Z vsem, kar presega vidno, empirično in predvidljivo, imamo ljudje od nekdaj težave. Zdravorazumska logika ima na to zadrego preprost odgovor: manj filozofirajmo in se bolj posvečajmo konkretnim problemom. Ranjen z istim nelagodjem, Shakespearjev alter ego – danski princ Hamlet –, ko uzre duha svojega očeta, rimskemu pesniku Horaciju navrže te znane besede: »Več je stvari na nebu in na zemlji, kot se lahko sanja tvoji filozofiji.«
Ni potrebno, da kakor Hamlet verjamemo v duhove, saj se vsi bolj ali manj strinjamo, da svet ni zvedljiv zgolj na svojo pojavnost in empirično preverljivost. Od tod naprej pa se začnejo naša pota razhajati. Velika večina filozofov moderne dobe sicer prizna tisti »več«, vendar njegovega mesta ne vidi ločenega od naše prozaične človeške eksistence in tvarne substance. Tisti »več« je za sodobnega misleca le nekakšno miselno obnebje, ki mu s potrebne distance omogoča kritično mišljenje, to pa naj bi bila dandanes bistvena naloga filozofa. Prav filozofi, sposobni abstraktnega mišljenja in dvignjeni nad vrtince vsakdanjosti, naj bi javnost nenehno opozarjali na nevarnost enoumja. Šele tako, da kdo preseže dano realnost, pravijo filozofi, je mogoče upati na njeno nujno predrugačenje, ki nam brez poglobljene refleksije sicer omogoča blaginjo, a nas po drugi strani ogroža v samih temeljih.
Filozofsko iskanje možnosti mišljenja, ki bi v družbi privedlo do potrebnih sprememb, je vsekakor pomembno. O drugačni možnosti preboja iz obstoječega stanja pa na tretjo nedeljo med letom govori starozavezna Nehemijeva knjiga. Nehemija ni bil Jud, temveč voditelj, ki ga je Judom po vrnitvi iz babilonskega izgnanstva za guvernerja postavil perzijski kralj Kir. Najbolj preseneča, da je od tujca nastavljen guverner Judom pri obnovi opustošene domovine pomagal na temelju njihovega duhovnega izročila. Po Nehemijevem naročilu je duhovnik Ezdra pred zbranim ljudstvom prebral odlomek iz Božje postave. Potem pa je Ezdra rekel: Ne žalujte in ne jokajte. Slišali ste besede postave. Sedaj se nasitite z mesom in se veselite.
Pred tem dogodkom so malodušni Judje otožno pogledovali po svoji opusteli domovini, v katero so se vrnili. Na temelju Božje besede, ki so jo skupaj poslušali, so prepoznali svojo duhovno bit, svoje verske, narodne in kulturne temelje. Z veliko vnemo so se vrnili na svoja družinska polja, pozidali domove, posejali njive, obrezali vinsko trto, okopali smokve in začeli gradnjo drugega templja, ki je bil znamenje Božje navzočnosti med njimi. Poeksilski čas ob koncu 6. stoletja pred Kristusom, ko se je začela vsenarodna verska, družbena, kulturna in gmotna obnova, je bil v vseh pogledih najbolj cvetoče obdobje judovske zgodovine.
