Ples na vozičkih ali paraples izvira s Švedske. Njegova pionirka je Els-Britt Larsson (1936 – 2014), ki je leta 1968 začela plesati na vozičku v rekreativne in rehabilitacijske namene. Priljubljenost tega športa je rasla in leta 1975 so v Vasterasu na Švedskem organizirali prvo tekmovanje, ki se ga je udeležilo trideset parov, dve leti kasneje pa tudi prvo mednarodno tekmovanje. V začetku osemdesetih let se je paraples razširil po svetu in ustanovljenih je bilo več društev in leta 1984 so paraplesalci v Nemčiji lahko svoje spretnosti pokazali na prvem evropskem prvenstvu v rock'n'rollu za plesalce na vozičkih. Naslednje leto pa je Nizozemska gostila prvo neuradno evropsko prvenstvo v latinskoameriških in standardnih plesih. Prvo svetovno prvenstvo v paraplesu je potekalo leta 1998 na Japonskem.
Začetki paraplesa v Sloveniji
V Sloveniji začetki plesa na vozičkih segajo v leto 2005, ko je bila na pobudo Društva študentov invalidov Slovenije ustanovljena skupina Step'n'Roll. Leta 2010 je Petra Škofic Damjan, ki je tudi prva učiteljica plesa na vozičkih pri nas, ustanovila Plesni klub Zebra, ki je še danes edini plesni klub v Sloveniji za standardne in latinskoameriške plese za plesalce na invalidskih vozičkih. Naš prvi tekmovalni plesni par sta bila Baraba Šamperl in Klemen Pirman. Danes pa v klubu Zebra aktivno pleše 11 plesalk in plesalec na vozičkih, ki jih trenira Andrej Novotny, bivši plesalec, tudi državni prvak v latinskoameriških plesih, ki se s paraplesom ukvarja že skoraj 20 let. "Petra Škofic Damijan me je povabila, da bi ji pomagal s hodečimi plesalci. In res sem prišel in ji pomagal, potem pa sem se tudi sam specializiral za poučevanje plesa na vozičkih in ostal do danes," mi je zaupal Novotny, ki meni, da velike razlike med plesom na vozičku in plesom hodečih plesalcev ni. "Glasba je univerzalna, plesni gib je univerzalen in lahko rečem, da če je pri hodečih plesalcih v ospredju nožna tehnika, je pri plesu na vozičkih v ospredju tehnika uporabe vozička." Zato se je tudi sam moral večkrat usesti v voziček in ugotoviti, kakšne premike dovoljuje. "Z vidika plesa ni nekih večjih razlik, kar se tiče logistike pri potovanjih in nasploh premikanju naokoli, pa je to precej bolj zapleteno," je priznal selektor slovenske paraplesne reprezentance.
Dvema kategorijama paraplesalcev naj bi kmalu dodali novo
Predsednica kluba Zebra Nastija Fijolič je na električnem invalidskem vozičku začela plesati pred desetimi leti. "V klub sem prišla posnet promocijski video, potem pa sem se zaljubila v ples in še danes sem tukaj," je povedala Fijoličeva, ki zaradi spinalne mišične atrofije tekmuje v razredu I. "V paraplesu imamo dve kategoriji – razred I in razred II. V razredu I so plesalci z višjo poškodbo hrbtenice ali pa s težjo gibalno oviranostjo, s cerebralno paralizo, mišičnimi obolenji. V razredu II pa po navadi plešejo amputiranci in tisti, ki imajo nižjo okvaro in imajo načeloma zdrav trup," je pojasnila in dodala, da so letos uvedli še posebno kategorijo za električne invalidske vozičke. "Kar je zelo dobro, saj je ples z električnim invalidskim vozičkom precej drugačen kot z navadnim," je pojasnila.
Naša najboljša paraplesalaka Lara Nedeljković, ki voziček uporablja zaradi spine bifide, meni, da bi bilo potrebno tudi v razredu II ločiti plesalce, ki imajo zdravo hrbtenico in lahko hodijo s pomočjo protez, od tistih, ki tega zaradi poškodbe hrbtenice ne morejo. "Pred dvema letoma sem bila na svetovnem prvenstvu osma, a zgovoren je podatek, da so prvih šest mest zasedle plesalke amputiranke, šele sedma je bila plesalka s poškodbo hrbtenice," je pojasnila Nedeljkovičeva in dodala, da je zato dobra novica, da se letos že pogovarjajo o oblikovanju posebne kategorije za plesalce amputirance.
