V podkastu Številke se v deseti sezoni ukvarjamo s srečo. Tokrat gostimo pevko Ano Karneža. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju krajšega povzetka.
− celotnega pogovora z Ano Karneža;
− naročite se na podkast Številke; arhiv vseh oddaj iz desetih sezon.
Skoraj vsak pogovor se začne z vprašanjem, kaj gostu pomenijo številke. Kaj pomenijo vam?
Številke mi nikoli niso prinesle nekega velikega pomena. Vem pa, da mi gotovo (kot pravzaprav vsem) krojijo življenje. To še posebej velja v takem kapitalističnem življenju, v katerem je vse nekako pogojeno s številkami.
Nekaj časa ste študirali računalništvo, zato sem si predstavljal, da imate do številk pozitiven odnos.
Ampak tega študija nisem dokončala (smeh). Z naravoslovjem in številkami sem se rada ukvarjala v srednji šoli, v računalništvu pa gre predvsem za neko drugačno mišljenje, za logično razmišljanje o številkah, kar pa sem pustila v preteklosti.
V teh dneh je veliko slovenskih medijev poročalo o zaključku vašega študija na Juilliardu. Jasno je, da ste tesno povezani z glasbo. Ta je z večino najbrž povezana že v najmlajših dneh, samo če pomislimo na starše, ki otrokom pojejo uspavanke. Zdi se res taka prvinska dejavnost, ki je lastna človeku.
V svoji osebni izkušnji se nekako niti ne spomnim časa oziroma si sploh ne predstavljam življenja brez glasbe. To nekako naravno povezujem. Vem, da mi je mami ves čas pela, potem sem ji jaz pela nazaj, s tem nisem nikoli prenehala, petje je bilo vedno del mojega življenja.
Kdaj pa ste ozavestili idejo, da bi se z glasbo lahko ukvarjali celo življenje?
Prvih recimo 14, 15 let življenja sem ves čas pela, nisem pa računala, da bom iz tega naredila kariero. Takrat je bila to zame zgolj neka dejavnost, niti ni bil hobi. Ves čas sem spuščala neke zvoke (smeh). Najprej sem razmišljala o študiju psihologije in akademskih vodah, ko pa sem prišla na oddajo Slovenija ima talent, sem dobila priložnost nastopanja, malo sem videla, kako vse to poteka, in sem hitro spoznala, da bi bila to lahko potencialna kariera.
V rubriki Štafeta vprašanje postavlja prejšnji gost. Pred dvema tednoma je pri nas gostovala novinarka Suzana Lovec, ki vas nagovarja takole: "Kakšno moč ima za vas glasba? V svojem podkastu namreč vse goste, ki se ukvarjajo z glasbo, vprašam tudi to, in dobim zelo različne odgovore. Vsem je skupno, da ima glasba moč, da te odpelje, izrazi, okrepi, lahko celo rešuje življenja. Kje vi najbolj vidite in čutite njeno moč? Kakšne so vaše izkušnje in opažanja?"
To je dobro vprašanje. Ko glasbo poslušam in hkrati nekaj delam, je to čisto neka druga izkušnja, kot pa če sama pojem v živo pred ljudmi. To je nekaj, kar mi je že od nekdaj dalo ogromno energije in samozavesti. Ko si sam pred ljudmi, gre za neko posebno povezavo, v kateri nekaj dam jaz, nekaj pa da občinstvo in potem nastane tak pozitivni krog. Morda me ljudje drugače sprejemajo, ker sem drugačna, sem invalid. Vedno se mi je zdelo, da ko pojem, sem v tem položaju, ko me ljudje malo drugače gledajo. Ravno zato se mi zdi, da ima glasba veliko moč v mojem življenju.
Ko omenjate izkušnjo na odru – izvajalec energetsko hrani občinstvo, to pa mu vrača – gre za res zanimivo povratno zanko, polne pozitivne energije.
Do tega sem prišla tudi v gledališču. Meni nikoli ni šlo samo za to, da bi nekaj res lepo zvenelo, da bi bila glasba sama sebi namen ali da bi delala samo na nekem zvoku ali na interpretaciji oziroma kaj sploh sporočaš z izbrano glasbo. Zdi se mi nekako naravno, da sem potem šla v gledališče, ker mi je vedno šlo za ljudi.
Živite v New Yorku, ki je najbrž bogat z glasbeno ponudbo. Kako pogosto se znajdete na drugi strani? Torej, kot obiskovalka glasbenih dogodkov.
V zadnjih štirih letih nisem imela prav veliko časa, v šoli sem bila od ponedeljka do sobote. Juilliard je glasbena šola, velikokrat sem delala kot biljeterka, zaradi česar sem lahko videla in poslušala veliko nastopov. Taki dogodki me navdihujejo z energijo. Ko sem tam, si mislim, v kakšni družbi sem, kako so ljudje predani svojemu poklicu, kar me res navdihne. Včasih smo dobili kakšno vstopnico v šoli, sem in tja sem šla na Broadway. Včasih so nekateri dogodki tudi slabi in se vprašam, zakaj sem to gledala (smeh).
