1. Že tretjič uporabljeni Dragon oskrbel Mednarodno vesoljsko postajo

Na raketi Falcon 9 podjetja SpaceX je v vesolje poletelo plovilo Dragon, polno živil in drugih dragocenosti za Mednarodno vesoljsko postajo. Tja bo prispelo predvidoma v nedeljo, so sporočili z Nase.

Dragon gre v vesolje že tretjič, kar je prvi tovrstni dosežek katere koli vesoljske kapsule. Prvič je poletel aprila 2015 (CRS-6), drugič decembra 2017 (CRS-13).

Tudi prva stopnja Falcona 9 je že prestala ognjeni krst, in sicer maja 2018 (CRS-17). SpaceX tako le še utrjuje svojo premoč na področju večkratne uporabnosti.

Na Mednarodni vesoljski postaji je trenutno šest ljudi, trije so nanjo prispeli prejšnjo nedeljo, načrtno na 50. obletnico misije Apollo 11.

Naslednjo pošiljko dobrin bodo dobili že čez nekaj dni, saj bo predvidoma 31. julija Rusija tjakaj poslala plovilo Progress MS-12.

SpaceX ima z Naso podpisano pogodbo za še dve oskrbi postaje. Tokratna misija je bila CRS-18, prišli naj bi do številke 20.

Video: Posnetek izstrelitve in pristanka prve stopnje

2. Poleti s posadko se vse bolj zamikajo

Ne le prevoz tovora, SpaceX bi moral za Naso opravljati tudi prevoze ljudi na Mednarodno vesoljsko postajo. A več kot očitno ne gre vse po načrtih, saj bi se morala prva misija že zgoditi. Za zamik sta kriva dva resna zapleta. Prvi: Dragonova padala ne delujejo, kot bi morala. Drugi: na testu aprila je Crew Dragon, ki bi moral posadko pripeljati živo do vesolja in nazaj, enostavno eksplodiral.

Nasa in SpaceX sta nesrečo preiskovala več mesecev. Naposled sta po lastnih besedah natančno identificirala vzrok in sprejela popravljalne ukrepe. Podrobnosti so na voljo v sveže izdanem poročilu o nesreči, ki ga kratko povzemamo spodaj.

Niso bili krivi motorji SuperDraco, kot se je sprva ugibalo. Sodeč po poročilu, je bila kriva slaba napeljava do teh motorjev.

Kaj se je torej zgodilo usodnega aprilskega dne? SpaceX je testiral vse sisteme Zmaja, saj je ta enkrat že bil v vesolju in je bilo treba preveriti praktično vse. Do "anomalije" je prišlo 100 milisekund pred vžigom osmih motorjev SuperDraco, visokozmogljivih naprav, ki se uporabijo za pobeg v primeru nesreče.

Poenostavljeno ponazorimo, kakšen je sistem motorja SuperDraco. Na začetku imamo rezervoar tekočega helija, iz njega pa dve cevi, ki vodita do rezervoarjev za gorivo (hidrazin) in oksidant (didušikov tetraoksid). Ko v cevi spustijo helij, ta naprej potiska omenjeni substanci do motorja.

Toda helijev potisni sistem mora biti ločen od vsega drugega. Za to skrbita dva enosmerna ventila, ki heliju dovolita naprej, oksidantu in gorivu pa zapirata pot nazaj.

Eden izmed njiju je puščal. Dušikov tetraoksid je zašel v helijevo napeljavo, in ko so hoteli pognati motorje SuperDraco, se je najprej uničil sam ventil, nato pa se je začel spajati z napeljavo iz titana (zagorela je kovina). Ko so popustile cevi, je razneslo helijev rezervoar. Kapsula je bila v trenutku uničena, če bi bila posadka prisotna, bi zagotovo umrla.

3. Starship je prvič poskočil

Nekoliko boljše novice za SpaceX so prispele v petek. Naslednji veliki projekt je oživel in storil prvi pomembni korak naprej. Prototip vesoljske ladje Starship je opravil prvi nadzorovani "skok", torej polet nekaj deset metrov v višino in nato nadzorovani pristanek, ekskluzivno z Boca Chice v Teksasu, ZDA, poroča novinar Ars Technice Eric Berger.

