Delovni terapevti so zdravstveni delavci, ki delujejo na primarni, sekundarni in terciarni ravni ter na področju socialnega varstva, to je v splošnih in posebnih socialno varstvenih zavodih. Med vsemi skupinami zdravstvenih delavcev so sicer najmanj številčni, a so nepogrešljivi in ključni člen pri rehabilitaciji in obravnavi bolnikov, ko se njihovo zdravstveno stanje poslabša, bodisi zaradi poškodbe, nesreče bodisi zaradi drugih zdravstvenih stanj in bolezni (možganska kap, duševne motnje, bolezni, ki spremljajo staranje ...) ter razvojnih nepravilnosti. Izvajajo rehabilitacijo, delovnoterapevtsko obravnavo akutnih in kroničnih stanj, preventivo, prilagoditve ožjega in širšega bivalnega okolja, vključujejo se v obravnavo paliativnih bolnikov. Z zaznamovanjem svetovnega dneva delovne terapije želijo pokazati, kako pomembna je njihova pomoč pri zagotavljanju samostojnega življenja ter vključevanja posameznika v vsakodnevne dejavnosti na vseh področjih človekovega življenja, in opozoriti na to, da so kot poklicna skupina prepogosto prezrti.
Premalo prepoznan poklic v zdravstvu
Barbara Harc je diplomirana delovna terapevtka na oddelku za psihiatrijo mariborskega UKC. Dela na področju forenzične psihiatrije, ki obravnava paciente, ki so povzročili kaznivo dejanje in v času izvršitve kaznivega dejanja niso bili prištevni ali pa je šlo za bistveno zmanjšano prištevnost. Kot pravi, je njeno delo, ki ga na oddelku psihiatrije poleg nje opravljata še dva delovna terapevta, izjemno pomembno. "Vsi duševni bolniki imajo upad v vsakodnevnem delovanju. Potrebujejo pomoč pri delu, skrbi zase in prostem času. Delo poteka večinoma skupinsko, za individualno delo nas je premalo. Imamo tri oddelke, na katerih je od 40 do 50 pacientov. Optimalno bi bilo, da bi nas bilo pet, le tako bi lahko imeli več individualnega dela, ki je usmerjeno v učenja in treniranje," je pojasnila Harc.
Delovni terapevt je še vedno premalo prepoznan poklic v zdravstvu, meni Harc. Če se je delovna terapija uveljavila v rehabilitacijski medicini, je še ogromno prostora za uveljavitev na drugih področjih, predvsem na področju duševnega zdravja: "Če je roka zlomljena, je lažje razumeti, da pacient potrebuje delovnega terapevta. Pomoč delovnega terapevta pri duševnih bolnikih pa medicinska stroka ne razume. Pomemben premik je bil narejen pred tremi leti, ko so odprli Centre za duševno zdravje. V timih so namreč tudi delovni terapevti, ki hodijo na teren in duševno bolnim pomagajo na domu," je povedala Herc in dodala, da je delovni terapevt tisti, ki duševno bolnim pomaga najti cilje v življenju, premagati strahove stigme in se ponovno vključiti v družbo, kar velja tudi za mlade v duševni stiski.
Kadra je dovolj, ni delovnih mest
"Ključna težava je, da imamo premalo sistemiziranih delovnih mest za diplomante delovne terapije. Zato po končanem študiju, namesto da bi delali kot delovni terapevti, delajo razna priložnostna dela. Imamo ljudi, ki so usposobljeni za pomoč, pa ne morejo pomagati, ker ni delovnih mest zanje," je kritična Harc. S tem se strinja tudi predsednica Zbornice delovnih terapevtov Slovenije Katarina Galof: "Vse prepogosto se še vedno dogaja, da se diplomirani delovni terapevt zaposli na drugo, večinoma nižje sistematizirano delovno mesto, pri svojem delu pa vključuje tudi pridobljene kompetence delovnega terapevta, za katere pa v resnici ne prejema poštenega plačila. Krivec za tovrstno anomalijo so neposodobljena sistemizacija delovnih mest in zastareli normativi."
"Konkretno v zadnjem letu, ko so se plače višjim medicinskim sestram, ki so primerljiv profil našemu, povišale za 5 do 6 plačnih razredov, so naše ostale na isti ravni. Pred enim letom pa smo bili izenačeni," je ponazorila Harc.
Delovni terapevt kot ključen poklic pri inkluziji, integraciji in deinstitucionalizaciji
Slogan letošnjega svetovnega dneva delovne terapije je PRILOŽNOST + IZBIRA = PRAVIČNOST. A kot opozarja Katarina Galof, izbire izven resorjev zdravstvenega in socialnega ministrstva nimajo ne delovni terapevti ne uporabniki. "Koliko naporov je že bilo vloženih v vključitev in zaposlovanje delovnega terapevta na področju Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, a žal neuspešno. Dejstvo je, da so otroci in mladostniki vključeni v delovnoterapevtske obravnave in da bi jim ustrezna delovnoterapevtska podpora še kako koristila tudi v vrtcu ali šoli, pa žal to ni izvedljivo, ker smo delovni terapevti zdravstveni delavci in plačani s strani Ministrstva za zdravje. Čemu potem toliko študij in besed o integraciji otrok s posebnimi potrebami v vrtce in šole, o inkluziji in vsem podobnem?" se sprašuje Galof. Ob tem opozarja, da izbire nimajo niti starostniki, ki ne želijo oditi v institucije, temveč želijo ostati v svojih domovih ob podpori delovnega terapevta in zdravstvene oskrbe. "Trenutna zakonodaja jim omogoča zgolj samoplačniške storitve, ki si jih velika večina ne more privoščiti," je opozorila Galof.
Ni priložnosti, ni izbire, torej ni pravičnosti
"V razvoju stroke delovne terapije ne moremo govoriti o osebni pravičnosti posameznega delovnega terapevta, posameznega uporabnika in prav tako bi težko rekli, da je pravičnost pri zagotavljanju in omogočanju delovnoterapevtske obravnave posameznikom vrednota naše družbe, vrednota našega zdravstvenega sistema ali vrednota našega sistema socialnega varstva, kjer po obstoječih normativih npr. 150 stanovalcev doma obravnava en diplomirani delovni terapevt. Ni nam v pomoč ne šestdesetletna tradicija izobraževanja za poklic diplomiranega terapevta na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani ne tridesetletno delovanje stanovskega združenja v obliki Zbornice delovnih terapevtov - Strokovnega združenja, niti Razširjeni strokovni kolegij za delovno terapijo pri Ministrstvu za zdravje," je opisala Galof in pristojnim postavila vprašanje: "Zakaj smo kot poklicna skupina prepogosto prezrti in s katerimi aktivnostmi bi sedanji položaj diplomiranih delovnih terapevtov in njihovo bodočnost opravljanja poklica lahko izboljšali na način, da bi bili uporabniki brez izjeme deležni naših obravnav, ko jih potrebujejo?"