Suzano še zanima, ali vas je bilo kdaj strah, da bi ostali brez glasu, in kaj bi to pomenilo za vas?
Ni me bilo strah. Včasih sem imela kakšen nastop, ko sem bila bolna. Včasih imam tako preganjavico, kar se tega tiče, ampak moram nekako priti čez to. Moj poklic je zelo povezan z zdravjem. Nekatere stvari lahko narediš, ko mogoče nisi v najboljši formi, takrat je težko peti. To velja tudi, če ne skrbiš dobro za svoj glas. V zadnjih štirih letih sem veliko delala na sebi, na glasu, na telesu in vsem skupaj.
Ob temi 'ko vas izda telo' se spomnim Tjaše M. Kos, ki je gostovala pri nas na začetku sezone. Tako kot vas jo je zanimala psihologija, malo po 20. letu je oslepela, kar je ni ustavilo − če temu lahko rečem − pri lovu na srečo. Omenili ste, da ste invalidka (spondilometafizarna hondrodisplazija), kar vas ni ustavilo.
Spondilometafizarna hondrodisplazija ... (smeh). Pred približno desetimi leti sem enkrat samkrat to omenila v nekem intervjuju. Zdi se mi, da ljudje sploh ne vedo, kaj to pomeni, a se to zdaj povezuje z menoj. Ko sem bila mlajša, sem ti besedi rada izgovorila, zdelo se mi je, da sem zelo pametna (smeh). V prvih letih življenja sploh nisem razmišljala, da bi bila ta bolezen neki poseben dejavnik v življenju ali v krojenju sreče. Vse dokler nisem prišla v stik z neko bolj socializirano družbo, ko sem postala del te družbe, sem na neki drugačni ravni začela razmišljati o samem sebi v povezavi z družbo. Drugače je, če invalid postaneš pozneje v življenju, kot če si to od začetka življenja. Iz svoje perspektive vidim, da sem šele z odraščanjem (ko sem postala starejša) vedno bolj čutila, da sem drugačna, da ljudje drugače gledajo name. To ni prišlo iz mene same, ampak relativno v povezavi z drugimi ljudmi. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem spoznala, da je to družbeno ustvarjena stigma. Imamo pogled, da če invalidu nekaj uspe, je to neverjeten uspeh, da je to več vredno, kot če ne bi bila invalidka, a bi počela iste stvari. Vse skupaj naj bi bilo to dosti manj navdihujoče, kar je zanimivo. Nekateri mislijo, da je to dobra zadeva, ampak zdi se mi, da to kroji invalidom življenje v negativno smer.
Zakaj negativno?
Ker postavljamo invalidnost in življenje samo kot drugačno, kot dosti težje. Imamo drugačna (nižja) pričakovanja, kar kroji življenje tistim ljudem, ki so se rodili z invalidnostjo. Okolje potem ne pričakuje toliko od tebe. Če že nekaj delaš zaradi tega, ker imaš mogoče tako osebnost. Tako med invalidi kot med "običajnimi" ljudmi imaš take, ki so bolj aktivni, in take, ki so manj aktivni. Glede na to, da ti družba ne omogoča nekega življenja kar tako, se mi zdi, da k temu prispeva na neki negativni ravni. Recimo: nekaj delam in mi gre dobro, potem pa so ljudje nadvse presenečeni in rečejo 'aha, kljub invalidnosti.' Še en zanimiv stavek pa je, da je 'premagala invalidnost.' Kako? Ne moreš premagati invalidnosti, to je nekaj, s čimer živim celo življenje. Ljudje, ki nimajo izkušenj z invalidnostjo, te morajo nekako popredalčkati.
Nočem prevzeti vloge hudičevega odvetnika, ampak po eni strani to tudi razumem, ker vas želijo predstaviti kot vzor in morda spodbudo za tiste, ki so obupani. Kakor razumem vašo zgodbo, je bila pri vas izjemno pomembna družina, ki je zgradila pozitivno okolje. Vsi tega nimajo.
Razumem, kaj želite povedati. Mogoče me je samo motilo, koliko je bilo poudarka najprej na invalidnosti in šele potem je na vrsto prišlo vse drugo. Mogoče moja zgodba tudi koga navdihuje, a največkrat navdihuje tiste, ki niso invalidi.
Kakšne napake še pogosto delamo in vam gredo na živce? Da bom(o) čim bolj ozavestil(i).