"Ples je moj smisel življenja"
Med našim pogovorom so na dvourni trening, ki ga imajo dvakrat tedensko v dotrajanih prostorih na Gerbičevi ulici v Ljubljani, prihajale tudi druge plesalke. Prosila sem jih za nekaj besed o tem, kaj jim pomeni ples, in prav vse so se z veseljem odzvale. "Ples me sprosti. Želela bi si tekmovati v jivu, ta ples mi je najbolj všeč," mi je dejala desetletna Neža Žaže, ki je začela plesati lani. Da je nad plesom navdušena, je povedala tudi dvanajstletna Lara Šimunović: "Lahko si sam ustvarjaš gibe, med plesom si neomejen, to je taka svoboda!" Na električnem vozičku že dve leti pleše Katja Zalar, ki ima cerebralno paralizo. "Po duši sem sicer bolj rokerka, ampak ples mi pomeni svobodo, je moj ventil in mi pomaga, da se moje telo sprosti." Podobno čuti tudi Hana Agovič, ki pleše v navadnem vozičku: "S plesom lahko odmislim vse skrbi in hkrati pokažem svetu, da se tudi jaz lahko gibam."
Veliko pa jim pomenijo tudi tekmovanja, kjer Slovenija dosega zelo dobre uvrstitve. "Zdaj smo prišli z Nizozemske, kjer sem bila prva, peta in šesta v različnih stilih," je povedala trinajstletna Brina Rogelj, ki ji ples pomeni ogromno. "Skozi ples lahko izrazim vsa tista čustva, ki jih drugače ne bi, saj sem zaprt tip človeka in ples mi omogoča, da pokažem vse tisto, kar ne morem ubesediti." Njena sovrstnica, soplesalka in sotekmovalka Nika Bratuš v plesu vidi smisel življenja: "S plesom lahko bolj začutim glasbo, lahko izražam svoja občutja, tudi različne zgodbe in trenutno ne vem, kaj bi delala, če ne bi imela plesa."
Potrebujejo dostopne sanitarije
"Če plesalec na vozičku dobro pleše, potem vozička sploh ne opaziš," me je podučila Nastija Fijolič, in ko sem plesalke opazovala pri treningu, sem videla, da ima prav. "Jive, samba, čačača, in en, dva tri, štiri …" je Novotny štel do začetka plesa, ko so se zapodile po štiri plesalke po plesni dvorani. Izgledalo je, kot da vozički ne bi bili v stiku s tlemi in bi telesa brez njih lebdela po zraku. "Vse sem," jih je naenkrat poklical k sebi in jim dejal: "Punce, kje je nasmešek?" Zadihane in prepotene od napornega treninga so se vse nasmejale in se v ritmu glasbe z nasmeški odvrtele po plesni dvorani. Larin voziček se ni dobro vrtel, zato je trener odšel po orodje in prilagodil eno od kolesc. "Popraviti bi bilo treba tudi dvorano, za kar klub nima dovolj sredstev," je dejala Fijoličeva in pojasnila, da je parket v plesni dvorani zaradi vlage nabrekel. "Težava je tudi preozek vhod v sanitarije, kamor plesalci z električnimi vozički ne morejo dostopati." Zato zbirajo donacije za popravilo plesne dvorane in prilagoditev sanitarij, za kar potrebujejo okoli 20 tisoč evrov.
"Vsak dan brez plesa je izgubljen"
V svetovnem vrhu paraplesa so Rusi in azijski narodi, a tudi slovenski paraplesalci so po besedah Novotnyja v svetu prepoznavni. "Smo dobri in smo tudi že kar nekaj medalj osvojili, tako na evropskih kot svetovnih prvenstvih. Glede na to, kako majhna država je Slovenija, smo pravzaprav vrhunski."
Tako kot pri hodečih plesalcih tudi v paraplesu primanjkuje moških plesalcev. "Vedno več je solistov, zagotovo pa je tu tudi sociološko kulturološki vidik, da se morajo fantje pri nas ukvarjati z 'moškimi' športi," ocenjuje Novotny.
Paraples je tudi drag šport - plesni voziček stane 2 tisoč evrov in več, potem so tu še dresi, prijavnine na tekmovanja, stroški prevoza in bivanja. A ples je vendarle več kot šport, je umetnost in "dan brez plesa je zagotovo izgubljen," je prepričan Andrej Novotny. "Pleše lahko čisto vsak, tudi doma, ni treba, da je v klubu. Kljub temu pa so v Zebri vsi dobrodošli. Tako hodeči kot tudi 'nehodeči' in vesela bi bila, če bi se to vabilo širilo na vse strani," je ob mednarodnem dnevu plesa pozvala Nastija Fijolič. In dodala: "Kdor pleše, zlo ne misli."
Ples pa je lahko veliko več kot le zabava, saj številne znanstvene raziskave dokazujejo, da gre za eno od dejavnosti z največ blagodejnimi učinki na fizično in duševno zdravje. Zato ne oklevajte, zavrtite si svoj najljubši komad in zamigajte. Morda tudi skupaj z Zebricami.
Takole pa je videti trening paraplesa.