo drago vozovnico, in sicer na svoji prihodnji vesoljski ladji Starship. Plačal jo je japonski milijarder, ki si obeta eksperimentalni polet okoli Lune čez nekaj let. Prvi mož podjetja Elon Musk napoveduje prvi orbitalni polet naprave že letos, a kot po navadi je pričakovati zamike.


6. Labod oskrbel Mednarodno vesoljsko postajo

Trenutno priklopljene vesoljske ladje. Foto: Nasa
Trenutno priklopljene vesoljske ladje. Foto: Nasa

Teden je res bogat z izstrelitvami. Prejšnjo soboto ob 9.21 po našem času je z izstrelišča Wallops (Virginia, ZDA) poletela raketa Antares 230+, poveznjena s kapsulo Cygnus (Northrop Grumman).

Video 1: Posnetek izstrelitve

Labod se je na Mednarodno vesoljsko postajo priklopil štiri dni pozneje, v torek ob 10.05 po naši uri. Dostavil je 3,4 tone potrebščin in znanstvenih eksperimentov.

Video 2: Posnetek priklopa


7. Japonska hoče košček Marsove lune Fobos

Foto: Jaxa
Foto: Jaxa
Orbiter levo in pristajalnik desno. Foto: Jaxa
Orbiter levo in pristajalnik desno. Foto: Jaxa

Japonska vesoljska agencija je dokončno potrdila razvoj in izdelavo sonde MMX (Martian Moons Exploration).

MMX bo obiskal obe Marsovi luni, Fobos in Deimos. Na Fobosu bo tudi pristal, tam ostal predvidoma dve uri, s posebnim instrumentom pobral do 10 gramov vzorca in ga dostavil na Zemljo.

Fobos malo pobliže. Foto: NASA/JPL-Caltech/University of Arizona
Fobos malo pobliže. Foto: NASA/JPL-Caltech/University of Arizona

Jaxa se trenutno dogovarja z nemškim institutom DLR za morebitno izdelavo roverja skakljača, pravzaprav male škatle, ki se bo odbijala naokoli po površju in merila.

Jaxa ima že precej izkušenj z misijami na manjša nebesna telesa in vračanjem vzorca. To je storila s Hajabuso 1 in Hajabuso 2, ki sta obiskali asteroida. Obe misiji sta vključevali nemškega skakljača.

Izstrelitev je predvidena leta 2024 na prihodnji japonski raketi H-3. Do Marsa bo sonda prispela leto pozneje, ga zapustila leta 2028, še dodatno pomlad pa potrošila za vrnitev domov.

Marsovim lunam se je doslej največ posvečala Rusija oz. Sovjetska zveza, a je imela precej nesreče, saj so misije Fobos 1, Fobos 2 in Fobos-Grunt vse spodletele.

Mimogrede, DLR-jev instrument na pravkar dejavni sondi Mars Express (Esa) je pred kratkim posnel zanimivo fotografijo severnega pola, na katerem je lepo viden ledeni oklep, nad njim pa oblaki.

Foto: ESA/DLR/FU Berlin
Foto: ESA/DLR/FU Berlin


8. Četvero misij se na izbiro postavi

Foto: Nasa
Foto: Nasa

Nasa je za razvoj izbrala štiri misije programa Discovery izmed ducata predlogov. Vsakemu je za pripravo koncepta namenila tri milijone dolarjev. Na koncu bo za dejansko izvedbo izbrala dve misiji.

Prva dva izbranca sta namenjena Veneri.

VERITAS. Foto: NASA/JPL-Caltech
VERITAS. Foto: NASA/JPL-Caltech
DAVINCI+. Foto: NASA/GSFC
DAVINCI+. Foto: NASA/GSFC

DAVINCI+ bi raziskoval atmosfero tega peklenskega planeta skozi enourni spust. Malo pred trkom s tlemi bi priskrbel tudi prve fotografije širših Venerinih pokrajin (stari ruski pristajalnik Venera 13 je leta 1982 posnel le nekaj metrov okolice). Delovanje na tleh za DAVINCI+ ni predvideno. Razvijalci si obetajo najti odgovor na vprašanje, ali je bila Venera nekoč prekrita z oceani ali ne.