Zdaj bom rešila cel problem (smeh). Velikokrat sem slišala, kako imam lahko tak glas, če pa sem tako majhna ali kaj podobnega. Te stvari niso povezane, vem, da gre pogosto za nepoznavanje. Meni sploh ni problem, če se postavijo neka vprašanja, bolj mi je problem, ko imajo ljudje neko predstavo in so se že sami nekaj odločili. En del težave vidim v sami reprezentaciji, na primer v filmih ali serijah, v katerih je premalo invalidnih ljudi v vlogah, v katerih 'samo živiš' in imaš neki problem, ki nima nobene zveze z invalidnostjo, da ni to tvoja glavna pot.
S tem ste me spomnili na še eno gostjo te sezone − Uršo Kutnar, ki je govorila o svojih izkušnjah z avtizmom. Njen pogosti očitek nerazumevanja ljudi lahko povzamem v eno poved: 'Ne, ti že ne moreš biti avtistka. Nekoč sem spoznal enega avtista, ki je popolnoma drugačen, kot si ti.' Skratka, gre za neko informacijo, ki jo potem nekritično generaliziraš kar na celotno skupino.
Tako je, če nekoga vidiš samo v določeni vlogi, recimo invalida, kako težko življenje, in se cela zgodba plete okrog tega, potem si to lahko samo predstavljaš, če nimaš sam osebne izkušnje.
Prej ste omenili oddajo Slovenija ima talent, v kateri ste nastopili pred desetletjem, stari ste bili komaj 16 let. Kako se spominjate tega obdobja, ko vas je spoznal velik del Slovenije?
Takrat sem bila stara 16 let, morda ravno zato vsega skupaj nisem jemala z ogromnim stresom. Res pa je, da sem zbolela za finale, takrat sem bila res pod stresom, sploh nisem vedela, ali lahko pojem. Zdi se mi, kot da je vse skupaj malo zavito v neki oblak. Vse skupaj mi je bilo tako vznemirljivo. Kar naenkrat je prišla pozornost, sledili so intervjuji, kot da bi bilo vse skupaj neko drugo življenje, ki bi si ga izposodila. Kar naenkrat so me ljudje prepoznavali, kar mi je bilo zelo čudno, ni mi bilo prav prijetno, bila pa je neka nova izkušnja. Zdi pa se mi, da sem vedno imela neko samozavest, ni mi bilo težko biti pred ljudmi, to mi je gotovo malo olajšalo pot.
Pot vas je potem zapeljala na študij v Abu Dabi. Kaj vas je v tej deželi najbolj presenetilo in navdušilo? Morda vam kaj ni bilo všeč?
Tam sem bila štiri leta, najbolj me je navdušilo, da je bila univerza zelo raznolika, tam sem imela tri sostanovalke, vsaka je prihajala z druge celine. V letniku je bilo 200, 300 ljudi, ki smo govorili 80, 90 jezikov. Všeč mi je bilo, ker nihče ni bil na 'domačem' terenu, vsi smo bili na tujem in smo se ukvarjali z isto stvarjo. Vsem je bilo vse novo, večina ljudi je nekako naravno pripadala tej skupnosti.
Zdaj ste končali študij na Juilliardu, skoraj hkrati ste dobili nagrado lenya. Vaše življenje je najbrž precej drugačno, kot ste si ga zamišljali na odru Slovenija ima talent. Kakšno življenje vidite čez desetletje? Najbrž bo še vedno povezano z glasbo?
Red je, pred desetimi leti si tega nisem zamišljala. Trenutno živim za ta teden, potem bom za naslednjega in tako naprej. Nikoli ne veš niti tega, kako se bo razpletla zadeva z delavskim vizumom, stanovanje imam na primer najeto samo za eno leto. Skratka, vse to so bolj kratki roki in bolj živim iz dneva v dan.
Nekateri ljudje želijo, da se jim vse zgodi po točno določenem vrstnem redu, za vas to očitno ne velja. Pri 16 letih očitno niste sanjali o Juilliardu.
Ne, sploh ne, niti si nisem želela biti igralka. Do 20. leta o tem sploh nisem študirala, v poklicu igralstva nikoli ne veš, kako se bo nekaj izšlo, toliko je avdicij, morda si uspešen le pri majhnem deležu. Nekaj torej vendarle uspe in potem to nadgradiš z neko drugo priložnostjo ali pa spoznaš nekoga prek neke avdicije ali pa nekega dela in potem ti ta zveza omogoči naslednje delo. Vse se nadgrajuje, celoten posel je res nestabilen in nepredvidljiv.
Torej so pomembna tudi priporočila od "ust do ust"?
Zelo! Če se neki režiser zanima zate, bo verjetno pogledal tvoj CV, kje si prej delal, koga bo poklical in preveril, kako je z mano delati, kakšne imajo izkušnje ... S časom, delom in izkušnjami si tako ustvarjaš ugled.