Jugoslavije videti prednost in ne ovire. Nagrado za najboljši doktorat v Evropi je prejela Beograjčanka dr. Jovani Mihajlović Trbovc, ki osem let živi v Ljubljani.

"Slovenija je izjemno multikulturna že nekaj desetletij in to vsi občutimo vsak dan, na vsakem koraku, za znanost pa to mora biti prednost in ne ovira. Stvari je treba gledati v širšem kontekstu, ker Slovenija zelo trmasto vzdržuje neko samopodobo zelo homogene družbe," pravi predstojnica Inštituta za kulturne in spominske študije Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) dr. Tanja Petrović.

"Slovenija tudi rada vzdržuje podobo priseljenca s področja nekdanje Jugoslavije kot nekoga, ki je malo izobražen in se ukvarja s fizičnimi deli, ki jih nihče drug noče opravljati. To pa danes ni res, saj velike potrebe za tovrstno delovno silo v Sloveniji ni več, kajti večina takih podjetij je propadla," dodaja dr. Petrović.

Neki novi priseljenci
"Na drugi strani pa opažamo, da v zadnjih letih v Slovenijo prihajajo visoko izobraženi ljudje, in ker živim v tej državi in je tudi v mojem interesu, da je znanost tu na zelo visoki ravni, bi rada videla, da Slovenija v tem prepozna svojo prednost," je še dejala dr. Petrović.

V Sloveniji ostala zaradi ljubezni
Najboljši doktorat v Evropi na področju političnih ved je letos napisala dr. Jovana Mihajlović Trbovc. Beograjčanko je v Slovenijo pred osmimi leti pripeljala ljubezen. Ob prihodu je že imela dve diplomi in magisterij iz mednarodnih odnosov. Diplomirala je v Beogradu in Londonu, magistrirala pa v Budimpešti. V Ljubljani se je na Fakulteti za družbene vede vpisala na doktorski študij in ob tem projektno delala na Mirovnem inštitutu. Trenutno dela na Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRC SAZU. Septembra letos je prejela nagrado Jean Blondel za najboljšo doktorsko disertacijo s področja političnih ved, ki jo podeljuje Evropski konzorcij za politološke raziskave (ECPR).

V doktorski tezi z naslovom "Javni narativi o preteklosti v okviru procesov tranzicijske pravičnosti: primer Bosne in Hercegovine" obravnava vprašanje, kako sojenja na Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu vplivajo na interpretacijo resnice o dogodkih iz zadnje vojne v BiH-u.

Naredi (vse) sam
A nagrade za njen doktorat ne bi bilo, če ne bi sama dala pobude za kandidaturo, kajti FDV ni imel navade prijavljati svojih doktoratov na ta razpis. Pogoj za prijavo je namreč besedilo v angleščini, večina doktoratov na FDV-ju pa je napisana v slovenščini in tako sam razpis ECPR-ja ni vzbujal večje pozornosti. Mihajlovićeva je ta jezikovni pogoj izpolnjevala, saj je doktorat zaradi mednarodno relevantne teme pisala v angleščini. Na razpis ECPR-ja je bila opozorjena po tem, ko je že dobila tujega založnika za svoj doktorat. Ker je za svojo disertacijo že prejela nagrado svoje matične fakultete, se je pozanimala, ali bi jo lahko nominirali še pri ECPR-ju. Mihajlovićeva pojasni: "Šele, ko sem se jaz začela zanimati in spraševati profesorje, so se oni obrnili in pripravili, sicer izjemno spodobno nominacijo, hvala jim za to, ampak šele tako je postopek stekel."

Inertnost sistema
Ta izkušnja je bila le ena izmed mnogih, zaradi katerih slovenskim znanstvenim ustanovam očita inertnost: "Mislim, da je problem sistemski, da so institucije preveč zaprte in zatohle, ni mobilnosti, ni pretoka. Nekdo, ki pride kot outsider v Slovenijo, tako kot jaz, mora biti izjemno prodoren, da bi nekako padel v povprečje."

Bistveni dejavnik zaposlovanja so poznanstva
Mihajlovićeva najbolj pogreša odprte razpise za predavateljske položaje na fakultetah: "Enostavno se pričakuje, da bodo potrebna mesta zapolnili tisti, ki so že od malega na teh institucijah. Potem se pogosto zgodi, da so pri odločanju o tem, kdo se bo zaposlil, kdo bo napredoval, bistveni dejavniki poznanstva, ki niso nujno slaba, ampak niso nujno najbolj merodajna."

Integracija je breme posameznika
Četudi bi Slovenija rada postala t. i. družba znanja, ki bo temeljila tudi na uvozu nadarjenih znanstvenikov iz tujine, pa bo do tega cilja, kot kaže, še dolga pot, saj sistem ni prilagojen vključevanju tujih znanstvenikov. "Teža integracije je popolnoma prestavljena na posameznika, sistem ne naredi ničesar, vse je odvisno od vas, koliko ste komunikativni, koliko ste prodorni, koliko vas ni strah mnenja drugih ljudi," pove Mihajlovićeva.

Tujina jo mika, a ostaja v Sloveniji
Trenutno je zaposlena na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU-ja, za določen čas, kot je v Sloveniji vse pogosteje. Naslednje štiri mesece bo preživela kot gostujoča raziskovalka na Univerzi v Gradcu. Pravi, da jo tujina v profesionalnem smislu mika, toda Slovenija ostaja njena prva izbira, saj si je tu v osmih letih poleg znanstvene kariere ustvarila tudi družino.

Znanost je nadnacionalna
O odnosu slovenske znanosti do priseljenih znanstvenikov pa je predstojnica Inštituta za kulturne in spominske študije dr. Tanja Petrović dejala še tole: "Znanost ne more biti nacionalna in zdi se mi, da mora Slovenija zlasti v določenih disciplinah še vedno preseči paradigmo, po kateri se trudimo gojiti nacionalne znanosti in včasih se tudi sprašujemo, kdo je od kod prišel ukvarjat se z znanostjo v Sloveniji."