SpaceX načrtuje uporabo Starshipa za potovanja globoko v Osončje, do Lune, Marsa in celo dlje. Starship bo vesoljska ladja in obenem druga stopnja rakete BFR Super Heavy, predstavljamo pa si ga lahko tudi kot neke vrste "Space Shuttle na steroidih".

Prototip, poimenovan Starhopper, je zelo okrnjena inačica načrtovane naprave. Z njim podjetje izvaja integracijo delov in testira delovanje pri poletu in pristanku, pa tudi izplen novega motorja Raptor. Prvi mož podjetja Elon Musk načrtuje prvi polet v orbito Zemlje že prihodnje leto, dejansko pa se bo najbrž zadeva precej zavlekla.

Starship je podvig, kakršnega še ni bilo v zgodovini. Po načrtih naj bi bil zmožen prepeljati do 100 ljudi na oddaljene lokacije, kot je Mars, pristajati in znova vzletati. Razvoj takšne naprave bo astronomsko drag, podjetje veliko tvega in končni izid je zelo negotov.

4. Odšel je vesoljski pionir Chris Kraft

V 95. letu starosti je umrl Chris Kraft, eden ključnih pionirjev raziskovanja vesolja. Njegovo ime je precej manj znano od Neila Armstronga, Buzza Aldrina in drugih zvezd, a prav on je soodgovoren, da je človeštvo doseglo Luno. Leta 1944 se je pridružil agenciji NACA, iz katere so na začetku vesoljske tekme s Sovjetsko zvezo ustvarili bolj znano Naso. Bil je ustavni član skupine Space Task Group, ki je začrtala ameriški program raziskovanja vesolja s posadko, pozneje pa je vzpostavil koncept t. i. nadzornega središča, ki se še danes uporablja pri poletih v vesolje. Bil je vodja poletov pri zgodnjih odpravah v vesolje, kot sta Mercury in Gemini, ter "arhitekt" programa Apollo. Sodeloval je tudi pri vzpostavitvi programa Space Shuttle. Umrl je le dva dni po 50. obletnici prvega pristanka človeka na Luni.

Za podrobnejše informacije o njem in razburljivih pionirskih letih raziskovanja vesolja MMC v branje priporoča knjige:

• Chris Kraft: Flight: My Life in Mission Control,
• Gene Kranz: Failure Is Not an Option,
• Alan Shepard: Moon Shot: The Inside Story of America's Race to the Moon,
• Tom Wolfe: The Right Stuff.

5. Vrnitev na Luno: Leto 2025 bolj realno, Nasa vztraja pri 2024

Napori za vrnitev astronavtov na Mesec ne pojenjajo: Nasa jezdi na valu pozornosti, ki ga prinaša obletnica Apolla 11, in poskuša razbobnati podporo svežemu programu Artemis, s katerim želi podvig ponoviti leta 2024. Cilj je določila politika, predsednik Vesoljskega sveta in podpredsednik ZDA Mike Pence v odmevnem marčevskem govoru. Od tedaj Nasa išče načine, kako zadevo uresničiti. Sprva so želeli program pospešiti z uporabo zasebnih raket, a je zadeva nasedla na zakonodajnem odboru, ki Nasi podeljuje denar in v katerem prevladujejo interesi programa SLS+Orion, državne rakete in vesoljskega plovila. Nato je Nasin administrator Jim Bridenstine iskal časovno bližnjico s tem, da bi raketo SLS, temelj lunarnega programa, manj testirali, s čimer bi pridobili vsaj pol leta. Toda tudi to je splavalo po vodi, stroka v Nasi je dejala, da bi s tem odprli preveč varnostnih lukenj. Tako so iz vodstva agencije ta teden sporočili, da bo šel SLS skozi t. i. green run, prvi preizkus novorazvite opreme. Osnovno stopnjo rakete bodo posadili v testno ohišje B-2 (zgoraj na fotografiji), kjer bodo za osem minut pognali štiri motorje in prvič videli, kako zadeva deluje v praksi. To obenem pomeni, da je leto 2024 več ali manj splahnelo, verjetnejše je leto 2025, in če vštejemo še nepredvidene zaplete, ki se v visoki tehnologiji skoraj vedno zgodijo, potem je leto 2026 najbolj realno. A vodstvo Nase še ni vrglo puške v koruzo in vztraja pri uradni časovnici.