Zadnji pristanek na tleh Venere je opravila ruska sonda Vega 2 leta 1985.

Drugi projekt je sonda VERITAS, ki bi krožila okoli Venere in preučevala površje – topografijo in sestavo, da bi ugotovila, ali je Venera še tektonsko aktivna. Znanstveniki želijo nadalje vedeti, zakaj je Venera začela zelo podobno Zemlji, a svoj pot peljala precej drugače. Namesto mokrega paradiža je Venera danes peklenska s kislinskim dežjem, ubijalskim tlakom pri tleh in temperaturo kot v pečici.

Io. Foto: NASA/JPL
Io. Foto: NASA/JPL

Tretji predlog je IVO ali Io Volcano Observer (Opazovalec ognjenikov na Iu). Io je poleg Zemlje edino vulkansko aktivno telo v Osončju s kar 400 dejavnimi ognjeniki. Močno ga segreva težnost matičnega planeta, Jupitra. Natančneje, plimska sila mu gnete notranjost, trenje pa se spremeni v toplotno energijo. Z IVOM bi natančneje preučili ta proces. Nadalje želijo izvedeti, ali v luni obstaja podpovršni ocean magme. Zanimivo bo opazovati tamkajšnjo atmosfero, ki na eni strani lune nastaja iz ognjeniških izpuhov, na drugi strani pa – sneži.

Triton. Foto: Nasa/JPL
Triton. Foto: Nasa/JPL

Od vročih vulkanov k ledenim. S temi se kiti Neptunova luna Triton. Polna je tudi novonastalega površja, torej geološko aktivna. Poleg tega je edina luna v Osončju z nasprotno orbito, zato domnevajo, da gre za pritlikavi planet iz Kuiperjevega pasu, ki se je ujel v Neptunovo težnost. K njemu bi Nasa na enkraten oblet poslala sondo TRIDENT. Seveda bi nekaj pozornosti namenila tudi matičnemu planetu, saj je bil enega in edinega bežnega obiska deležen leta 1989 (Voyager 2).

Za program Discovery je značilna omejitev stroškov posamezne misije na največ 500 milijonov dolarjev (brez rakete in poizstrelitvenih dejavnosti). Dejaven je od leta 1992 in je dal precej znanih imen vesoljskega raziskovanja, npr. nabiralca kozmičnega prahu Stardust, Merkurjevo sondo MESSENGER, iskalca zunajosončnih planetov Kepler itd.


9. Z aprilom prvi slovenski teleskop v Čilu

Tu bo postavljen. Foto: Obstech
Tu bo postavljen. Foto: Obstech

Univerza v Novi Gorici v okviru projekta GoChile v sodelovanju s slovensko astronomsko revijo Spika postavlja prvi slovenski teleskop v Čilu, poroča Slovenska tiskovna agencija. Ta bo po besedah astrofizičarke Andreje Gomboc od aprila dalje stal na odlični lokaciji na observatoriju El Sauce v Čilu in bo daljinsko upravljan, namenjen pa bo predvsem študentom in dijakom. Več v tem članku.


10. SKOK V ZGODOVINO: John Glenn gre v orbito

John Glenn, član sedmerice prvih ameriških astronavtov, pred svojo kapsulo Mercury. Foto: Nasa
John Glenn, član sedmerice prvih ameriških astronavtov, pred svojo kapsulo Mercury. Foto: Nasa
Atlas je bila nadgrajena medcelinska balistična raketa. Foto: Nasa
Atlas je bila nadgrajena medcelinska balistična raketa. Foto: Nasa

20. februarja 1962 je v orbito okoli Zemlje poletel prvi Američan, John Glenn.

Podvig je bil vse prej kot preprost. Znanje o poletih v vesolje je bilo uborno. Oprema prvič razvita. Črnilo na pravilih poletov se ni utegnilo dovolj hitro sušiti, ker so jih zaradi neštetih napak redno popravljali. Zdravniki so se spraševali, ali človek v vesolju normalno deluje.

