Pogovor z direktorico Zveze Sožitje Matejo de Reya je za 1. program Radia Slovenija v ponedeljek pripravila Petra Medved.
Kako ste seznanili ljudi z motnjo v duševnem razvoju s koronavirusno boleznijo 19?
Osebe z motnjami v duševnem razvoju so v prvi vrsti seznanili zaposleni v varstveno delovnih centrih oz. v institucijah, v katerih se te osebe nahajajo. Mislim, da so se z njimi kar veliko pogovarjali na to temo in da so jim strokovni delavci in sodelavci na njim razumljiv način razložili, kaj ta bolezen je in kaj to pomeni. V drugi fazi so seveda s tem nadaljevali starši oz. skrbniki doma, saj je bilo treba tem osebam pojasniti, zakaj so vsi ti ukrepi, ki so trenutno v veljavi, potrebni in kaj je pri tem tako zelo drugače od neke običajne gripe, ki je pravzaprav razsajala po Sloveniji pred mesecem dni: zakaj so te osebe pred mesecem dni lahko šle v varstveno delovni center, so se lahko sprehajale s prijatelji, zdaj pa tega več ne smejo. Osebe z motnjo v duševnem razvoju so zelo različno sposobne, tako kot vsi ostali, in vsi starši in delavci v varstveno delovnih centrih so se potrudili, da so res razložili resnost situacije na način, da so te osebe to razumele.
Varstveno delovni centri so zdaj zaprti in te osebe z motnjo v duševnem razvoju so doma. Kakšne težave se pojavljajo?
Varstveno delovni centri so zaprti, mislim, da je danes prvi dan oziroma so bili zaprti že prejšnji teden. Pojavljajo se problemi, tako kot pri večini drugih. Socialno šibke družine bodo imele največji problem, v varstveno delovnih centrih je poskrbljeno za topli obrok, veliko teh ljudi doma nima toplega obroka, tako da bodo tiste osnovne zadeve prišle na plan, problem bo seveda v tem, da so te osebe navajene na določen način, na družbo, na druženje, na aktivnosti. V izolaciji tega ni, tako da imajo potem lahko starši večje probleme kot drugače, pojavil bi se pa lahko tudi drug problem. Zaenkrat še ne vem, da bi bil, ampak problem se lahko pojavi predvsem pri enostarševskih družinah, ko recimo zbolijo starši ali skrbniki oz. morajo biti starši ali skrbniki hospitalizirani. V tem primeru je seveda velika verjetnost, da je tudi oseba z motnjo okužena in nimamo oz. ne vem natančno, kako bomo te primere reševali oz. kako jih bodo reševali . V običajni situaciji so to urgentne namestitve, trenutno pa vemo, da kapacitet ni.
Kako pa je poskrbljeno za tiste, ki imajo motnjo v duševnem razvoju in so v celodnevnem institucionalnem varstvu? Kakšne težave se pa tam pojavljajo?
Tisti, ki so v 24-urnem institucionalnem varstvu, so odvisni od ljudi, ki za njih skrbijo. Zaposlenih je že tako ali tako premalo, zavodi so v veliki večini kadrovsko podhranjeni. To je prvi problem. Drugi problem, s katerim se srečujejo, je, da če ti zaposleni eventualno zbolijo, potem res ne vem, kako bodo to vodje v teh institucijah to urejali. Problem se pojavlja pri zaščitni opremi, ki jih zaposleni, če nekdo, ki je v institucionalnem varstvu, ali drugi zaposleni zboli, ga je potrebno za zaščito ostalih izolirat, obenem pa z njim ravnati v primerni zaščitni opremi in nisem prepričana, da je te zaščitne opreme za take primere zadosti. Definitivno pa zaposleni v institucijah dajejo vse od sebe, da primerno poskrbijo za ljudi, ki so jim zaupani.