6. 50 let pristanka na Luni

Sorodna novica Kako so ZDA z Apollom 11 dobile vesoljsko tekmo z Rusijo

Da, pet desetletij je od velikanskega skoka naprej za človeštvo. Napora 400.000 ljudi, ki je poslal tri drzne posameznike, testne pilote, voljne tvegati lastno življenje, na največjo pustolovščino v zgodovini. Popotovanje na 350.000 kilometrov oddaljeno nebesno telo, ki ga je živelj Zemlje milijarde let le opazoval in se mu čudil. Potovanje, na katerem bi lahko šlo narobe milijon stvari in vsaka bi bila smrtno nevarna.

Trije ljudje so se posadili na vrh ogromne palice, polne goriva, in v nebo odjezdili na nadzorovani eksploziji. Le deset let pozneje, ko je človeštvo prvič okusilo vesolje, na tehnologiji iz 60. let prejšnjega stoletja. Televizijski sprejemniki so bili tedaj redkost, a je kljub temu pred zasloni sedela več kot milijarda ljudi in spremljala Neila Armstronga, Buzza Aldrina in Michaela Collinsa, kako so zmotili milijarde let nedotaknjen Lunin prah.

Dva izmed njih sta še živa. Bosta uzrla vrnitev na Luno?

7. 20 let velikega observatorija Chandra

23. julija 1999 je vesoljski čolniček Columbia v nebo ponesel vesoljski teleskop Chandra, namenjen opazovanju v rentgenskih žarkih, torej visokoenergijskih fotonih, ki prihajajo iz vročih predelov vesolja. Chandra je po Nasinih trditvah najzmogljivejša (najostrejša) za ta del spektra elektromagnetnega valovanja.

Prekašal bi jo lahko japonski Hitomi, a je ta leta 2016 praktično takoj po izstrelitvi razpadel, posnel je le eno fotografijo. (Mimogrede, Jaxa že dela naslednika, za kar je pravkar podpisala pogodobo o sodelovanju z Evropsko vesoljsko agencijo. Hitomijev naslednik se bo imenoval XRISM.)

Chandra je del Nasinega programa Velikih observatorijev, v katerem so še Hubble, Spitzer in Compton.

8. Lovec na eksoplanete TESS skozi prvo leto

Keplerjev naslednik, iskalec zunajosončnih planetov TESS, je končal prvo leto opazovanj, v katerem je pokril večino južnega dela neba. Našel je 21 doslej nepoznanih svetov, sporoča Nasa. To je sicer zelo malo v primerjavi s Keplerjem, ki je do lanske ugasnitve nanizal kar 2.700 eksoplanetov in še tri tisoč kandidatov. Toda številka je zavajajoča, TESS zdaj ustvarja ogromno bazo podatkov in iz nje bodo znanstveniki še leta in leta praskali tuje svetove.

9. Sokol selec se je ponovno spustil na asteroid

Japonska sonda Hajabusa 2 (jap. sokol selec) je 11. julija opravila že drugi pristanek na asteroidu, v veliko veselje nadzorne ekipe (vidno desno), zdaj so izdali še videoposnetek dogodka.

Sonda se je spustila do asteroida 162173 Rjugu, vanj izstrelila kroglo iz tantala, kar je dvignilo prah in kamenčke, nekaj njih je končalo tudi v lovilni posodi.

Podoben postopek je Hajabusa opravila že februarja. Med drugim je asteroid še "topovsko" obstreljevala in nanj odvrgla malo krdelo roverjev skakljačev.

Domov se bo z zbranimi vzorci odpravila predvidoma prihodnje leto.

Video: Posnetek dogodka