Ameriški program za polete s posadko je dotlej trajal le eno leto. V vesolje so sicer poslali že dva človeka, a ta dva poleta sta bila podorbitalna. Primerjali bi ju lahko z močno izstrelitvijo topovske krogle, ki naredi lok in pade spet na tla po borih 15 minutah.

Američani dotlej v orbito okoli Zemlje niso spravili še nikogar, medtem ko je to Sovjetska zveza storila že na prvem poletu Jurija Gagarina, in bili so pod hudim pritiskom, kako zaostanek nadoknaditi.

Glennov prvi polet je bil načrtovan na raketi Atlas, napravi, ki se je dandanes Nasa ne bi dotaknila niti s palico. Atlas ni bil trdna raketa kot današnje, temveč ogromen balon, ki ga je skupaj držal pritisk goriva. Večkrat se je zgodilo, da se Atlas kar na ploščadi sesul in eksplodiral. Kapsula Mercury je bila tako majhna, da so se astronavti šalili, da se vanjo ne vkrcaš, temveč si jo oblečeš. In bila je resnično vesoljska ladja za pilota. Dandanes skoraj vse opravijo računalniki, takrat jo je dejansko bilo treba ročno upravljati. Nalogo so zaupali samo najboljšim in najbolj drznim vojaškim pilotom, ki so se zavedali, da se polet lahko konča z možgani, razmazanimi po dolgi zaplati tal (kot se je pogosto zgodilo). Iz njihovih vrst je bil tudi John Glenn.

Glenn vstopa v kapsulo, ki jo je poimenoval Friendship 7. Foto: Nasa
Glenn vstopa v kapsulo, ki jo je poimenoval Friendship 7. Foto: Nasa

Ko se je ob 14.14 Atlas odlepil od tal, je Glenn nosil glavo na pladnju. Sledeče ure so to potrdile.

Nadzorno središče na Cape Canaveralu se je soočalo s hudimi komunikacijskimi težavami. Za prvi polet okoli Zemlje so morali čisto sveže vzpostaviti 14 mini nadzornih središč, posejanih širom oble, od ladij na razburkanih morij do enklavic sredi afriških konfliktov, ki so jih dobesedno oblegali oboroženi uporniki. Podatke, od katerih je lahko odvisno življenje ali smrt astronavta, so si pošiljali po sistemu Teletype, primitivnem predhodniku interneta.

Prvi del poleta je minil kot po maslu, zato so nadzorniki počasi začeli dihati in komaj zadrževali navdušenje. Glenn je iz orbite poročal o čudovitih prizorih, o dih jemajočem pogledu na domači planet, pa o nenavadnih svetlečih pikah okoli ladje, tisočih "kresničk" rumeno-zelene barve. Nepričakovano se je pridružil celo predsednik ZDA John Kennedy, ki je poklical po telefonu in želel govoriti s človekom v orbiti. Ko so ravno poskušali vzpostaviti vezo, je iz orbite zadonel alarm: napaka na segmentu 51. Tehnik je pojasnil, da se je napihnil pristajalni balon.

Obrazi so prebledeli, v svoji knjigi piše eden izmed takratnih nadzornikov, Gene Kranz. Situacija se je v trenutku obrnila iz zgodovinskega dosežka v nočno moro. Balon je namreč pod toplotnim ščitom. Če se je napihnil, potem se je toplotni ščit ali deloma odpel ali celo odpadel. Brez ščita se vesoljska ladja ne more vrniti v ozračje. Glenn bi torej ostal v orbiti in se zadušil, ali pa zgorel med padanjem, ko trenje z zrakom ladjo segreje na več kot tisoč stopinj Celzija.

Walter Williams in Chris Kraft med sprejemanjem odločitve. Foto: Nasa
Walter Williams in Chris Kraft med sprejemanjem odločitve. Foto: Nasa

Nadzorno središče je bilo soočeno s situacijo, ki je znana vsem generalom v vojskah, vsem voditeljem, ki morajo sprejeti težko odločitev na podlagi nepopolnih informacij. In nositi odgovornost za posledice. Če bi John Glenn umrl v orbiti, bi izgubili človeka, na tnalu pa bi bil tudi celoten program.

Vodja poleta Chris Kraft je ocenil, da je najbrž kriv senzor in da se balon sploh ni napihnil. Izbral je vrnitev v ozračje po prvotnem načrtu.

Inženirji so zavzeli nasprotno stališče: balon je napihnjen, toplotni ščit pa je najbrž še vedno deloma pritrjen. Sile spusta bi ga najbrž odtrgale, zato so hitro sestavili alternativni načrt. Kapsula bi med spustom ohranila paket treh retropotisnih raket. Paket je postavljen na dno vesoljske ladje, namenjen pa je upočasnitvi in spustu. Po uporabi ga navadno odvržejo, in sicer tako, da majhni eksplozivi pretrgajo kovinske vezi. Brez tega bi ostal pred ščitom in ga morda zadržal na mestu, so upali inženirji. Toda: če se samo eden od treh potisnikov ne bi sprožil, bi med spustom lahko eksplodiral, uničil ščit in astronavta spet obsodil na smrt.

Glenn se je medtem soočil z dodatnim zapletom. Ladja je iz neznanega razloga skrenila z načrtovane tirnice, morda zaradi napake na enem od usmerjevalnih potisnikov. Poleg tega je odpovedal navigacijski sistem in Glenn je prevzel povsem ročno pilotiranje.

Kraft in ekipa so zadnji dve uri mrzlično zbirali informacije, klicarili po tovarnah in računali sile, a zaman. Ko je čas napočil, so izbrali vrnitev s pritrjenimi retroraketami. "Tistega dne ni bilo prave ali napačne odločitve, ni bilo črnega ali belega. Izbrali smo lahko le najboljši možni odgovor v tistem trenutku," je zapisal Kranz.

Mercury je upočasnil in padel v atmosfero, se močno segrel in okoli sebe ustvaril "ognjeno" kroglo iz ioniziranih plinov, ki so začasno prekinili komunikacijsko zvezo. Glenn je za nekaj minut ostal sam. Videl je, kako mimo okna letijo kosi nečesa, in upal, da to niso delci toplotnega ščita. Kmalu je kapsula začela divje nihati in Glenn je izkoristil vse svoje pilotske sposobnosti, da jo je obvladal. Ko se je sila spustila pod 7G, torej sedemkratnik teže na površju Zemlje, je lahko dvignil roko in sprožil padala.

Glenn in Neil Armstrong leta 2012 ob 50. obletnici poleta. Foto: Nasa
Glenn in Neil Armstrong leta 2012 ob 50. obletnici poleta. Foto: Nasa

Mercury je bil rešen. Glenn je pristal na morju in nekaj dni kasneje na veliki paradi po ulicah New Yorka.

Kasnejša analiza je pokazala, da je senzor javljal napačne podatke.

Glenn se po poletu upokojil. Šel je v politiko in bil večkrat izvoljen za senatorja, predstavljal je Ohio.

36 let kasneje je znova pisal zgodovino. Pri 77 letih se je vrnil v orbito, tokrat na krovu Space Shuttla. Umrl je leta 2016 pri starosti 95 let. Še danes drži rekord kot najstarejši astronavt v vesolju.

Video: Posnetek misije v treh delih

Uporabnik HOR je spomnil na še en pomemben zgodovinski dogodek:

20. februarja 1986 je iz kozmodroma Bajkonur poletela ruska raketa Proton in utirila v orbito jedro modula Mir, prve modularne orbitalne raziskovalne postaje v zgodovini... - - [url="https://www.facebook.com/MIDRussia/posts/2286284024804359"]https://www.facebook.com/MIDRussia/posts/2286284024804359[/url]
-HOR 2020-02-23T17:32:42+01:00